Jedro

Pred prvo hospitalizacijo si je pridržana oseba povzročila veliko premoženjsko škodo, postala je tudi heteroagresivna - razbijala je, nevarno vozila avto, policajem je grozila, da jih bo ubila, pri čemer je imela v prtljažniku dve sekiri, na oddelku je pljuvala, bila glasna, vrgla je vodo v zdravnico, bila je tako neobvladljiva, da jo je bilo potrebno ovirati. Ob sedanji hospitalizaciji je partnerka pridržane osebe pojasnila, da so se začeli kazati enaki znaki kot prejšnjič. Tako je pravilen zaključek, da v takem bolezenskem stanju (remisiji) obstaja nevarnost, da se ravnanje, kakršno je bilo ob prvi hospitalizaciji, ponovi.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se udeležencu omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (1. točka izreka); v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v ... pa se ga pridrži za čas enega meseca, najdalj do 28. 4. 2018 (2. točka izreka).

2. Zoper odločitev je pridržani vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ga iz oddelka pod posebnim nadzorom izpusti, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da pogoji za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve niso podani (39. člen Zakona o duševnem zdravju - ZDZdr). Pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni podan, saj pridržani ni z ničemer ogrožal svojega življenja ali življenja drugih, niti ni huje ogrožal svojega zdravja ali zdravja drugih, še manj je povzročal hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Sodišče ugotavlja, da je pridržani v času pregleda v stanju duševne motnje in sicer v fazi manije in da v takšnem stanju ogroža predvsem svoje finančne stanje, saj se popolnoma nepredvidljivo dogovarja hkrati za različne posle. Tak zaključek sodišča ni podprt z ugotovljenimi dejstvi, saj to ni izkazano, še manj dokazano, da bi bil kakšen posel v fazi sklenitve ali da bi bil že sklenjen, v posledici česar ni mogoče zaključiti, da ogroža svoje finančno stanje. V nadaljevanju se sodišče sklicuje na sklep Pr 224/2017 z dne 15. 3. 2017, ki je bil izdan v času prve pacientove hospitalizacije, pri čemer povzema ugotovitve iz tega sklepa. Vendar se je vse to kar ugotavlja sodišče dogajalo v lanskem letu in ne ob pridržanju v mesecu marcu 2018, zato navedeni dogodki ne morejo predstavljati podlage in utemeljevati razlogov za sedanje pridržanje. Sodišče tudi razloguje, da so pacientove številne ideje o novih projektih v tem trenutku pretirane, pri čemer ne navede katere so te ideje in koliko jih je, zato ni mogoč zaključek, da te ideje za pacienta predstavljajo velik finančni zalogaj. Tako ni izkazano, da bi pridržani s svojim ravnanjem ogrožal svoje finančno stanje in si s tem povzročal hudo premoženjsko škodo. Prav tako je dokazno nepodprt zaključek sodišča, da bi, če ne bi bil pod stalnim nadzorom, zmanjšal predpisano dozo zdravil in nadaljeval s svojimi idejami in nerazumnim sklepanjem poslov. Sodišče ne obrazloži v čem se kaže motena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. - 52. člena tega zakona. Prvi odstavek 39. člena nadalje določa, da mora biti za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (1. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (2. in 3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih in odločilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom še en mesec. Odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Gre za drugo prisilno hospitalizacijo udeleženca. Pritožnik ne izpodbija (že ob prvem pridržanju) ugotovljene diagnoze - bipolarna afektivna motnja, s trenutno manično epizodo, ki je (še) v cvetoči fazi. Ob ugotovitvi izvedenca, da gre ob tokratni hospitalizaciji za podobno privzdignjeno epizodo kot ob prvi, upoštevaje običajni razplet te duševne bolezni, je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo kako se udeleženec obnaša, ko se mu bolezensko stanje poslabša. Pred prvo hospitalizacijo si je povzročil veliko premoženjsko škodo, postal je tudi heteroagresiven - razbijal je, nevarno vozil avto, policajem je grozil, da jih bo ubil, pri čemer je imel v prtljažniku dve sekiri, na oddelku je pljuval, bil glasen, vrgel je vodo v zdravnico, bil je tako neobvladljiv, da ga je bilo potrebno ovirati. Ob sedanji hospitalizaciji je partnerka pridržane osebe pojasnila, da so se začeli kazati enaki znaki, to je nespečnost, imel je pretirano veliko idej, zelo privzdignjeno razpoloženje, v njegovih načrtih ga je bilo nemogoče ustaviti, sam pa je zaslišan povedal, da nujno potrebuje telefon „da bi delal posel po telefonu ali e-mailu“. Glede na povedano je zaključek sodišča prve stopnje, da v takem bolezenskem stanju (remisiji) obstaja nevarnost, da se ravnanje kakršno je bilo ob prvi hospitalizaciji, ponovi - da bi si povzročil veliko materialno in poslovno škodo, da bi bil heteroagresiven, je tako pravilen in strokovno utemeljen, in ni bistveno, da do realizacije konkretnih škodljivih poslov morda še ni prišlo.

7. Nedvomno bi se torej duševno stanje udeleženca brez ustrezne terapije in stalnega nadzora poslabšalo in vodilo v podobna ravnanja, kot so bila ugotovljena ob prvi hospitalizaciji. Zdravljenje udeleženec odklanja, vendar iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da razlog za to ni zavestna in razumska odločitev, saj se zaradi opisane duševne motnje svojega stanja ne zaveda. Do lastnega zdravstvenega stanja je v tej fazi bolezni neuvideven - sam je izpovedal, da bo zdravila jemal „do tiste doze, da bo imel še v sebi to energijo, če mu bo pa to jemalo energijo, pa jih ne bo“. Ob tokratni hospitalizaciji, ki je bila v začetku prostovoljna, je pobegnil tudi že iz oddelka pod posebnim nadzorom. Vse navedeno utemeljuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da opisanih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot z zdravljenjem na varovanem oddelku, saj ambulantno zdravljenje, zdravljenje na odprtem oddelku in nadzorovana obravnava, ne bi bili učinkoviti in ne bi preprečili ogrožanja. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi sledilo predlogu izvedenca, da se osebo zadrži na zdravljenju še za čas enega meseca, glede na to, da zdravila potrebujejo čas štiri do pet tednov, da ustrezno učinkujejo.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).