Jedro

Tožeča stranka ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na internetne informacije o nezanesljivosti metode, ki jo uporablja carinski laboratorij, saj takšne informacije niso dokaz.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor deklarantu A. d.d. in prejemniku blaga družbi B. d.o.o. (tožniku) za blago sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji Izpostave Maribor, št. MRN 10SI00706740543685 z dne 1. 4. 2010 in sicer za mešanico citronske kisline in sladkorja za industrijsko proizvodnjo brezalkoholnih pijač, kot solidarnima dolžnikoma določil skupaj 9.638,32 EUR uvoznih dajatev, od tega 6.500,65 EUR protidumpinških dajatev ter davek na dodano vrednost (DDV) 3.083,16 EUR in obresti v višini 54,51 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je deklarant A. d.d., ki je v postopku zastopal tožnika, sprostil v promet 22.000 kg mešanice citronske kisline in sladkorja za industrijsko proizvodnjo brezalkoholnih pijač Lemax s tarifno oznako 2106 90 92 KN in TARIC kodo 60. Pri preverjanju točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije so bili ob carinskem pregledu odvzeti vzorci blaga v smislu točke b. 68. člena Uredbe Sveta (EGS), št. 2913 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (CZS) in 242. člena Uredbe Komisije (EGS), št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) o carinskem zakoniku Skupnosti (izvedbena Uredba). Na podlagi strokovnega mnenja Generalnega carinskega urada (GCU) št. 4245-417/2010-2 z dne 24. 6. 2010 in v skladu z določbo 68. člena CZS je Izpostava Maribor sestavila zapisnik o preverjanju carinske deklaracije z dne 26.7. 2010. V zapisniku je bilo ugotovljeno, da se blago s trgovskim nazivom Lemax uvršča v tarifno oznako 2918 14 00 KN in TARIC kodo 00. Iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija je bilo namreč razvidno, da gre pri uvozu blaga za citronsko kislino v obliki drobnih kristalov bele barve, za katero je bila v analiziranem vzorcu s kromatografsko analizo določena vsebnost saharoze 0,1 mas. %. Za citronsko kislino pa je predpisana konvencionalna carinska stopnja 6,5 % in dokončna protidumpinška dajatev za blago iz Kitajske v višini 42,7 %. Na navedeni zapisnik sta deklarant in prejemnik blaga podala pripombe. Na podlagi pripomb je carinski urad pridobil še mnenje GCU z dne 8. 9. 2010, iz katerega izhaja, da mnenje o uvrstitvi blaga v tarifno oznako KN 2918 14 00 in TARIC kodo 00 ostaja nespremenjeno. Da se blago uvršča v navedeno tarifno oznako in TARIC kodo, je carinski organ ugotovil v skladu splošnimi pravili 1 in 6 za razlago KN, dodatno opombo 1(a) k 29. poglavju, besedila k oznakam KN 2918, 2918 14, 2918 14 00 in pojasnjevalne opombe HS k tarifni številki 2918 točka (A) (3). Vsebnost saharoze v odvzetem vzorcu blaga je bila ugotovljena z analitsko metodo, pri kateri se uporablja tekočinska kromatografija visoke ločljivosti (HLPC). Navedeno blago se ne more uvrstiti v tarifno oznako, kot jo je navedel deklarant, ker je vsebnost saharoze v blagu prenizka. Zaradi spremembe tarifne oznake je carinski urad opravil ponovni obračun uvoznih dajatev, kot je razviden iz izreka izpodbijane odločbe.

Navedeno odločitev prvostopnega carinskega organa je potrdila tudi tožena stranka z odločbo z dne 20. 1. 2011. Strinja se, da je bilo obravnavano blago uvrščeno v pravilno tarifno oznako in pravilno TARIC kodo. Ker je bilo z laboratorijsko analizo ugotovljeno, da je bila v blagu vsebnost sladkorja manjša od 2 %, to pomeni, da ne gre za živila, temveč za karboksilne kisline, ta pa se uvršča v tarifno oznako 2918 14 00 KN. Analize so bile opravljene po metodi, za katero se uporablja tekočinska kromatografija visoke ločljivosti. Za analizo vzorca je tudi bila odvzeta zadostna količina blaga v skladu z Navodili o izvajanju carinjenja blaga ter Navodilom št. 13/2004. Glede na pravilno uvrstitev blaga v pravilno tarifno oznako KN in pravilno TARIC kodo, je prvostopenjski organ tudi pravilno obračunal uvozne dajatve.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zaradi katerih je izpodbijani akt tudi ničen. Očita tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Tožena stranka bi morala zaslišati priče in izvedenca, ker gre za izvedensko mnenje carinskega laboratorija. Ker tega ni storila, predlaga, da sodišče na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze, predvsem zasliši priče in izvedence. Kot dokaz predlaga tudi internetne informacije o metodi, ki jo uporablja carinski laboratorij in opravljeno analizo ogljikovih hidratov v citronski kislini Univerze v Mariboru iz januarja 2011. Navaja, da gre pri navedenem blagu za blago, pri katerem je pri specifični teži težko zagotoviti enakomernost mešanice v vsakem delčku blaga in tako so rezultati pri opravljenih večih analizah praktično vedno različni. Poudarja, da je bilo blago pravilno prijavljeno in pravilno uvrščeno in da strokovno mnenje carinskega laboratorija ne more nadomestiti pravne norme, kar je kombinirana nomenklatura, ki določa, da se v KN 2106 90 92 60 uvršča blago, ki vsebuje manj kot 5 mas % saharoze, torej je tudi 0,9 mas % saharoze v okviru KN – pravne norme. V zakonu ni določbe, da vse, kar je pod 1 mas % saharoze, spada v drugo tarifno skupino, kot je razlagal in tudi ravnal carinski organ. S tem je bilo kršeno načelo demokratičnosti, načelo pravne države, legalitetno načelo, načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, drugi odstavek 120. člena Ustave, 153. Ustave in 147. člen Ustave. Carinski urad ni podal obrazložitve zakaj je blago uvrstil v drugo tarifo in na osnovi katerega pravnega temelja. Prav tako ni pojasnil, po kateri metodi je odvzel vzorca. Razen tega bi moral v skladu s predpisi odvzeti najmanj 6 kg vzorca, kar v konkretnem primeru ni bilo narejeno. Ker ne obstoji zakon, ki bi določal uvrstitev v carinsko tarifo, tega tudi ne more nadomestiti pojasnilo direktorja carinske uprave, to pa še zlasti zato, ker je Ustavno sodišče RS 16. 7. 1998 v zadevi Aurora d.o.o. odločilo, da pojasnila direktorja carinske uprave ne veljajo in se ne smejo uporabljati, če pred tem niso bila objavljena v Uradnem listu. Ker je carinski laboratorij zmotno uporabil pravni predpis KN, iz tega sledi tudi napačna uvrstitev blaga v CT in napačen obračun dajatev. Predlaga tudi določitev izvedenca, ker carinski laboratorij ni uporabil pravilne metode. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, tako da po predlaganih dokazih izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Glede k tožbi priloženi analizi ogljikovih hidratov v citronski kislini iz januarja 2011 pa ugovarja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh upravnih (carinskih) organov in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja : V obravnavani zadevi je bilo opravljeno naknadno preverjanje v izpodbijani odločbi navedene uvozne carinske deklaracije po 78. členu CZS. Po navedeni določbi lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji ter, če se izkaže, da so bile določbe v zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. Iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija GCU ter iz k carinski deklaraciji predložene dokumentacije pa nedvomno izhaja, da gre v konkretnem primeru za drugo blago, in sicer za citronsko kislino, ki se uvršča v tarifno oznako 2918 14 00 KN s TARIC kodo 00, in da ne gre za blago, kot ga je deklariral tožnik. Prvostopenjski organ je uvrstitev v tarifno oznako utemeljil z uporabo splošnih pravil 1 in 6, opombe 1 (a) k 29. poglavju, besedilom oznak KN 2918, 2918 14, 2918 14 00 in pojasnjevalnih opomb HS k tarifni številki 2918 točka (A) (3), ki je tudi po mnenju sodišča pravilna in jo je mogoče preizkusiti, ob tem pa iz rezultatov analiz, ki so bile narejene v laboratoriju GCU, tudi nedvomno izhaja, da zadevno blago za ugotovitev, da bi lahko šlo za mešanico citronske kisline in saharoze, ne vsebuje zadostne vsebnosti saharoze-sladkorja. Carinski organ je pojasnil tudi, s katero metodo je ugotovil, da ne gre za mešanico citronske kisline in saharoze, temveč da gre za (čisto) citronsko kislino. Tudi po mnenju sodišča je glede na to, da v zadevnem blagu ni podana zadostna vsebnost saharoze-sladkorja, pravilna uvrstitev zadevnega blaga v tarifno oznako 2918 14 00 KN s TARIC kodo 00. Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane, je bilo treba na podlagi 220. člena CZS ponovno obračunati uvozne dajatve (naknadna vknjižba), ter gre v obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča za nastanek carinskega dolga pri uvozu na pravni podlagi točke a. prvega odstavka 201. člena CZS s sprostitvijo v prost promet blaga zavezanega uvoznim dajatvam v trenutku sprejema zadevne carinske deklaracije. Dolžnik je deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija (tretji odstavek 201. člena CZS). Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu dolga (213. člen CZS). Navedene zakonske določbe so v obravnavanem primeru bile pravilno uporabljene. Ugotovljeno je bilo, da gre za citronsko kislino, ki je bila pravilno uvrščena v kombinirano nomenklaturo blaga in na podlagi le-te tudi v pravilno carinsko tarifo, ki je podlaga za dajatve, ki so pri nastanku carinskega dolga predpisane. Uvozne dajatve so torej po mnenju sodišča bile izračunane na pravilni pravni podlagi, kot tudi v pravilni višini, ki ji tožeča stranka niti ne oporeka.

Sodišče zato vse tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, na katere pa je tožena stranka že pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se nanje tudi sklicuje. Tožeča stranka sicer navaja, da se tožena stranka do posameznih pritožbenih navedb ni opredelila, vendar sodišče temu ne more pritrditi, saj je tožena stranka po oceni sodišča jasno, konkretno in izčrpno odgovorila na vse relevantne pritožbene navedbe. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s svojim pavšalnim sklicevanjem na internetne informacije o nezanesljivosti metode, ki jo uporablja carinski laboratorij, saj takšne informacije niso dokaz. Prav tako kot dokaz ni mogoče upoštevati naknadno pridobljenega strokovnega mnenja-analize ogljikovih hidratov v citronski kislini, ki jo je Univerza v Mariboru opravila januarja 2011. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Aurora, saj v navedeni odločbi ne gre za identično dejansko in pravno situacijo. V sedaj obravnavani zadevi so namreč predmetna navodila bila objavljena na spletnih straneh Carinske uprave RS. Dejansko stanje glede odločilnega dejstva v obravnavanem primeru, da je šlo za drugo blago in ne za blago, kot ga je v carinski deklaraciji navedel deklarant, je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo. Po mnenju sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka. Tožeča stranka je v postopku sodelovala, seznanjena je bila s strokovnim mnenjem in zapisnikom ter je imela možnost podati ugovore. Neutemeljeni so očitki glede opustitve glavne obravnave, saj ne gre za stranke z nasprotujočimi si interesi, strokovno mnenje carinskega laboratorija tudi ni izvedensko mnenje v smislu določb ZUP. Carinski laboratorij je organizacijska enota GCU, ki posameznim carinskim uradom zagotavlja strokovno pomoč pri odločanju v konkretnih carinskih zadevah. Če pa uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, pomembnega za rešitev stvari, pa glede na 1. odstavek 189. člena ZUP postavitev izvedenca ni potrebna (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 1613/2006).

Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožeča stranka v tožbi zatrjevala tudi, da ji je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njene ustavne pravice, kot tudi da gre za kršitev 6. člena EKČP, sodišče ob ugotovitvi, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti tem tožbenim navedbam. Sodišče tudi ni našlo razlogov ničnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Ker je tožeča stranka v tožbi smiselno predlagala tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji senata brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, pomembnimi za odločitev v zadevi.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.