Jedro

Udeleženca sta sklenila aneks h Kolektivni pogodbi za lesarstvo Slovenije (KPL) v zvezi s katero sta predlagatelja zahtevala, da sodišče ugotovi, da sta jo nasprotna udeleženca odpovedala v nasprotju z uvodnimi določbami in 60. členom. Ker je bila veljavnost KPL soglasno podaljšana, kar pomeni, da morebiten odstop od pogodbe in neupoštevanje postopka zanju ne bi imel negativnih pravnih posledic, revidenta ne izkazujeta pravnega interesa za revizijo, zato jo je bilo treba kot nedovoljeno zavreči.

Izrek

Revizija se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

Predlagatelja sta zahtevala, da sodišče ugotovi, da sta nasprotna udeleženca z odpovedjo Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije (Uradni list RS, št. 67/95, v nadaljevanju: KPL) in tarifne priloge z dne 27.9.1996 kršila uvodne določbe točke D) KPL in da se razveljavita odpoved KPL in pobuda za sklenitev nove kolektivne pogodbe. Nasprotna udeleženca bi naj kršila določbe KPL s tem, da nista skupaj z odpovedjo dala tudi pobude za sklenitev sprememb in dopolnitev KPL. Predstavniki delojemalcev so odklonili odpoved, zato bi morala nasprotna udeleženca začeti postopek pred komisijo za pomirjenje. Nasprotna udeleženca nista odgovorila na pobudo predlagateljev za sklic arbitražnega sveta.

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku predlagateljev. Ugotovilo je, da nasprotna udeleženca pred odpovedjo nista pričela postopka za spremembe in dopolnitve KPL. Ker sta predlagatelja zavrnila odpoved KPL, bi morala nasprotna udeleženca začeti postopek pred komisijo za pomirjenje. Ker tudi tega nista storila, sta predlagatelja predlagala odločitev arbitražnega sveta. Tudi na ta predlog nasprotna udeleženca nista odgovorila. S tem sta nasprotna udeleženca kršila določbe točke D) uvodnih določb KPL, pa tudi njen 60. člen.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama nasprotnih udeležencev, ki sta se sklicevala na sklenjeni aneks h KPL. Prvostopno sodbo je spremenilo tako, da je zahtevek predlagateljev zavrnilo. Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR), ker je ugotovilo, da Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) v 115. in 118. členu le delno ureja časovno veljavnost kolektivnih pogodb (v nadaljevanju: KP). Upoštevajoč 358. člen in drugi odstavek 99. člena ZOR sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo točke D) uvodnega dela ter 60. in 61. člen KPL. Nasprotna udeleženca sta dala odpoved KPL v dogovorjenem roku, odpoved je bila dana v pisni obliki, bila je dana tudi pobuda za sklenitev nove kolektivne pogodbe. Pomiritveni postopek je, zaradi nasprotujočih si interesov, smiseln le tedaj, ko je v postopku sklenitev nove kolektivne pogodbe, ne pa v zvezi z izjavo o odpovedi kolektivne pogodbe. Če bi to veljalo tudi za odpoved, bi že z izjavo o nestrinjanju z odpovedjo lahko stranka dosegla, da pravice do odpovedi zainteresirana stranka ne bi mogla doseči. Sicer pa je za rešitev tega kolektivnega delovnega spora pomemben tudi Aneks, ki so ga stranke podpisale 30.1.1997 in s katerim je bila veljavnost normativnega dela KPL podaljšana do 31.8.1997, kar pomeni soglasje volje strank o nadaljnji začasni veljavnosti kolektivne pogodbe.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta predlagateljici vložili pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali sta, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in pritožbi nasprotnih udeleženk zavrne kot neutemeljeni in potrdi prvostopno sodbo.

Navajali sta, da določbe KPL veljajo skoraj za 100.000 delavcev, zaradi česar stranke kolektivne pogodbe v postopku njenih sprememb oziroma dopolnitev morajo ravnati v skladu z določbo v točki D) uvodnega dela in z določbami 60. člena. Stranka, ki pogodbo odpove, mora začeti postopek za njeno spremembo oziroma dopolnitev. Če nasprotna stranka ne sprejme predloga za spremembo oziroma dopolnitev kolektivne pogodbe oziroma se do njega ne opredeli, mora predlagateljica začeti pomiritveni postopek. Če bi obveljalo stališče sodišča druge stopnje, da navedene določbe niso obvezne, se postavlja vprašanje smiselnosti katerekoli določbe kolektivne pogodbe.

Način ureditve pravic in obveznosti pogodbenih strank in način reševanja sporov sta posebej dogovorjena zato, da ne bi nastale pravne praznine, ko kolektivna pogodba preneha veljati in ko nova kolektivna pogodba še ni sklenjena. S tem se zagotovi socialni mir, upoštevanje javnih interesov in tudi pravice delavcev.

Nasprotni stranki tudi nista začeli postopka pri komisiji za pomirjenje in pri arbitražnem svetu.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotnima udeleženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in jo je zaradi vsebine določb ZPP, ki jo urejajo (382. do 400. člen), dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu izrecno določeni. V prvem odstavku 60. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) je določeno, da je revizija v kolektivnih delovnih sporih dovoljena, kolikor zakon ne določa drugače. V zakonu ni določeno, da revizija v kolektivnih delovnih sporih ni dovoljena.

Ker v ZDSS (ta v prvem odstavku 60. člena določa le, da je v kolektivnih delovnih sporih revizija dovoljena, kolikor zakon ne določa drugače) in v drugih zakonih ni posebnih določb o reviziji v kolektivnih delovnih sporih, je treba upoštevati določbo prvega odstavka 14. člena ZDSS. Ta določa, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, če ni v ZDSS drugače določeno. To pomeni, da je treba tudi v kolektivnih delovnih sporih uporabiti določbe ZPP, med drugim tudi določbe o dovoljenosti revizije (382., 389. in 392. člen ZPP). V drugem odstavku 389. člena ZPP je med drugim določeno, da je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Tak interes je v revizijskem postopku podan, če je stranka, ki vloži revizijo, glede njenega položaja v negotovosti, ta negotovost pa s sodbo ni bila odstranjena. Delovanje sodišča pri odločanju bi se naj odrazilo v konkretnem pravnem interesu revidenta, torej na določenem področju njegovih pravic, ki so bile kršene z izpodbijano sodbo.

Udeleženke tega kolektivnega delovnega spora so dne 30.1.1997, torej pred zadnjo glavno obravnavo, ki je bila na sodišču prve stopnje dne 4.6.1997, sklenile aneks h KPL, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 13/97. V njem so udeleženke soglasno podaljšale veljavnost KPL do 31.8.1997. Revidenta pravnega interesa za revizijo ne izkazujeta, ker je bila veljavnost KPL soglasno podaljšana in zato tudi morebiten nepravilen odstop od KPL in neupoštevanje postopka zanju ne moreta imeti negativnih pravnih posledic.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 392. člena v zvezi z drugim odstavkom 389. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.