Jedro

Ker toženka utemeljenih razlogov, zakaj v zadevi še ni odločeno, sodišču ni sporočila, sodišče ugotavlja, da je tožba upravičena. Toženka v dopisu Inšpektoratu za javni sektor z dne 20. 2. 2018, na katerega se sklicuje v odgovoru na tožbo, ne navaja, da bi bili podani kakšni opravičljivi razlogi za neizdajo odločbe. Po stališču sodišča to izhaja ne samo iz skrajne dolgotrajnosti postopka, ampak tudi iz dejstva, ki ga navaja toženka, da je predmetni postopek zaradi upokojitve uradne osebe, ki je vodila ta postopek, miroval v letih od 2011 do 2015, toženka pa je v letu 2017 pristopila k aktivnemu reševanju zadeve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Ministrstvu za kulturo se naloži, da v roku 90 dni izda upravni akt, s katerim bo odločilo o vloženi zahtevi za denacionalizacijo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je 1. 2. 2018 vložila tožbo, ker Ministrstvo za kulturo, ki v tem upravnem sporu nastopa kot zastopnik toženke, v zadevi št. 490-60/2007 še vedno ni odločilo o zahtevku za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, ki ga je tožničina pravna prednica 26. 5. 1993 podala na Ministrstvo za kulturo. Po tožničinem stališču toženka za to, da v skoraj 25 letih, kot je preteklo od podaje vloge, v zadevi še ni odločila, ni imela nobenega razumnega razloga. Tožnica je toženko z zahtevo za izdajo odločbe z dne 22. 1. 2018 pozvala, da v zadevi odloči v nadaljnjem roku 7 dni, vendar toženka tudi v naknadnem roku o zahtevku ni odločila. Tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljuje z določbama prvega odstavka 58. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in tretjega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določata časovni okvir izdaje odločbe in možnost vložitve tožbe, če upravni organ v določenem roku ne izda odločbe. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema sodbe odloči o zahtevku tožnice, zahteva pa tudi povračilo stroškov tega postopka.

2. Sodišče je z dopisom z dne 5. 2. 2018 toženki poslalo kopijo tožbe s prilogo ter jo pozvalo, da na tožbo odgovori in sodišču sporoči razlog, zakaj v zadevi še ni odločeno, k čemer je bila toženka pozvala tudi z dopisom z dne 20. 4. 2018. 3. Toženka je sodišču poslala upravni spis in v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnica sprožila tudi postopek upravne inšpekcije, na katerega je toženka odgovorila z dopisom z dne 20. 2. 2018, iz katerega je razviden potek postopka. Zahtevo vlagateljice je toženka prejela leta 2009 in v zvezi s tem zahtevkom tako stranka kot toženka nista opravljali nobenih dejanj do nekje leta 2015, ko je postopek aktivno v teku. Ugotovitveni postopek je v fazi, ko pravno in dejansko stanje še ne zadošča za zaključek postopka, tako glede tožničinega zahtevka kot zahtevka še preostalega vlagatelja (glede bivših lastnikov je bilo že odločeno v letu 2010). Toženka se ni opredelila do tožničinega tožbenega zahtevka.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Pravna podlaga za odločanje je tretji v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, v katerih je med drugim določeno, da sme stranka v primeru, ko organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva (razen če je bil postopek ustavljen), sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba (smiselno zahteva) zavrnjena. Pred vložitvijo tožbe je v skladu z drugim odstavkom tega člena stranka dolžna podati upravnemu organu novo zahtevo, da odloči, sprožitev upravnega spora pa je možna v primeru, če organ na to ponovno zahtevo ne reagira in v nadaljnjih sedmih dneh ne izda odločbe.

6. Tožnica v tožbi navaja, da o zahtevku za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, ki ga je tožničina pravna prednica vložila 26. 5. 1993, ni bilo odločeno v zakonskem roku. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 58. člena ZDen. Prav tako navaja, da je toženko z zahtevo z dne 22. 1. 2018 pozvala, da v zadevi odloči v nadaljnjem roku 7 dni, vendar toženka tudi v naknadnem roku o zahtevku ni odločila. Ker toženka navedenim tožbenim navedbam ne ugovarja, poleg tega le-te izhajajo iz listin v upravnem spisu, jih sodišče šteje za nesporne in ugotavlja, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi molka po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1. 7. Ker toženka utemeljenih razlogov, zakaj v zadevi še ni odločeno, sodišču ni sporočila, sodišče ugotavlja, da je tožba upravičena. Po prvem odstavku 58. člena ZDen mora biti namreč odločba organa prve stopnje o zahtevi (odločba o denacionalizaciji) izdana in vročena upravičencu najpozneje v enem letu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve. Kot rečeno, toženka v dopisu Inšpektoratu za javni sektor z dne 20. 2. 2018, na katerega se sklicuje v odgovoru na tožbo, ne navaja, da bi bili podani kakšni opravičljivi razlogi za neizdajo odločbe. Po stališču sodišča to izhaja ne samo iz skrajne dolgotrajnosti postopka, ampak tudi iz dejstva, ki ga navaja toženka, da je predmetni postopek zaradi upokojitve uradne osebe, ki je vodila ta postopek, miroval v letih od 2011 do 2015, toženka pa je v letu 2017 pristopila k aktivnemu reševanju zadeve.

8. Za take primere 69. člen ZUS-1 določa, da sodišče s sodbo tožbi ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. V konkretnem primeru pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, saj podatki iz spisa ne dajejo zanesljive podlage za odločitev, prav tako relevantnih dejstev sodišče samo tudi na glavni obravnavi ne bi moglo ugotoviti. Poleg tega tožnica niti ni predlagala, da sodišče samo odloči o stvari.

9. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da mora toženka o predmetnem zahtevku upravičenke odločiti v roku 90 dni od pravnomočnosti te sodbe. To je po oceni sodišča primeren rok, upoštevaje dosedanje trajanje postopka ter težavnost zadeve.

K točki II izreka:

10. Ker je tožnica s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožnica priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Toženka jih je tožnici dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.