Jedro

Ne drži mnenje tožeče stranke, da zaradi načela enkratnega plačila takse iz prvega odstavka 18. člena ZST-1 ni dolžna plačati takse za pritožbo zoper novo sodbo sodišča prve stopnje. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZST-1 se za postopek na posamezni stopnji, vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, plača enkratna taksa, razen če ta zakon ne določa drugače. Določba velja od uveljavitve ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/2008), 1. 10. 2008 in pomeni, da se za postopek na posamezni stopnji plača enotna taksa. Po tar. št. 1.1.1 nove taksne tarife predstavlja dejstvo, zaradi katerega se v pravdnem postopku odmeri taksa, postopek pred sodiščem prve stopnje, pred tem pa se je po tar. št. 1 plačevala sodna taksa za tožbo in posebej po tar. št. 2 sodna taksa za sodbo (ali sklep) ter po tar. št. 4 za sodno poravnavo. Za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari in za odločbo sodišča druge stopnje se plača enotna taksa po tar. št. 1.1.2. Za vsak postopek na posamezni stopnji obstaja taksna obveznost, s tem da četrti odstavek 18. člena ZST-1 za novi postopek na prvi stopnji določa vštevanje že plačane takse. Če višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, se taksa, plačana za prejšnji postopek na nižji stopnji, všteje v takso za novi postopek na nižji stopnji. Vštevanje plačane takse v novo taksno obveznost predpostavlja obstoj slednje. Za novi postopek na višji stopnji zakon takšnega vštevanja taks ne določa, zato je za vsak postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje treba plačati polno takso.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke, da se ji vrne sodna taksa 405,00 EUR, ki jo je plačala za pritožbo zoper prejšnjo sodbo istega sodišča, oziroma da se ji plačana sodna taksa všteje v sodno takso za pritožbo zoper novo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je tretjega odstavka 36. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), v zvezi z 18. členom ZST-1. Poudarja, da je plačala sodno takso za pritožbo zoper sodbo prve stopnje II P 296/2012 z dne 7. 4. 2016, ki je bila glede obeh tožencev razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z novo sodbo sodišča prve stopnje je bil njen tožbeni zahtevek znova zavrnjen in tožena stranka ji ni dolžna povrniti stroškov plačane sodne takse. Po tretjem odstavku 36. člena ZST-1 je upravičena do povrnitve sodne takse za prvo pritožbo. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da je njen zahtevek preuranjen. Tako, kot obstaja možnost, da bo tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti stroške pritožbe, obstaja možnost, da tega ne bo nikoli dolžna. Odločitev sodišča prve stopnje je zmotna tudi zaradi določbe prvega odstavka 18. člena ZST-1, po katerem se za postopek na posamezni stopnji plača enkratna taksa. Takso za pritožbo zoper sodbo je že plačala, novo sojenje pa je povzročilo sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži mnenje v pritožbi, da sodišče prve stopnje tožeči stranki načeloma po določbi tretjega odstavka 36. člena ZST-1 priznava pravico do vštetja oziroma do vrnitve že plačane sodne takse za pritožbo zoper sodbo, le da meni, da je zahtevek preuranjen. Sodišče prve stopnje je namreč najprej povzelo mnenje sodne prakse, da je zakonodajalec s to določbo želel zgolj izenačiti položaj strank, ki jim procesna ureditev (ne glede na uspeh v pritožbenem postopku) ne omogoča od nasprotne stranke zahtevati povračila takse, s tistimi, ki takšno možnost imajo.

5. Po določbi tretjega odstavka 36. člena ZST-1 ima pravico do vrnitve takse tudi, kdor je plačal takso za pravno sredstvo in je s tem pravnim sredstvom uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo zoper sodbo II P 296/2012, kot zmotno navaja v sedanji pritožbi. S tožbo je zahtevala plačilo odškodnine 10.000,00 EUR, solidarno od štirih toženih strank. Delno je uspela samo glede tretje tožene stranke (do 1.340,00 EUR), v ostalem pa je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodbo sodišča prve stopnje II P 296/2012 je s pritožbo izpodbijala v celoti, vendar je s pritožbo uspela samo glede prvo in drugotožene stranke, glede katerih je bila zavrnilna sodba prve stopnje z odločbo pritožbenega sodišča razveljavljena, medtem ko je bila njena pritožba glede tretje in četrtotožene stranke zavrnjena (na pritožbo tretjetožene stranke je bil s sodbo druge stopnje v celoti zavrnjen zahtevek tudi zoper tretjetoženo stranko). Sodna taksa 405,00 EUR za pritožbo zoper sodbo je bila po tar. št. 1121 odmerjena od vrednosti 10.000,00 EUR, saj se je v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZST-1, v zvezi z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odmerila od vrednosti posameznega zahtevka (brez seštevanja zahtevkov zoper vse štiri tožene stranke). Tudi, če bi tožeča stranka s pritožbo izpodbijala samo zavrnitev zahtevka zoper četrtotoženo stranko (ali zoper tretjo in četrtotoženo stranko), bi plačala enako sodno takso 405,00 EUR. Država ni dolžna vrniti enotne sodne takse, ki jo je tožeča stranka bila dolžna plačati že za pritožbo zoper sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper eno toženo stranko, glede katere pritožba ni bila uspešna, čeprav je bila uspešna glede dveh od štirih solidarno toženih strank.

6. Ne drži mnenje tožeče stranke, da zaradi načela enkratnega plačila takse iz prvega odstavka 18. člena ZST-1 ni dolžna plačati takse za pritožbo zoper novo sodbo sodišča prve stopnje. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZST-1 se za postopek na posamezni stopnji, vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, plača enkratna taksa, razen če ta zakon ne določa drugače. Določba velja od uveljavitve ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/2008), 1. 10. 2008 in pomeni, da se za postopek na posamezni stopnji plača enotna taksa. Po tar. št. 1.1.1 nove taksne tarife predstavlja dejstvo, zaradi katerega se v pravdnem postopku odmeri taksa, postopek pred sodiščem prve stopnje, pred tem pa se je po tar. št. 1 plačevala sodna taksa za tožbo in posebej po tar. št. 2 sodna taksa za sodbo (ali sklep) ter po tar. št. 4 za sodno poravnavo. Za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari in za odločbo sodišča druge stopnje se plača enotna taksa po tar. št. 1.1.2. 7. Za vsak postopek na posamezni stopnji obstaja taksna obveznost, s tem da četrti odstavek 18. člena ZST-1 za novi postopek na prvi stopnji določa vštevanje že plačane takse. Če višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, se taksa, plačana za prejšnji postopek na nižji stopnji, všteje v takso za novi postopek na nižji stopnji. Vštevanje plačane takse v novo taksno obveznost predpostavlja obstoj slednje. Za novi postopek na višji stopnji zakon takšnega vštevanja taks ne določa, zato je za vsak postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje treba plačati polno takso.

8. Za pritožbo tožeče stranke zoper novo sodbo sodišča prve stopnje obstaja taksna obveznost. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 2. točki 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.