Jedro

Pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člana ZDavP-2 je, da je bil zoper dolžnikovega dolžnika izdan sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika ter da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na davčni račun. To pomeni, da lahko dolžnikov dolžnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni davčni organ naložil tožniku kot dolžnikovemu dolžniku, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-102/2009-4-04061-11 z dne 11. 3. 2009 v znesku 30.182,61 EUR na račun Davčnega urada Celje. V obrazložitvi odločbe davčni organ navaja, da je bila s sklepom o davčni izvršbi z dne 11. 3. 2009 zarubljena terjatev, ki jo ima davčni dolžnik A. d.o.o. do svojega dolžnika, to je tožnika, v višini 30.182,61 EUR, in sicer za poravnavo davčnih obveznosti. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil ugovor, katerega pa je drugostopni organ zavrnil dne 8. 12. 2009. Po določbi drugega odstavka 175. člena ZDavP-2 se v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi, davek izterja od njega. Davčni organ je zato o tem izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve. Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-29-78/2010 z dne 30. 6. 2010. Pri tem navaja, da je z izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2 dolg davčnega dolžnika prešel na tožnika, zato vsebinska presoja ugovorov v zvezi z višino in obstojem dolga v tem postopku ni več možna. Prav tako v tem postopku ni mogoče upoštevati računov, ki jih je po izdaji sklepa o izvršbi tožnik izstavil davčnemu dolžniku. Rubež terjatev je bil opravljen z dnem vročitve sklepa, od tedaj dalje pa niti tožnik niti davčni dolžnik nista mogla več prosto razpolagati s terjatvijo, temveč sta bila dolžna ravnati po sklepu o izvršbi, kar pomeni, da je bil tožnik dolžan poravnati dolg na račun davčnega organa.

Tožnik v tožbi navaja, da je davčni organ zmotno ugotovil dejansko stanje zaradi zavajajočih podatkov, ki mu jih je predložil davčni dolžnik A. d.o.o. Tako že v času izdaje sklepa o davčni izvršbi iz terjatev dolžnika niso bili izpolnjeni pogoji za davčno izterjavo. A. d.o.o. namreč v postopku ni predložil pogodbe, iz katere je jasno razvidno, da je plačilo tožnika pogojeno s kvalitetno in pravočasno izvedbo del, kar se ugotovi ob primopredaji in z izročitvijo garancije za odpravo pomanjkljivosti napak v garancijski dobi. Po pogodbi si je naročnik – tožnik lahko zadržal 10 % vrednosti del do odprave pomanjkljivosti. Iz v postopku predloženih dokazil pa je razvidno, da A. d.o.o. svojih obveznosti ni izpolnil, ker ugotovljenih pomanjkljivosti ob tehničnem in kvalitetnem prevzemu ni želel odpraviti. Navedeno je morala storiti tožeča stranka, za kar je A. d.o.o. izstavila tri račune v skupnem znesku 12.509,16 EUR. Navedeni računi so bili izdani dne 15. 6. 2009, to je po izdaji sklepa o davčni izvršbi z dne 11. 3. 2009. Plačilo računov je bilo pogojeno tudi z izročitvijo bančne garancije v višini 10 % bruto zneska končne situacije, česar pa davčni dolžnik tudi ni storil. Tako že ob izdaji sklepa o davčni izvršbi dne 11. 3. 2009 niso bili izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo, tekom postopka pa so se dejstva še dodatno spremenila, tako da tožnik davčnemu dolžniku ne dolguje ničesar in ima pri njem celo preplačilo. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da bi tožnik ugovore glede garancijskih rokov ter zadržanja sredstev za odpravo pomanjkljivosti lahko podal v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi, saj se o tem stranke dogovorijo že v pogodbi, ki je sklenjena pred začetkom del oz. preden so bili izstavljeni računi, ki so bili predmet izvršbe. Ob izdaji sklepa o izvršbi je bilo upoštevano stanje dolga, ki ga je imel tožnik na dan 15. 2. 2009 in ki ga je sam s podpisom tudi potrdil. Pogoj za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2 je, da terjatev ni bila plačana in da je ugovor zoper sklep o izvršbi dokončno rešen, kar pomeni, da lahko tožnik kot dolžnikov dolžnik v pritožbi zoper odločbo izdano na podlagi navedene določbe uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev navedenih pogojev, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov. Ker tožnik ne ugovarja, da bi na podlagi sklepa o izvršbi karkoli plačal, sklep o izvršbi pa je tudi dokončen, predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavani spor se nanaša na odločbo izdano na podlagi prvega odstavka 175. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 117/06 in spremembe, ZDavP-2). V skladu z navedeno določbo davčni organ v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora, davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Zoper navedeno odločbo se lahko dolžnikov dolžnik pritoži v 8 dneh od vročitve odločbe, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

Pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člana ZDavP-2 je, da je bil zoper dolžnikovega dolžnika izdan sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika ter da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na davčni račun. To pomeni, da lahko dolžnikov dolžnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi. Tožnik pa v tožbi uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov, in sicer, da računi dolžnika še niso dospeli, da ni kvalitetno izvedel del ter da davčnemu dolžniku ne dolguje ničesar. Tovrstne ugovore bi tožnik lahko uveljavljal le v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi 174. člena ZDavP-2, ne more pa jih več sedaj uspešno uveljavljati v tem postopku, ki ima pravno podlago v 175. členu ZDavP-2. Iz spisa je tudi razvidno, da je tožnik navedene ugovore že imel v postopku izdaje sklepa o izvršbi, ter da jih je tožena stranka že presodila s svojo odločbo z dne 8. 12. 2009. O tožnikovih ugovorih je torej bilo dokončno odločeno, s tem pa je bila podana pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2. Ker torej ugovori, ki jih tožnik navaja v tožbi, v tem postopku niso relevantni, ugovorov v smislu 175. člena ZDavP-2 pa ne navaja, sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v skladu z določbami ZDavP-2, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).