Jedro

Z vprašanjem verjetnosti izgleda za uspeh se organ za brezplačno pravno pomoč ni ukvarjal. Ugotovitve, da sodelovanje v tem postopku s pooblaščenem za tožničin osebni in socialno-ekonomski položaj ni pomembno, oziroma da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči tožnici v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, pa po presoji sodišča ni mogoče razumeti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 850/2015 z dne 8. 7. 2015, se v 4. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (delno) ugodil tožničini prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (1. točka izreka). Brezplačna pravna pomoč se ji dodeli v obsegu sestave in vložitve premoženjskopravnega zahtevka v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 30427/2014 (2. točka izreka). Izvedba brezplačne pravne pomoči se zaupa odvetniku A.A. (3. točka izreka). V preostalem se prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s kazenskim postopkom Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 30427/2014, v katerem je oškodovanka. Želi priglasiti premoženjskopravni zahtevek in biti zastopana po odvetniku. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da tožnica izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ob oceni objektivnega elementa tožničine prošnje v skladu z določili 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pa je ugotovil, da so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za priglasitev premoženjskopravnega zahtevka, glede zastopanja oškodovanke v postopku pa ne. Oškodovanec ima v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v postopku lahko pooblaščenca, kar pomeni, da je to njegova pravica ne pa dolžnost. Kazenski postopek se vodi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je upravičeni tožilec državni tožilec, ki vlaga in zastopa obtožnico ter opravlja vsa druga procesna dejanja v kazenskem postopku. Državni tožilec je tisti, ki predlaga izvedbo vseh potrebnih dokazov z namenom, da se obdolženemu dokaže očitano kaznivo dejanje, prav tako pa je sodišče tisto, ki mora skladno z načelom iskanja resnice kot vodilnega načela kazenskega postopka v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavljati vsa za kazenski postopek relevantna dejstva. Zaradi navedenega organ za brezplačno pravno pomoč ocenjuje, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči prosilki v navedeni kazenski zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti in morale ter da za prosilkin osebni in socialni ekonomski položaj ni pomembno, da ima v navedeni kazenski zadevi pooblaščenca, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki ga določa 24. člen ZBPP.

Tožnica je vložila tožbo zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč prezrl bistveno specifiko kazenskih postopkov v zvezi s kaznivimi dejanji zaradi nasilja v družini, to je, da so oškodovanke v takšnih kazenskih postopkih žrtve bivših partnerjev, s katerimi imajo skupne otroke ter da so zaradi nasilja, ki so ga doživele v družini, psihično še posebej občutljive in potrebne dodatne opore, ki jim jo državni tožilec, s katerim praviloma osebno sploh ne morejo kontaktirati, ne more nuditi. Ravno zaradi specifične situacije v primeru nasilja v družini je v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) v zvezi s civilnim delom postopka, ki se izvaja pred okrožnimi sodišči po pravilnih nepravdnega postopka, glede brezplačne pravne pomoči v členih 25 do 28 določena specifična ureditev, katere bistvo je v tem, da se brezplačna pravna pomoč dodeli na podlagi ocene ogroženosti prosilca in ne pod pogoji, ki jih določba ZBPP. Na podlagi ZPND so torej do brezplačne pravne pomoči upravičene tudi osebe, ki po določilih ZBPP za to ne izpolnjujejo pogojev.

Navaja, da se tožnica bivšega izvenzakonskega partnerja zaradi nasilja, ki ga je izvajal nad njo v času skupnega življenja in občasno še tudi kasneje, resnično boji, strah jo je srečanj z njim v okviru kazenskega postopka ter zato v neprijetnem kazenskem postopku lažje sodeluje s pomočjo odvetnika, ki jo zastopa kot pooblaščenec. Zato je napačen zaključek organa za brezplačno pravno pomoč, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči tudi v obliki plačila stroškov zastopanja oškodovanke v kazenski zadevi zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini iz 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v nasprotju z interesom pravičnosti in morale ter da za prosilkin osebni in socialni ekonomski položaj ni pomembno, da ima v navedeni kazenski zadevi pooblaščenca. Argument organa za brezplačno pravno pomoč, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči v dani situaciji v nasprotju z interesom pravičnosti in morale pa je glede na vse zgoraj navedeno naravnost nerazumen. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v 4. točki izreka odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je utemeljena.

Organ za brezplačno pravno pomoč je tožničini prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodil v obsegu sestave in vložitve premoženjskopravnega zahtevka, v preostalem, to je glede zastopanja oškodovanke v kazenskem postopku, pa zavrnil. Odločitev je sprejel na podlagi 24. člena ZBPP z obrazložitvijo, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči prosilki v navedeni kazenski zadevi v nasprotju z interesom pravičnosti in morale ter da za prosilkin osebni in socialni ekonomski položaj ni pomembno, da ima v navedeni kazenski zadevi pooblaščenca. Takšen zaključek pa temelji na tem, da je kazenski pregon v rokah državnega tožilca, razen tega pa vsa za kazenski postopek relevantna dejstva v skladu z načelom iskanja resnice ugotavlja sodišče. Sodišče se s takšnimi zaključki organa za brezplačno pravno pomoč ne strinja. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Ta pravi, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med ostalim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) daje oškodovancu v postopku široke možnosti za sodelovanje. Tako lahko opozori že med preiskavo na vsa dejstva in predlaga dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec in ugotovi njegov premoženjskopravni zahtevek (prvi odstavek 59. člena ZKP). Po razpisu glavne obravnave (289. člen ZKP) in na njej ima pravico predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge (drugi odstavek 59. člena ZKP). Pravico ima pregledovati spise in si ogledati dokazne predmete (tretji odstavek 59. člena ZKP). Na glavni obravnavi sme obrazložiti svoj premoženjskopravni zahtevek (tretji odstavek 321. člen ZKP). Z dovoljenjem predsednika senata sme obtožencu, pričam postavljati vprašanja (drugi odstavek 324. člena ZKP, prvi odstavek 334. člena ZKP). Po končanem dokaznem postopku ima besedo kot stranka (346. člen ZKP), v okviru zakonskih možnosti lahko vlaga pravna sredstva. Oškodovančevi stroški sodijo med stroške kazenskega postopka (8. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Razen tega obstaja tudi možnost prevzema pregona, v primeru da tožilec od njega odstopi, kot je to podrobneje urejeno z določbami ZKP.

Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti (1. člen ZBPP), upoštevajoč pri tem finančni in tako imenovani objektivni pogoj, slednjega pa določa 24. člen ZBPP. V skladu s tem pa se upravičencu, ki izpolnjuje finančni pogoj, brezplačna pravna pomoč odobri, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

Okoliščin, ki bi kazale na to, da je za tožnico kot oškodovanko (očitno) nerazumno sodelovanje v postopku z namenom izrabe procesnih možnosti, ki ji jih daje ZKP, ni videti. Z vprašanjem verjetnosti izgleda za uspeh se organ za brezplačno pravno pomoč ni ukvarjal, ugotovitve, da sodelovanje v tem postopku s pooblaščenem za tožničin osebni in socialno-ekonomski položaj ni pomembno oziroma da bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči tožnici v nasprotju z interesom pravičnosti in morale pa ni mogoče razumeti.

Pri razlagi 4. člena ZBPP je treba izhajati iz namena ZBPP, ki je, osebam, ki glede na njihov socialni položaj ne bi mogle brez škode za svoje preživljanje oziroma preživljanje svoje družine uresničevati pravice do sodnega varstva, to omogočiti. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) sta zagotovljeni le, če je udeležencem v postopku dejansko omogočeno, da v postopku izrabijo s procesnimi predpisi dane možnosti, s katerimi uveljavljajo, utemeljujejo in dokazujejo svoje zahtevke ter izjavljajo svoja stališča o relevantnih dejstvih in okoliščinah. To pa je mogoče le s pravnim svetovanjem in zastopanjem v postopku, kar osebam, ki si tega zaradi svojega socialnega položaja ne morejo zagotoviti, omogoča ZBPP.

Pravilna uporaba 24. člena ZBPP torej ne omogoča zaključka, ki ga je naredil organ za brezplačno pravno pomoč. Ker je bilo v zavrnilnem delu izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je ta v tem delu nezakonita, zato jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v 4. točki izreka odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo v tem delu vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) o tem ponovno odločiti.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).