Jedro

Pravna teorija kot tipičen primer spremenjenih okoliščin v smislu 22. člena SPZ navaja okoliščino, da gospodujoča nepremičnina ob nastanku stvarne služnosti še ni imela povezave z javnim cestnim omrežjem in jo kasneje pridobi. Navedeno stališče pravne teorije se nanaša na primere, ko je bila javna cesta v bližini gospodujoče nepremičnine zgrajena šele po ustanovitvi stvarne služnosti, ne pa za primere, kot je predmetni, ko je javna cesta že bila zgrajena v času ustanovitve stvarne služnosti in je lastnica gospodujoče nepremičnine dokupila parcele, ki mejijo tako na gospodujoče zemljišče kot na javno cesto. Četudi bi bila javna cesta zgrajena po ustanovitvi stvarne služnosti, to dejstvo samo po sebi ne zadošča za prenehanje služnosti, kajti pravno odločilna ni le bližina javne poti, temveč je pomembna tudi presoja, kakšne negativne posledice bi doletele lastnika gospodujočega zemljišča z vzpostavitvijo priključka na javno pot.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka razsodilo, da tam navedene služnostne pravice prenehajo s pravnomočnostjo te sodbe. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku, to je v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala prenehanje služnosti iz I. točke izreka z izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Prav tako je v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala prenehanje brezplačne služnostne pravice dovoza in dostopa, to je hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po obstoječi dostopni poti vse v skladu s PGD projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja št...., ki ga je izdelalo podjetje A. s.p., pri čemer je ta služnost: ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 445/2, k.o. ... in vpisana pri nepremičnini parc. št. 446/4, k.o., ID pravice/zaznambe ... prenehala (1. alineja), ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 445/2, k.o. ... in vpisana pri nepremičnini parc. št. 446/1, k.o. ... , ID pravice/zaznambe ... prenehala (2. alineja), ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 445/2, k.o. ..., ter vpisana pri nepremičnini 441/3, k.o. ..., ID pravice/zaznambe ... (3. alineja). Nadalje je v III. točki izreka odločilo, da tožena stranka nosi 30 % pravdnih stroškov tožeče stranke, tožeča stranka pa 70 % pravdnih stroškov tožene stranke.

2.Zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v II. točki izreka ter zoper odločitev o stroških v III. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke oziroma podrejeno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvo sicer zelo obsežnih pritožbenih navedb je, da bi moralo sodišče prve stopnje ukiniti tudi brezplačno služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po obstoječi služnostni poti. Podane so bistveno spremenjene okoliščine, ki utemeljujejo prenehanje stvarne služnosti po prvem odstavku 222. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Prvič zaradi spremenjenega načina izvrševanja služnosti, saj tožena stranka na gospodujoči nepremičnini ne prebiva več občasno, temveč stalno, s čimer je povezana pogostost uporabe služnostne poti. Drugič, ker gospodujoča nepremičnina ob ustanovitvi služnosti ni imela stika z javno cesto, kar je bil pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja in kavza za sklenitev služnostne pogodbe, sedaj, ko je toženka pridobila dodatne nepremičnine, pa ga ima. Nadalje je tožeča stranka v pritožbi ponovila navedbe iz postopka na prvi stopnji, da bi si tožena stranka lahko uredila dostop do hiše po svojih nepremičninah, kar je med drugim dokazala s strokovnim mnenjem družbe B. d.o.o. in predlagano postavitvijo izvedenca. V tej zvezi je grajala ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni postavilo predlaganega izvedenca, ampak se je pri odločitvi oprlo na izvedbo ogleda ter izpovedi prič. Vprašanj "urejenega dostopa do hiše", kvalifikacije terena kot "strme brežine" ter tehničnih možnosti ureditve sodišče prve stopnje ne bi smelo reševati brez pomoči izvedenca. S takim ravnanjem je kršilo drugi odstavek 287. člena ZPP, ko ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za izvedencem, saj je sprejelo zmoten zaključek, da le-ta ni potreben zaradi upoštevanja laičnih izpovedb prič in lastnih zaznav, pri čemer ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP o skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Vse to ravnanje predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poseg v lastninsko pravico, ki ga za tožečo stranko predstavlja sporna služnost, nikakor ne more temeljiti na pavšalni oceni in lastnem preudarku sodišča, v kolikšnem obsegu je služnostna pot še potrebna. S takim ravnanjem je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma ga je sodišče celo samo napačno ugotovilo na podlagi laičnih zaključkov, zato je sodba v tem delu obremenjena še z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da je ogled opravila druga sodnica kot sodnica, ki je izdala izpodbijano sodbo. Tožeča stranka je izpostavila še neverodostojnost priče C. C., ter ostalih pisnih izjav prič na stranki tožene stranke, prav tako sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izostanka priče Č. Č., ki je na občini zavrnila soglasje za dostop tožene stranke do javne ceste. Tožeča stranka je grajala tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka in navedla, da bi bilo treba v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upoštevati njen uspeh z zahtevkom glede prenehanja štirih od petih služnosti. Pri navedeni skupni sporni vrednosti 6.000,00 EUR je mogoče izračunati sporno vrednost vsake posamezne služnosti in s tem sorazmerni del stroškov glede na uspeh vsake stranke v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožbeno sodišče vlog strank, vloženih po izteka roka za pritožbo in roka za odgovor na pritožbo, ni upoštevalo, ker so bile vložene prepozno.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena izmed pritožbeno uveljavljanih ali uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8.Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, sicer pa tožeča stranka absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni uveljavljala v smislu nejasnosti, nerazumljivosti ali nasprotij v izreku ali obrazložitvi, zaradi katerih se sodba ne bi mogla preizkusiti. Ta pritožbeni razlog je namreč povezovala z ravnanjem sodišča prve stopnje, ki je dejansko stanje glede pogojev za prenehanje služnosti ugotavljalo z ogledom in zaslišanjem prič, ne pa s postavitvijo izvedenca, kot je predlagala tožeča stranka, to pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravice do izjave (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), o katerih se bo pritožbeno sodišče izreklo v nadaljevanju.

9.Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno graja dejstvo, da je ogled opravila druga sodnica, kot je izdala izpodbijano sodbo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 6. 2024 izhaja, da se je glavna obravnava zaradi spremembe sodnice v skladu s tretjim odstavkom 302. člena ZPP začela znova, vendar je tožeča stranka soglašala, da se povzame ves dosedanji dokazni postopek (vključno z ogledom opravljenim dne 24. 5. 2023), in da se vse listine (torej tudi zapisnik z ogleda) v soglasju s pravdnimi strankami štejejo za vpogledane in prebrane.

10.V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo, s katero je uveljavljala ukinitev petih stvarnih služnosti, pri čemer je pritožbeno sporna le še služnost hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po obstoječi dostopni poti. Svoj zahtevek je utemeljevala z navedbami, da je prišlo do bistvene spremembe okoliščin, v katerih je bila služnost ustanovljena. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba prvega odstavka 222. člena SPZ, v skladu s katero lahko lastnik služeče stvari (v obravnavani zadevi tožeča stranka) zahteva, naj služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče nepremičnine ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

11.Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo na podlagi vpogleda v spis vloženih fotografij, zaslišanja prič in opravljenega ogleda. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

-Pritožbeno sporna služnostna pot hoje in vožnje z vozili v naravi poteka od javne občinske ceste preko služečih nepremičnin (dvorišča) tožeče stranke do gospodujoče nepremičnine v lasti tožene stranke (hiša v kateri stalno prebiva), pri čemer je tako v preteklosti kot sedaj predstavljala edini dostop te nepremičnine do javne ceste;

-Ko sta pravdni stranki svoji nepremičnini kupili, je bila na služeči nepremičnine že vknjižena sporna služnost. Njuna pravna prednika C. C. in D. D. sta služnostno pravico ustanovila, ko je slednji gospodujočo nepremičnino kupil od C. C. in je za pridobitev gradbenega dovoljenja potreboval dostop do javne ceste;

-Tožena stranka je po tem, ko je od D. D. kupila parcelo s stanovanjsko hišo, od C. C. odkupila še del zemljišča ob hiši in s tem pridobila stik z javno cesto na vrhu strme brežine, ki se nahaja nad njeno hišo in je obstajala že v času ustanovitve sporne stvarne služnosti.

12.Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi kot spremenjeno okoliščino v smislu prvega odstavka 222. člena SPZ izpostavljala dejstvo, da je naknadno, po ustanovitvi služnosti, gospodujoča nepremičnina pridobila stik z javno cesto, ker je tožena stranka od C. C. odkupila še del zemljišča ob hiši in s tem pridobila stik z javno cesto na vrhu strme brežine, ki se nahaja nad njeno hišo, zato si tožena stranka dostop lahko uredi po svojih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je je 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, da lahko tožena stranka po obstoječi služnostni poti dostopa do svoje hiše z vozilom in da alternativna pot iz javne ceste do gospodujoče nepremičnine, ki jo predlaga tožeča strank, sicer možna, vendar ne bi predstavljala enakovrednega dostopa kot obstoječa služnostna pot, ker bi tožne stranka morala parkirati na vrhu brežine, nato pa po strmi brežini bodisi po stopnicah bodisi po poti, ki bi bila speljana v serpentinah v hrib, peš prenašati težke stvari do svoje hiše, v kateri živi.

13.Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno obrazložilo, da spremenjenih okoliščin v smislu 222. člena SPZ ne predstavlja večja intenziteta (pogostost) uporabe služnostne poti s strani tožene stranke kot ob njeni ustanovitvi, ker služnost ni ustanovljena za potrebe tožene stranke, temveč za potrebe gospodujočega zemljišča, zato pogostost uporabe služnostne poti v različnih časovnih obdobjih ni pravno relevantna kakor tudi ne okoliščina, da tožena stranka v hiši, ki stoji na gospodujoči nepremičnini, po novem stalno prebiva. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

14.Pritožbeno sodišče zaključkom sodišča prve stopnje pritrjuje in še dodaja. Pritožba ima sicer prav, da lahko stvarna služnost preneha zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, ko je služnost še zmeraj v korist gospodujoče nepremičnine, vendar je ne kaže obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico služeče nepremičnine, kot je korist gospodujoče nepremičnine, in da je treba opraviti tehtanje nasprotujočih interesov lastnika služečega in lastnika gospodujočega zemljišča.

Res je tudi, da pravna teorija kot tipičen primer spremenjenih okoliščin v smislu 22. člena SPZ navaja okoliščino, da gospodujoča nepremičnina ob nastanku stvarne služnosti še ni imela povezave z javnim cestnim omrežjem in jo kasneje pridobi.

Vendar pritožba spregleda dvoje. Prvič, navedeno stališče pravne teorije se nanaša na primere, ko je bila javna cesta v bližini gospodujoče nepremičnine zgrajena šele po ustanovitvi stvarne služnosti,

ne pa za primere, kot je predmetni, ko je javna cesta že bila zgrajena v času ustanovitve stvarne služnosti in je lastnica gospodujoče nepremičnine dokupila parcele, ki mejijo tako na gospodujoče zemljišče kot na javno cesto. In drugič, četudi bi bila javna cesta zgrajena po ustanovitvi stvarne služnosti, to dejstvo samo po sebi ne zadošča za prenehanje služnosti, kajti pravno odločilna ni le bližina javne poti, temveč je pomembna tudi presoja, kakšne negativne posledice bi doletele lastnika gospodujočega zemljišča z vzpostavitvijo priključka na javno pot.

15.Kot je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v 22. in 23. točki izpodbijane sodbe, je dostop gospodujočega zemljišča do javne ceste sicer možno izvesti po drugih nepremičninah tožene stranke na oba načina, ki ju je tekom postopka navajala tožeča stranka, in sicer tako, da tožena stranka parkira ob javni cesti in se do svoje hiše spusti peš po stopnicah ali pa da si po strmi brežini nad hišo na novo zgradi serpentinasto pot in se po njej spusti peš do svoje hiše, vendar pa navedeno toženi stranki ne zagotavlja primerljivega in enakovrednega dostopa do njene hiše. Glede na to, da lahko tožena stranka po obstoječi služnostni poti do hiše dostopa z avtomobilom, po alternativnih poteh, za katere se zavzema tožeča stranka, pa to ne bi bilo mogoče, bi ji alternativni dostopi do hiše, za katere se zavzema tožeča stranka, bistveno otežili dostop do hiše. Zato so po oceni sodišča druge stopnje negativne posledice, ki bi jih z vzpostavitvijo alternativnega dostopa do gospodujoče nepremičnine, za katerega se zavzema tožeča stranka, utrpela tožena stranka (t.j. bistveno otežen dostop) tolikšne, da pretehtajo nad interesi tožeče stranke kot lastnika služečega zemljišča, ki mora trpeti vožnjo in hojo preko svojega zemljišča.

16.Neutemeljena je pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo do strokovnega mnenje družbe B. d.o.o., iz katerega izhaja, da si tožena stranka na svojem zemljišču ob robu javne ceste nad hišo lahko uredi dve bočni parkirišči, nato pa se po brežini do hiše spusti peš. O tem se je izreklo v 21. točki obrazložitve, kjer je pritrdilo navedbam tožeče stranke, da je tak dostop možen, ter v 5. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da to strokovno mnenje v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje kot del tožbenih navedb, ne pa kot del njenih dokazov.

17.Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da bi bilo potrebno postaviti izvedenca geodetske, gradbene in druge ustrezne stroke, ki bi podal mnenje o tem, na kakšen način bi bilo mogoče urediti alternativen dostop do javne ceste. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga ustrezno obrazložilo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ki jo pritožbeno sodišče povzema), kjer je navedlo, da izvedba navedenega dokaza ni potrebna, ker tožeča stranka niti ne zatrjuje, da je po alternativni poti možen dostop z vozili do hiše tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje štelo za pravno odločilno dejstvo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da dostop po pešpoti iz javne ceste, kjer je mogoče parkirati, po strmi brežini toženi stranki ne zagotavlja enakovrednega (primerljivega) dostopa do svoje hiše, kar pomeni, da je štelo, da bi bila zgolj pravno relevantna okoliščina, ali je mogoče do hiše tožene stranke zgraditi alternativno cesto. Možnost izgradnje pešpoti (po stopnicah ali po serpentini na strmi brežini), za kar se zavzema tožeča stranka, pa ni pravno odločilno dejstvo. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da peš dostop ne bi bil enakovreden, saj se tožena stranka po služnostni poti lahko pripelje z vozilom neposredno do hiše, po alternativnem dostopu, ki ga predlaga tožeča strank, pa to ne bi bilo mogoče. Glede dejstev, ki niso pravno odločilna, po ustaljeni sodni praksi ni treba izvajati dokazov. Zato dokaza z izvedencem ni bilo treba izvesti glede možnosti izgradnje pešpoti (stopnic), ki bi omogočala dostop iz parkirišča ob javni cesti do hiše tožene stranke.

18.Iz istih razlogov je neutemeljena pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo dokazno oceniti pisno izjavo priče Č. Č. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da pisne izjave navedene priče, ki jo je predlagala tožena stranka, ni upoštevalo, ker se je nanašala na dejstva, ki niso pravno relevantna, zato tudi ni bilo potrebno zaslišanje omenjene priče, ki ga je predlagala tožeča stranka.

19.Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se okoliščine od ustanovitve služnosti niso bistveno spremenile, na kar tožeča stranka ne more vplivati z stališči sodne prakse citiranimi v pritožbi. Dejansko stanje v tistih zadevah je namreč povsem drugačno.

20.In nenazadnje je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka nosi večino stroškov tožene stranke, četudi je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zgolj glede ukinitve ene od petih služnosti. Kajti praktično celoten dokazni postopek se je nanašal pritožbeno sporno služnost, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni razloga za odmero stroškov z matematičnim izračunom v sorazmerju s številom služnosti, za kar se je v pritožbi zavzemala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zato upoštevaje vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP) pravilno odločilo, da tožena stranka nosi 30 % pravdnih stroškov tožeče stranke, tožeča stranka pa 70 % pravdnih stroškov tožene stranke.

21.Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem se je izreklo zgolj do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

22.Tožeča stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).

-------------------------------

1M. Juhart v Juhart, Tratnik, Vrenčur (ur.), SPZ s komentarjem, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Ljubljana, 2018, stran 1072; VS RS sodba II Ips 356/2009 z dne 24. 1. 2013, VSRS sodba II Ips 209/2018 z dne 31. 1. 2019.

2M. Juhart v Juhart, Tratnik, Vrenčur (ur.), SPZ s komentarjem, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Pravna fakulteta univerze v Mariboru, Ljubljana, 2018, stran 1072.

3Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 356/2009 z dne 24. 1. 2013, enaka dejanska situacija je tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1725/2018 z dne 16. 1. 2019, ki jo je tožeča stranka citirala v pritožbi.

4Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 356/2009 z dne 24. 1. 2013.

5Prav tako je brezpredmetno sklicevanje tožeče stranke na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1229/2022, saj gre za neprimerljivo dejansko stanje. V tisti zadevi namreč ni bilo sporno dejstvo (ne)možnosti vožnje na splošno, pač pa bi bilo treba s pomočjo izvedenca ugotavljati, ali se ovinek na dostopu po lastnih nepremičninah lahko zvozi tudi z večjimi vozili.

6VS RS sklep III Ips 4/2013 z dne 17. 9. 2013, VSM sodba I Cp 821/2023 z dne 26. 3. 2024.

7V sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1367/2020 z dne 19. 1. 2021 stik gospodujoče nepremičnine z javno cesto ni bil izkazan, v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1725/2018 z dne 16. 1. 2019 ter sklepu in sodbi Višjega sodišča v Kopru I Cp 15/2022 pa je šlo za služnost pešpoti, kjer je že po naravi stvari jasno, da je v primeru stika z javno cesto dostop mogoče urediti brez težav oziroma večjih stroškov.