Jedro

Določba tretjega odstavka 65. člena ZKP se nanaša na starost priče ob zaslišanju pred sodiščem in ne v času izvršitve kaznivega dejanja.

Privilegirano pričo je potrebno povabiti na zaslišanje in ji podati pravni pouk po 236. členu ZKP, ni pa mogoče njenega zaslišanja vnaprej zavrniti iz razloga, ker priča sodi v krog oseb, ki se lahko pravne dobrote poslužijo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I Km 11631/2019 z dne 16. 12. 2021 starejšega mladoletnika, v postopku že polnoletnega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem in tretjem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo mu je kazen šest mesecev mladoletniškega zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 11631/2019 z dne 12. 5. 2022 zavrnilo pritožbo zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zatrjuje, da sta nižji sodišči s tem, ko sta zavrnili dokazni predlog za zaslišanje mladoletnikovega mladoletnega brata in vpogled v spis Specializiranega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju SDT) na podlagi kazenske ovadbe, ki jo je podala njegova mama, kršili pravico do obrambe. Pritožbenemu sodišču pa očita, da je ob obrazložitvi zavrnitve dokaznih predlogov zmotno razlagalo določbo drugega odstavka 236. člena ZKP ter petega odstavka 331. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje z navodilom, da sodišče kot pričo zasliši mladoletnega B. B. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec. Ocenjuje, da sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili dokazni predlog za zaslišanje brata B. B. Drugače, kot vlagatelj zatrjuje v zahtevi, pred sodiščem prve stopnje dokaznega predloga ni utemeljil s tem, da ni bil on tisti, ki se je približal policistu, temveč se mu je približal njegov brat. Pred sodiščem prve stopnje je dokazni predlog utemeljil s tem, da bo priča izpovedal o tem, da mu je v kritični noči oškodovani policist D. D. prisolil klofuto. Po oceni vrhovne državne tožilke nižji sodišči nista kršili obsojenčeve pravice do obrambe, poudarja, da sta sicer zaslišali pet s strani obrambe predlaganih prič. Tožilka pritrjuje vložniku, da je višje sodišče v razlogih sodbe določbi drugega odstavka 236. člena ZKP o pravni dobroti napačno tolmačilo in zmotno štelo, da je za zaslišanje predlagane mladoletne priče relevanten peti odstavek 331. člena ZKP, ki se sklicuje na tretji odstavek 65. člena ZKP o zaslišanju mladoletnih oškodovancev kaznivih dejanj. Vendar pa pritožbeno sodišče navedenih določb v postopku ni kršilo. Delno zmotno razlogovanje navedenih določb v obrazložitvi pritožbenega sodišča bi lahko predstavljalo kvečjemu absolutno bistveno kršitev po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 371. člena ZKP, ki pa je predlagatelj niti ne zatrjuje. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenemu mladoletniku in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obseg presoje kršitev je določen z načelom dispozitivnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vložnik mora kršitve, na katere se sklicuje, določno označiti in jih konkretizirati tako, da jih je mogoče preizkusiti.

B.-2

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja t. i. relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ta kršitev je pred vrhovnim sodiščem podana samo, če je vplivala na zakonitost sodbe. Obema sodiščema očita kršitev 16. in 17. člena ZKP, pritožbenemu sodišču pa tudi kršitev drugega odstavka 236. in tretjega odstavka 331. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZKP. Uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker naj bi sodišči neutemeljeno zavrnili: (1) zaslišanje obsojenčevega mlajšega brata B. B. in (2) vpogled v spis SDT RS, ki se vodi na podlagi kazenske ovadbe, ki jo je zoper policista D. D. vložila mati obsojenca. Zahteva navaja, da je zaslišanje obsojenčevega mlajšega brata B. B. pravno relevantno, ker: (i) iz izpovedb obsojenčeve mame in sestre ter C. C. izhaja, da je bil edina oseba, ki je ob kritičnem dogodku dejansko pristopil in se tudi dotaknil policista D. D. obsojenčev mlajši brat B. B.; (ii) da je policist D. D. "v žaru izvajanja varnostnega pregleda nad E. E." udaril otroka, takrat trinajstletnega B. B.; (iii) da sta si obsojenec in njegov brat fizično zelo podobna.

7. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je med tem ko je policist D. D. na podlagi pooblastila iz 51. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) nameraval opraviti varnostni pregled obsojenčevega brata E. E., tega z desno roko prijel okoli vratu z namenom preprečitve pregleda.

8. Obsojenec je storitev kaznivega dejanja zanikal. V zagovoru je povedal, da so v kritični noči odhajali s koncerta, da je bilo navzočih veliko število policistov, da so želeli prečkati most, kjer jih je čakala mama, pa jim policisti tega niso dovolili. Povedal je, da je celotno situacijo zakrivil brat E. E., ki je bil močno pijan. Videl je, da je imel policist D. D. z njim postopek pri policijskem avtomobilu, ustrašil se je za brata, zato se je napotil do policijskega avtomobila, da situacijo umiri. Še preden je prišel do brata in policista D. D., so ga na tla zrušili policisti, takrat je bil kakšna dva metra stran od oškodovanca. Prvostopenjsko sodišče njegovemu zagovoru ni verjelo, temveč je sledilo oškodovanemu policistu D. D. in ob kaznivem dejanju navzočim policistom F. F., ter pripadnikoma posebne policijske enote G. G. in H. H., ki so skladno povedali, da je bila skupina mladih Romov, v kateri sta bila tudi obsojenec in zlasti njegov starejši brat E. E., močno vinjena, obnašali so se agresivno in motili javni red in mir. Zato je policist D. D. z obsojenčevim bratom E. E., zaradi kršitve javnega reda in mira, nameraval opraviti varnostni pregled. Varnostnega pregleda ni opravil, ker je takrat policistu od zadaj za vrat skočil obsojenec, posredovala sta policista iz posebne enote in obsojenca podrla na tla. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo tudi pet s strani obsojenčeve obrambe predlaganih prič, to je njegovega starejšega brata E. E. (kateri je zakrivil situacijo, v kateri je prišlo do kaznivega dejanja), njegovo sestro I. I., mamo J. J. ter C. C. in K. K. Nobeden od navedenih ni videl, da bi obsojenec skočil na policista, so pa vsi potrdili, da so videli, da je obsojenec ležal na tleh. Priče, razen C. C., so izpovedovale o nasilju policistov nad obsojencem, pri čemer je obsojenec v zagovoru navajal, da naj bi bil do njega nasilen prav oškodovani policist. 9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, to je, da naj bi prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo (1) zaslišanje obsojenčevega mlajšega brata B. B. in (2) vpogled v spis SDT RS, ki se vodi na podlagi kazenske ovadbe, ki jo je zoper policista D. D. vložila mati obsojenca. Glede zaslišanja obsojenčevega mlajšega brata B. B. zahteva navaja: (i) da iz izpovedb obsojenčeve mame in sestre ter C. C. izhaja, da je bil edina oseba, ki je ob kritičnem dogodku dejansko pristopil in se tudi dotaknil policista D. D. obsojenčev mlajši brat B. B.; (ii) da je policist D. D. "v žaru izvajanja varnostnega pregleda nad E. E." udaril otroka, takrat trinajstletnega B. B.; (iii) da sta si obsojenec in njegov brat fizično zelo podobna.

_Glede dokaznega predloga za zaslišanje B. B._

10. Kot pravilno povzema vrhovna državna tožilka, obsojenčev zagovornik v pisnem dokaznem predlogu z dne 8. 12. 2021, na katerega se zahteva sklicuje, dokaznega predloga ni obrazložil, kot to uveljavlja v zahtevi, temveč je zaslišanje obsojenčevega brata B. B. utemeljeval: (i) da je bil direktna priča dogodka in je lahko pomemben dokaz v tej zadevi; (ii) da je tudi njemu policist D. D. prisolil vsaj eno klofuto. Na glavni obravnavi dne 16. 12. 2021 je zagovornik dokazni predlog ponovil, oziroma navedel, da pri dokaznem predlogu vztraja, ga pa ni dodatno utemeljil. 11. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da ob tem, ko je sodišče v dokaznem postopku zaslišalo pet prič, ki so bile neposredno navzoče na samem kraju in katerih zaslišanje je predlagala obramba, zaslišanje še ene priče, o enakih okoliščinah ni potrebno, ker je dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov dovolj razjasnjeno. Presodilo je, da dejstvo, ali je policist D. D. udaril tudi B. B., za konkretni očitek mladoletniku, sedaj polnoletniku, niti ni relevanten. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je upoštevaje v postopku izvedene in predhodno povzete dokaze, zavrnitev dokaznega predloga s strani prvostopenjskega sodišča skladna s sodno prakso Vrhovnega sodišča, da bo sodišče, ki ga zavezuje tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano,1 (potek dogajanja) kakor tudi, da obramba, ki zahteva izvedbo razbremenilnega dokaza, nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti poleg njegovega obstoja izkaže tudi uspeh za obdolženca2 (klofuta).

12. Vrhovno sodišče je prav tako že judiciralo, da je dokazni predlog, ki je v pravnem sredstvu in tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljen z dopolnjenimi, to je novimi razlogi, ki pred sodiščem prve stopnje niso bili uveljavljani, šteti kot nov dokazni predlog, ki je bil podan v pritožbi.3 Pri tem je sledilo sodni praksi Ustavnega sodišča, da določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP skuša s tem preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo obravnavo. Sodišče z neupoštevanjem dokaznega predloga, ki bi ga stranka lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa tega brez razloga ni storila, ne krši pravice do obrambe.4

13. Kazenski postopek je tekel po pravilih postopka za mladoletnike, ki je določen v XXVII. poglavju ZKP. Ta v prvem odstavku 451. člena določa, da se druge določbe tega zakona uporabljajo, če niso v nasprotju z določbami tega poglavja. Določbe o pravnem sredstvu (členi 485 do 488) določajo zgolj odstopanja od rednega pritožbenega postopka, kar pomeni, da v preostalem uporabljajo določbe pritožbenega postopka, med drugim tudi določbo 369. člena ZKP, ki določa vsebino pritožbe. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP ni v nasprotju z določbami mladoletniškega postopka, temveč podpira namen tega postopka, to je hitro odločanje sodišč.

14. Zagovornik je tako šele v pritožbi zoper sodbo uveljavljal, kar ponavlja v zahtevi, da je bil obsojenčev brat edini, ki je kritičnega dne pristopil do oškodovanega policista D. D., kar izhaja iz izpovedb C. C., J. J. in I. I.; in da sta si obsojenec in njegov mlajši brat fizično zelo podobna. Pri tem zagovornik v pritožbi in tudi v zahtevi ni obrazložil, da navedene utemeljitve ni mogel podati že pred sodiščem prve stopnje oziroma, da bi za to obstajale kakršnekoli ovire. Pri tem iz same zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da je obsojenčev mladoletni brat B. B., na predlog zagovornika prišel na obravnavo in da je čakal pred razpravno dvorano. Na navedeni glavni obravnavi so bili kot priče zaslišani C. C. ter obsojenčeva mama J. J. in njegova sestra I. I., na izpovedbe katerih se zagovornik v zahtevi (in pred tem že v pritožbi), sklicuje v utemeljitev dokaznega predloga za zaslišanje B. B. Trdi, da iz izpovedb navedenih izhaja, da je edina oseba, ki je ob kritičnem dogodku pristopila do oškodovanega policista D. D. in se ga tudi dotaknila, ni obsojenec, temveč njegov brat B. B. V kolikor bi priče o tem izpovedale na glavni obravnavi, ni bilo nobene ovire, da bi zagovornik ob koncu njihovega zaslišanja dokazni predlog dodatno utemeljil z njihovimi izpovedbami.

15. Zahteva utemeljeno nasprotuje pravni razlagi, ki jo je pritožbeno sodišče sprejelo v podkrepitev zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje B. B. Pritožbeno sodišče je zmotno tolmačilo peti odstavek 331. člena ZKP. Navedena določba prepoveduje neposredno zaslišanje mladoletnih oškodovancev kaznivih dejanj, ki so taksativno našteta v tretjem odstavku 65. člena ZKP. Predlagana priča B. B. ni oškodovanec iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. Pritrditi je tudi zahtevi, da se navedena določba nanaša na starost priče ob zaslišanju pred sodiščem in ne v času izvršitve kaznivega dejanja (B. B. je rojen ..., kar pomeni, da je bil na glavni obravnavi 16. 12. 2021 že starejši od petnajst let). Prav tako se je pritožbeno sodišče neutemeljeno sklicevalo na določbo drugega odstavka 236. člena ZKP, ki določa pravno dobroto. Navedena določba taksativno našteva, katere priče so dolžnosti pričevanja oproščene (med te sodi tudi obsojenčev brat – 2. točka prvega odstavka 236. člena ZKP) vendar pa se lahko tej pravici odpovedo (drugi odstavek 236. člena ZKP). Privilegirano pričo je potrebno povabiti na zaslišanje in ji podati pravni pouk po 236. členu ZKP,5 ni pa mogoče njenega zaslišanja vnaprej zavrniti iz razloga, ker priča sodi v krog oseb, ki se lahko pravne dobrote poslužijo. Vendar je pritrditi vrhovni državni tožilki, da pritožbeno sodišče navedenih določb v postopku ni uporabilo, temveč se je nanju zgolj zmotno sklicevalo, kar na zakonitost sodbe ni vplivalo, saj je pritrdilo tudi razlogom, s katerimi je prvostopenjsko sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Tako pritožbeno sodišče ni zagrešilo v zahtevi zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

_Glede dokaznega predloga za pridobitev spisa SDT zoper policista D. D._

16. Zagovornik izpodbija še zavrnitev dokaznega predloga za pridobitev spisa SDT zoper policista D. D. v zvezi z ovadbo obsojenčeve mame. V obrazložitvi dokaznega predloga je zagovornik navedel, da je bil mladoletnik v navedenem postopku s strani policistov zaslišan in bo njegovo izpovedbo (v kazenskem postopku) mogoče primerjati z njegovo prejšnjo izjavo na policiji. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog zavrnilo in pri tem pojasnilo, da je pred odločitvijo opravilo poizvedbe na SDT in prejelo odgovor, da je bila kazenska ovadba zavržena. Presodilo je, da je dokazni predlog povsem nekonkretiziran, okoliščine v zvezi s samim kaznivim dejanjem pa je sodišče razjasnilo z neposrednim zaslišanjem vseh vpletenih policistov in prič. Pritožbeno sodišče je navedenemu pritrdilo. Zagovornik v zahtevi navaja, da mu vsebina spisa pri SDT ni bila poznana, zato v tej smeri dokaznega predloga ni mogel obrazložiti. Ponavlja, da je bil dokazni predlog podan zaradi preverjanja verodostojnosti (sicer nesojenega) pričanja B. B. v predmetni zadevi. Glede na to, da gre za podreden dokazni predlog, ki je vezan na dokazni predlog za zaslišanje B. B., ki je bil zavrnjen, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obsojencu pravica do obrambe ni mogla biti kršena.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve kazenskega postopka niso podane, zato je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

18. Vrhovno sodišče o dolžnosti plačila sodne takse za postopek z izrednim pravnim sredstvom ni odločilo, upoštevaje prvi odstavek 484. člena ZKP.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj sodba I Ips 52623/2011 z dne 10. 3. 2016. 2 Primerjaj sodba I Ips 8876/2015 z dne 22. 2. 2018. 3 Primerjaj sodbo I Ips 14857/2015. 4 Primerjaj sklep Ustavnega sodišča Up-109/04 z dne 11. 4. 2006. 5 Primerjaj sodbo I Ips 18198/2020.