Jedro

Čeprav je pogodbo o vplačilu are v imenu in za račun prodajalke podpisal posrednik, takšna pogodba zavezuje neposredno zastopano in drugo pogodbeno stranko. Slednja tako od posrednika, ki ni pogodbena stranka, ne more zahtevati njene razveljavitve, niti njene spremembe v smislu znižanja are ter posledično vrnitve (preveč) plačanega zneska.

Izrek

4. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu spremeni tako, da se subsidiarni tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeča stranka pa je toženi stranki dolžna povrniti 254.160,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.11.2003 dalje do plačila.

5. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

6. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v znesku 83.700,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev kupne pogodbe za nepremičnino parc. št. ... - pašnik v izmeri ... m2, vpisan v vl. št. ... k.o. Š. (pogodba o vplačilu are), ki sta jo sklenili T. G. in M. T. dne 07.09.1998 v C. s posredovanjem ..., B. P. s.p., in plačilo 1,495.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,045.100,00 SIT od dneva vložitve tožbe do 11.02.2002, od zneska 1,495.100,00 SIT pa od 12.02.2002 dalje do plačila.

Delno pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, da se pogodba o vplačilu are z dne 07.09.1998, ki sta jo sklenili M. T. in T. G. s posredovanjem ... , B. P. s.p., spremeni tako, da se dogovorjena ara zniža iz zneska 17.000 DEM na znesek 1.550 DEM, medtem ko je presežni tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči strani plača 810.109,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in stroške pravdnega postopka v višini 89.462,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v presežku za nadaljnjih zahtevanih 535.819,00 SIT s pripadki pa je podredni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožila zoper zavrnilni del sodbe. V pritožbi je obširno spodbijala zaključek prvostopnega sodišča o tem, da je bila pri sklenitvi pogodbe o vplačilu are premalo skrbna, saj je bil toženec tisti, ki jo je z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin zavedel v zmoto in brez kakršnihkoli pooblastil od nje zahteval takojšnje plačilo are. Tožnice ni pravilno in popolnoma poučil, kar pa bi moral storiti, saj se ukvarja s prodajo nepremičnin, medtem ko je tožnica upokojena snažilka, ki še nikoli prej ni kupovala nepremičnin in s tem ni imela nobenih izkušenj. Toženec je tako izkoristil tožničino nevednost in jo tako prepričal, da mu je izročila in plačala več kot polovičen znesek kupnine, čeprav je vprašljivo, če se je tožnica ploh zavedala, da gre v konkretnem primeru za plačilo are. Ob takšni predpostavki bi ji toženec moral vrniti ves vplačani znesek. Prvostopno sodišče pa se je nadalje zmotno oprlo tudi na 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj sta T. G. in toženec delovala skupno, kar pomeni, da za plačilo vtoževanega zneska odgovarjata nerazdelno. Odgovornost toženca zato ne more biti omejena le na plačilo tistega zneska, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je prejel in bil z njim obogaten, kar pomeni, da zneska, ki ga je T. G. že izplačala tožnici, ne bi smelo odšteti, saj gre za njuno medsebojno razmerje, ki pa ni predmet tega pravdnega postopka. Zaradi navedenega je tožeča stranka predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeni.

Toženec pa se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena ZPP) pritožil zoper prisodilni del sodbe, s katerim je bilo delno ugodeno podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku tožnice. V pritožbi je ponovno ugovarjal svoji pasivni legitimaciji, ker s tožnico ni bil v pogodbenem razmerju. V takšnem odnosu je bil le s prodajalko T. G., s katero je sklenil pogodbo o posredovanju, ki pa je neodvisna od pogodbe o vplačilu are, sklenjene med prodajalko in tožnico. Pogodba o vplačilu are tako ustvarja obveznost zgolj med pogodbenima strankama, zato je le pri njiju treba iskati vzroke za neizpolnitev pogodbe, kar pomeni, da bi tožnica tožbo morala vložiti (oziroma pri njej vztrajati) le zoper T. G.. Ravno tako pa je napačna ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta G. in toženec v razmerju do tožnice delovala skupaj in da sta si razdelila 17.000 DEM, saj je toženec prejel le toliko, kot je izpovedal, tožba pa se ni glasila na neupravičeno obogatitev, na katero je sodišče napačno oprlo svojo odločitev, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče odločalo izven meja postavljenih zahtevkov. Toženec se posledično ne strinja z odločitvijo o pravdnih stroških, zaradi česar je predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa ustrezno spremeni.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo toženca in predlagala njeno zavrnitev, toženec pa na pritožbo tožeče stranke ni vložil odgovora.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Tožeča stranka je v tej pravdni zadevi zoper toženo stranko uveljavljala dva tožbena zahtevka. S prvim je želela doseči razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 07.09.1998, poimenovane pogodba o vplačilu are, in vrnitev zneska 17.000 DEM, ki ga je kot v spolnitev svoje obveznosti iz te pogodbe dala sama, podredno pa spremembo te pogodbe v smislu znižanja dogovorjene are in vrnitev presežno plačane are.

Prvostopno sodišče je zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe zavrnilo iz razloga, ker je na podlagi same vsebine pogodbe in pooblastila tožencu ugotovilo, da med strankama še ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba, temveč zgolj dogovor, da bo do sklenitve takšne pogodbe prišlo. Delno pa je ugodilo podrednemu zahtevku in pogodbo o vplačilu are spremenilo, tako da je dogovorjeno aro znižalo, tožencu pa v posledici naložilo vrnitev presežno prejete are do višine zneska, s katerim je bil obogaten. Pri tem je štelo, da je toženec nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja, saj sta v razmerju do tožnice s prodajalko T. G. nastopala skupno, zaradi česar je njegov ugovor pasivne legitimacije neutemeljen.

V zvezi s takšno odločitvijo prvostopnega sodišča toženec pritožbeno ponovno poudarja, da sta pogodbo o vplačilu are sklenili tožeča stranka in prodajalka T. G., medtem ko je sam s prodajalko (oziroma S. K.) sklenil le pogodbo o posredovanju, ki pa je od pogodbe o vplačilu are neodvisen posel, zaradi česar toženec ne more biti stranka tega pravdnega postopka. Temu pritožbenemu navajanju pritrjuje tudi drugostopno sodišče, saj tako iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča kot tudi iz same formulacije obeh tožbenih zahtevkov ("pogodba o vplačilu are z dne 07.09.1998, ki sta jo sklenili T. M. in G. T. s posredovanjem ., P. B. s.p.") izhaja, da sta pogodbo o vplačilu are sklenili tožeča stranka kot kupec in T. G. kot prodajalka nepremičnine. Pogodbo je v imenu prodajalke in za njen račun resda podpisal toženec, vendar pa v skladu s I. odstavkom 85. člena ZOR takšna pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko, enako pa po I. odstavku 87. člena ZOR velja celo v primeru prekoračitve pooblastil, če zastopani takšno prekoračitev odobri, kar je v konkretnem primeru po ugotovitvah prvostopnega sodišča T. G. storila s sprejetjem are.

Ker sta stranki pogodbe o vplačilu are tako le tožnica in T. G., omenjena pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za njiju (I. odstavek 148. člena ZOR), medtem ko na razmerje do toženca kot tretje osebe ne more vplivati in ga, ker ni pogodbena stranka, pogodba tudi ne more vezati. Zaradi navedenega tožeča stranka v razmerju do toženca ne more doseči spremembe pogodbe o vplačilu are v smislu njenega znižanja (podredni zahtevek), niti njene razveljavitve (primarni zahtevek), posledično pa tudi ne vračila (presežno) plačane are, na kar utemeljeno opozarja toženčeva pritožba. Toženčevo obveznost vračila prejetega denarja je prvostopno sodišče tako napačno oprlo na določbo 210. člena ZOR, saj je, kot je že bilo ugotovljeno tudi po sodišču prve stopnje, toženec iz zneska, ki ga je tožnica plačala ob realizaciji pogodbe o vplačilu are, prejel svoje plačilo iz pogodbe o posredovanju, to pogodbo pa je sklenil s prodajalko T. G. in ne s tožnico, zato ustvarja učinke le med njima. Tožnica bi z omenjenima zahtevkoma ob preostalih ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih (če bi bile podane napake volje ob sklenitvi pogodbe ipd.) lahko uspela le zoper pogodbeno stranko - prodajalko T. G., zoper katero pa je tožbo umaknila, zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča, da se primarni tožbeni zahtevek zoper toženca zavrne, pravilna, saj je bil naperjen proti osebi, ki ni bila pogodbena stranka, delna ugoditev podrednemu tožbenemu zahtevku pa je iz istega razloga materialnopravno zmotna. Pritožba toženca je tako v celoti utemeljena, pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe pa ni utemeljena, pri čemer se sodišče druge stopnje do njenih pritožbenih navedb posebej ni opredeljevalo, saj se v pretežni meri nanašajo na (po mnenju pritožbe zmoten) zaključek o tožničini premajhni skrbnosti, ki pa glede na opisano materialnopravno podlago ob odsotnosti pasivne legitimacije toženca ni pravno pomembno dejstvo za razsojo.

Posledično pa je utemeljena tudi pritožba toženca zoper izrek o pravdnih stroških. Prvostopno sodišče mu je naložilo, da tožeči stranke povrne 89.462,00 SIT njenih pravdnih stroškov, pri čemer je upoštevalo tožničin 60% in toženčev 40% uspeh v pravdi. Po spremembi izpodbijane sodbe je uspeh toženca 100%, zato mu je tožnica dolžna povrniti vse po sodišču prve stopnje priznane pravdne stroške, ki znašajo 254.160,00 SIT, sam izračun pa pritožbeno ni sporen (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu spremenilo tako, da je subsidiarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter tožeči stranki naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške (4. točka 358. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, njen odgovor na pritožbo nasprotne stranke pa ni bil potreben, saj v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, sama trpi svoje pritožbene stroške (I. odstavek 165. člena ZPP zvezi s I. odstavkom 154 člena ZPP in s 155. členom ZPP).

Toženec pa je s pritožbo uspel, zato mu je njegove pritožbene stroške v celoti dolžna povrniti tožeča stranka (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje mu je kot potrebne (155. člen ZPP) priznalo naslednje pritožbene stroške: 375 od 400 priglašenih točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 16 v zvezi s tar. št. 13 Odvetniške tarife), 20% DDV in 34.200,00 SIT za sodno takso za pritožbo, kar skupaj znese 83.700,00 SIT.