Jedro

Zaradi same narave revizije kot izrednega pravnega sredstva mora v premoženjskih sporih z nedenarnimi zahtevki ena ali druga stranka aktivno ravnati, da si sploh zagotovi pravico do revizije. Vse do revizijske stopnje pasivna toženka si ne more naknadno zagotoviti pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožnika sama trpita svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v celoti v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov z dne 10.07.1998 pod opr. št. I R 80/98, ker toženka ni dokazala zatrjevanega obstoja posebnega ustnega dogovora, da sta ji tožnika pred izpraznitvijo poslovnega prostora dolžna povrniti vložena sredstva v adaptacijo lokala.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in zavrženje tožbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki v odgovoru predlagata njeno zavrženje ali zavrnitev. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja. Zaradi take narave zakon revizije ne dopušča v vseh pravdnih zadevah. Omejuje jo glede na vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, dovoljuje pa jo v nekaterih vrstah spora ne glede na vrednost. Obravnavana zadeva ne spada med izjeme iz tretjega odstavka 367. člena ZPP. Spor za izpraznitev poslovnih prostorov je premoženjskopravne narave. Zato bi bila revizija v tej pravdni zadevi v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena, če bi ocenjena vrednost spora nedenarnega zahtevka presegala 1,000.000 SIT. Vendar do ocene vrednosti spora v tej pravdni zadevi sploh ni prišlo.

Zaradi že pojasnjene narave revizije kot izrednega pravnega sredstva mora v premoženjskih sporih z nedenarnimi zahtevki ena ali druga stranka aktivno ravnati, da si sploh zagotovi pravico do revizije. To vprašanje sta enako reševala prejšnji in novi ZPP. Tako je v drugem odstavku 180. člena ZPP (prej drugi odstavek 186. člena ZPP 1977) določeno, da mora tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, če je pravica do revizije odvisna od te vrednosti, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek. Če tožnik navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o pravici do revizije, se mora sodišče na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP najpozneje na glavni obravnavi pred pričetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Praktično enako je bilo določeno tudi v tretjem odstavku 40. člena ZPP 1977. V času veljavnosti prejšnjega zakona je sodna praksa prav na podlagi navedene zakonske določbe upoštevala tudi ugovor toženca o izostali oceni vrednosti spora, kadar je bil tak ugovor uveljavljan pred pričetkom obravnavanja glavne stvari na pripravljalnem naroku oziroma prvem naroku za glavno obravnavo, če pripravljalnega naroka ni bilo. S takim aktivnim ravnanjem je zato tudi toženec kljub tožnikovi pasivnosti imel možnost, da si zagotovi pravico do revizije.

V tej pravdni zadevi sta tožnika tožbo s predlogom za izdajo izpraznitvenega naloga vložila 12.06.1998, torej pred uveljavitvijo novega ZPP. V tožbi nista označila vrednosti spornega predmeta.

Toženka izostanku te ocene ni ugovarjala niti v svojem ugovoru z dne 20.07.1998, niti v kasnejših vlogah, niti na prvem naroku za glavno obravnavo 21.03.2000, pa tudi v pritoži morebitne procesne kršitve na tej podlagi ni uveljavljala. Revizijsko sklicevanje na izostalo oceno vrednosti spora in neukrepanje sodišča prve stopnje, ki naj bi zato storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in ki naj bi moralo tožbo zavreči, je v zvezi z vprašanjem dovoljenosti revizije prepozno. Toženka si v reviziji ne more naknadno zagotoviti pravice do revizije. Ukrepati bi morala na način in v okoliščinah, kot so bile prej pojasnjene.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno toženkino revizijo in s tem odločilo tudi o njenih priglašenih revizijskih stroških. Tožnika sta sicer v odgovoru na revizijo med drugim predlagala tudi zavrženje revizije, vendar iz napačnih razlogov. Stroški njunega revizijskega odgovora niso bili potrebni, zato jih morata trpeti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).