Jedro

V primeru, ko gre za priče, ki zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih razlogov zelo težko pridejo k sodišču (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP), ne gre toliko za tehnične ovire, ampak predvsem za možnost nastanka hujše škode na zdravju, ki bi jo prihod na sodišče in tudi samo pričanje lahko povzročilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojenca je Okrožno sodišče v Kranju s sodbo z dne 9.12.1998 spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ in mu izreklo kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.6.1999 ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je kazen zvišalo na 4 leta zapora.

Zoper navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s tem, ko oškodovanke ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi. Po njegovem oškodovanka ni oseba, ki ne bi mogla ali bi zelo težko prišla k sodišču, zato je sodišče nepravilno uporabilo določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP. Ocenjuje, da je bilo zaslišanje oškodovanke na glavni obravnavi možno in dopustno, zato je bilo z opustitvijo zaslišanja kršeno načelo neposrednosti izvajanja dokazov. Z zaslišanjem bi se mogle razjasniti nekatere okoliščine, ki lahko vzbujajo dvom v pravilnost sodne odločitve.

Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena zaradi določenih nejasnosti in nerazčiščenih okoliščin. Tako naj bi oškodovanka izpovedala, da se je tudi sama aktivno vključila v spolno predigro, okoliščina, da je bil na kraju dogodka najden obsojenčev robček, v katerem je bila sperma, pa bi lahko ovrgla izpovedbo o oralni ejakulaciji. Oškodovanka je govorila o tem, da je vse skupaj trajalo dve uri, izvedenec pa v mnenju navaja, da ima obsojenec težave v zvezi s prezgodnjim izlivom.

Navsezadnje pa zagovornik meni, da je nemogoče, da bi prišlo do takšnega spolnega občevanja, kot ga opisuje oškodovanka, če bi bila ta ves čas oblečena v kavbojke, ki jih ji je obsojenec slekel le do kolen. Nazadnje navaja vlagatelj zahteve še okoliščini v zvezi z ugotavljanjem pravilnosti dejanskega stanja, preko katerih nakazuje na kršitev določb kazenskega postopka zaradi opustitve izvedbe določenih dokazov.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da le-ta ni utemeljena, saj je sodišče določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP uporabilo pravilno, ker oškodovanke glede na njeno zdravstveno stanje ni bilo mogoče neposredno zaslišati na glavni obravnavi.

Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo zagovornik v resnici uveljavlja pod videzom bistvene kršitve določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vlagatelj zahteve v precejšnjem delu zahteve posega v področje ugotovljenega dejanskega stanja, katerega pravilnosti in popolnosti z zahtevo za varstvo v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Takšne so navedbe, da naj bi se oškodovanka vključila v spolno predigro, da bi najden robček s sledovi sperme lahko ovrgel izpovedbo o oralni ejakulaciji ter navedba o trajanju spolnega odnosa v povezavi z obsojenčevimi težavami s prezgodnjim izlivom. Poleg tega te navedbe niso v skladu s podatki kazenskega spisa. Oškodovanka je namreč o tem, da je grizla obsojenca, izpovedala kot o obrambnem dejanju, kar je še potrdila na koncu izpovedbe. Glede na to, da sperme ni pogoltnila, dejstvo, da je bila ta najdena na robčku, ni v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Nasprotno s trditvijo vlagatelja zahteve oškodovanka ni izpovedala, da je spolni odnos trajal dve uri, temveč da je ta čas minil od odhoda iz lokala do prihoda domov. Ne drži niti trditev, da naj bi imela oškodovanka hlače slečene le do kolen, saj je izpovedala, da jih ji je obsojenec slekel v celoti. V izpodbijanih sodbah v zvezi z navedenimi ugotovitvami ni najti kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče s tem ko ni izvedlo dokazov s poizvedbo o oškodovankinem psihičnem stanju pri Centru za socialno delo, ni kršilo pravic obrambe, saj je ugodilo dokaznemu predlogu okrožne državne tožilke in izdelavo mnenja o oškodovankinem psihičnem stanju zaupalo izvedenki, ki je na to vprašanje izčrpno odgovorila. Kljub temu da se vlagatelj ne izjasni, katera dejstva naj bi dokazali ostali neizvedeni dokazi, pa je potrebno ugotoviti, da ni bila podana verjetnost, da bi zaslišanje prič B.S. in J.A. kakorkoli vplivala na ugotovitev dejanskega stanja, saj je bilo to na podlagi ostalih dokazov zanesljivo ugotovljeno.

Zapisniki o izpovedbah prič se smejo po odločbi senata prebrati, če so zaslišane osebe umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov težko pridejo k sodišču (iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP).

Navedena določba predstavlja izjemo od načela neposrednosti, določenega v 355. členu ZKP. Načelo sodišču nalaga, da sme opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in je v tesni zvezi z načelom ustnosti in javnosti, obe pa zagotavljata kontradiktornost postopka. Navedena načela omogočajo strankam, da se izjavijo o stališčih nasprotne stranke in dajo pripombe k izvedbi vsakega dokaza. Zato je treba priče in izvedence zaslišati na glavni obravnavi. V določenih primerih in pod določenimi pogoji iz 1. točke 1. odstavka že navedenega 340. člena ZKP pa sme sodišče izpovedbe prič prebrati, ne da bi za to potrebovalo soglasje strank. Kadar je podan razlog, zaradi katerega priče sploh ne morejo priti na sodišče, se sicer lahko pojavijo dejanska vprašanja, ali je takšna ugotovitev pravilna, ne pa tudi, ali je prav, da takšna priča ni bila zaslišana na glavni obravnavi. Drugačen pa je položaj, kadar gre za priče, ki zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih vzrokov zelo težko pridejo k sodišču. Tu ne gre za absolutno fizično nezmožnost prič, da bi se zglasile, ampak za težavnost prihoda na sodišče. Pri tem pa ne gre toliko za tehnične ovire, ki so pri današnjih transportnih sredstvih lahko premagljive, ampak predvsem potencialno možnost za hujšo škodo na zdravju, ki bi jo prihod na sodišče in seveda tudi samo pričanje lahko povzročilo.

Ob tehtanju načela neposrednosti in pravico obdolženca soočiti se s sovražno pričo na eni strani in škode, ki bi utegnila nastati priči na drugi strani, navedena določba omogoča, da se izpovedba priče, če so za to izpolnjeni določeni pogoji, prebere.

V obravnavanem primeru je bila oškodovanka zaslišana v kazenski preiskavi, zaslišanju sta prisostvovala obdolženec in njegova zagovornica, ki sta imela tako možnost postavljanja vprašanj in dajanja pripomb v zvezi z njeno izpovedbo, tako da obdolženčeva pravica do konfrontacije s "sovražno" pričo ni bila kršena.

Izpolnjeni so bili tudi pogoji za branje zapisnika o izpovedbi priče po 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP. Izpovedba oškodovankine matere, izjava nevropsihiatrinje in mnenje psihiatrinje - sodne izvedenke so sodišču prve stopnje dale podlago za presojo, da utegne ponovno zaslišanje oškodovanko, ki še ni v tistem času dosegla ustreznega duševnega ravnovesja, spraviti v hudo čustveno stisko, ki je v postpsihotičnem stanju ne bi bila sposobna ustrezno obvladati. Izvedenka je resno odsvetovala neposredno sodelovanje oškodovanke v nadaljnji sodni obravnavi. V navedenem je imelo sodišče prve stopnje dejansko podlago za svojo pravilno presojo, da gre za položaj iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, ki dovoljuje branje oškodovankine izpovedbe na glavni obravnavi, ne da bi bile pri tem kršene zakonske določbe, ki sicer narekujejo neposredno izvedbo dokaza na glavni obravnavi in ne da bi bile kršene pravice obdolženca. K temu je treba še dodati, da obtoženec in njegova zagovornica potem, ko je izvedenka podala mnenje o oškodovankinem psihičnem stanju, nista nasprotovala branju zapisnika o izpovedbi, čeprav soglasja k temu nista izrekla.

Ob upoštevanju navedenega stališča Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka, na katere se sklicuje vlagatelj zahteve, ugotovilo pa je tudi, da je zahteva deloma vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, ki je bila določena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.