Jedro

Oseba, ki je sicer z enim ali več tožnikov v pravnem razmerju, ki po svoji naravi daje podlago za priznanje procesnega položaja enotnega sospornika, nima procesnega položaja tožnika, če oziroma dokler ni sama vstopila v ta položaj, se pravi, da je bodisi vložila tožbo bodisi med postopkom podala ustrezno pooblastilo za zastopanje v postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (1. točka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe petega odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo pete, sedme, devete, desete in dvanajste tožnice ter tretjega, četrtega in šestega tožnika zoper odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 27. 3. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 7. 9. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil zahtevo tožnikov za denacionalizacijo tam navedenega premoženja.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da pooblaščenec kljub pozivu sodišča ni predložil pooblastil za zastopanje navedenih tožnikov, zato je bilo treba tožbo glede njih zavreči. 3. Tožniki v pritožbi uveljavljajo kršitev pravil postopka. Navajajo, da gre za denacionalizacijski postopek, v katerem so vsi denacionalizacijski upravičenci in pravni nasledniki enotni sosporniki, zaradi česar dejanje enega učinkuje tudi zoper vse ostale. Iz tega razloga ni treba za vsakega izmed njih predložiti pooblastila. Sicer pa je Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-200/2009 z dne 20. 5. 2010 navedlo, da je treba strankam dati možnost, da odpravijo pomanjkljivosti v vlogi oziroma da v zvezi s tem navedejo razloge.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožbo zoper izpodbijani upravni akt, izdan v postopku denacionalizacije, po odvetniku vložilo več tožnikov. Tožbi niso bila priložena pooblastila, zato je sodišče prve stopnje odvetnika pozvalo, da to pomanjkljivost odpravi in ga opozorilo, da bo sicer tožbo zavrglo. Odvetnik je na ta poziv predložil pooblastila za zastopanje prve, enajste in trinajste tožnice ter drugega in osmega tožnika. Glede ostalih, tj. pete, sedme, devete, desete in dvanajste tožnice ter tretjega, četrtega in šestega tožnika pa pooblastil ni predložil, ampak se je skliceval na njihov položaj enotnih sospornikov.

6. Glede na to, da odvetnik kljub pozivu ni predložil pooblastil za peto, sedmo, deveto, deseto in dvanajsto tožnico ter tretjega, četrtega in šestega tožnika, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožbo glede navedenih tožnikov zavrže. 7. Po določbi petega odstavka 98. člena ZPP (ki se skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena) sodišče ne glede na določbe prejšnjih odstavkov ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak tožbo ali pravno sredstvo zavrže. V obravnavani zadevi je sodišče odvetnika opozorilo, da tožbi niso priložena pooblastila za zastopanje tožnikov, in ga pozvalo, da to pomanjkljivost odpravi, vendar jo je odvetnik odpravil le glede nekaterih tožnikov. V takih okoliščinah, ko je sodišče odvetnika kljub navedeni določbi ZPP že opozorilo na pomanjkljivost in pozvalo k njeni odpravi z opozorilom na siceršnje posledice, se pritožba neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-200/09 z dne 20. 5. 2010, s katero je bil sicer razveljavljen drugi odstavek 108. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo pravne podlage, da odvetnika ponovno poziva na odpravo pomanjkljivosti, ampak je tožbo glede preostalih tožnikov moralo zavreči. 8. Prav tako v tej zadevi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na enotno sosporništvo tožnikov. Po določbi 196. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v primeru, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), ti štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Po določbah ZDen in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. I Up 103/2008 z dne 20. 3. 2008 in II Ips 133/2009 z dne 3. 9. 2009) se v sodnih postopkih zaradi denacionalizacije kot enotni sosporniki po naravi pravnega razmerja štejejo vsi pravni nasledniki istega denacionalizacijskega upravičenca. Procesna dejanja pravnih naslednikov po določenem upravičencu zato učinkujejo tudi za ostale pravne naslednike istega upravičenca. Takšni učinki, ki izhajajo iz narave njihovega materialnega pravnega razmerja, pa pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca kot potencialnim enotnim sospornikom ne dajejo procesnega položaja stranke v upravnem sporu, če vanj sami aktivno ne vstopijo. Skladno z določbo prvega odstavka 191. člena ZPP gre namreč za sosporništvo takrat, ko na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb. Gre za procesni položaj, ki nastane z vložitvijo tožbe, ki jo vloži več tožnikov oziroma je vložena zoper več tožencev. Oseba, ki je sicer z enim ali več tožnikov v pravnem razmerju, ki po svoji naravi daje podlago za priznanje procesnega položaja enotnega sospornika, zato nima procesnega položaja tožnika, če oziroma dokler ni sama vstopila v ta položaj, se pravi, da je bodisi vložila tožbo bodisi med postopkom podala ustrezno pooblastilo za zastopanje v postopku. Ker v obravnavani zadevi navedeni tožniki niso sami vložili tožbe niti za to pooblastili druge osebe, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbe glede teh oseb zavrže, pravilna.

9. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je Vrhovno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, tožniki na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.