Jedro

Sodišče ugodi predlogu za postavitev drugega izvedenca, ko stranki uspe vzbuditi dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja (pa se pomanjkljivosti ali nasprotja ne dajo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca). Kadar pa stranka predlaga drugega izvedenca, ker se z že podanim mnenjem ne strinja, ker po njenem mnenju zanjo ni ugodno, sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ni dolžno slediti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 1500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu spoznalo P.R. za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ, za kar mu je določilo naslednje kazni, za prvo dejanje trinajst let zapora, za drugo enajst mesecev zapora in za tretje šest mesecev zapora ter mu za tem na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štirinajst let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 3.1.2004 do 23.4.2004 ter od 7.5.2004 dalje. Pritožbo zagovornika obtoženca je s sodbo z dne 24.2.2005 zavrnilo kot neutemeljeno Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani) je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Že sama dikcija zahteve namreč navaja k zaključku, da se vložnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in z zaključki sodišča glede prištevnosti obsojenca. Vložnik neutemeljeno navaja, da je bil prekršen 5. člen ZKP, saj ne obstaja nobeno dejstvo, ki bi kazalo na najmanjši dvom, da bi bil obsojenec kakorkoli prikrajšan v svoji pravici, da se zagovarja in navaja vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Če sodišče ni ugodilo vsem dokaznim predlogom, s tem ni prekršilo zakona in zavrnitev ni vplivala na zakonitost sodbe. Na strani 5. in 6. sodbe sodišča prve stopnje so namreč zelo argumentirano navedeni razlogi za zavrnitev izvajanja predlaganih dokazov. Tudi dvom v mnenje izvedenca psihiatra in očitek protispisnosti je neutemeljen, saj sodbi razumljivo pojasnita vpliv obdolženčeve alkoholiziranosti na njegov voljni odnos do dejanja in posledic. Tudi navedbe v zvezi z lego desnega copata, cigaretnega ogorka ter položaja žrtve in vpliva teh dejstev na obdolženčev naklep spadajo v kontekst drugačnega, po presoji vložnika nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja tudi glede naklepa v zvezi s kaznivim dejanjem po 1. odstavku 317. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek v zahtevi, ki se nanaša na kršitev določb ZKP, je kršitev pravice do obrambe (kršitev 3. odstavka 16. člena in 17. člena ZKP kar je vplivalo na pravilnost zakonitosti sodbe, obramba pa je prizadeta tudi pri temeljnih pravicah po določbah 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 29. členu Ustave RS), kar naj bi sodišče zagrešilo s tem: a.) da ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke z izkušnjami s področja zdravljenja odvisnosti od alkohola, ki bi odpravil dileme nastale med psihiatrom in psihologom ter odpravil resen dvom v pravilnost izdelanega mnenja. Ker zagovornik in obdolženec nimata strokovnega znanja, da bi lahko s težo argumentov izpodbijala mnenje izvedenca psihiatra dr. S.Z. je zagovornik zaprosil za izdelavo izvedenskega mnenja prim. mag. J.J. iz L., specialista za zdravljenje odvisnosti od alkohola in izvedenca psihologa. Ker izvedenec ne more opraviti potrebnega pregleda in testiranja v zaporih, je obramba priložila vabilo in predlog izvedenca psihiatra za pogovor z obdolžencem za dne 17.5.2004 ob 11.00 uri ter vabilo kliničnega psihologa za testiranje obdolženca predvideno ob 13.30 uri na UKC. Na obravnavi ponovljenem predlogu za postavitev neodvisnega izvedenca za zdravljenje odvisnosti od alkohola pa sodišče prav tako ni ugodilo.

b.) da ni ugodilo dokaznim predlogom po zaslišanju prič S.M. in A.M., ki bi lahko pomembno izpovedala glede presoje obtoženčevega razpoloženja pred obravnavanim dogodkom.

c.) da ni postavilo izvedenca balista zaradi ugotovitve položaja strelca, položaja puške in oddaljenosti od žrtve ter ne predlogu za opravo rekonstrukcije in v zvezi s tem predlogu za zaslišanje priče B.M., s čimer bi se razčistila vprašanja v smeri napadalnega položaja žrtve.

Ad a. Kot izhaja iz podatkov v spisu je sodišče odredilo izdelavo izvedenskega mnenja izvedencu psihiatrične stroke doc. dr. S.Z. in mu naložilo naj na podlagi podatkov spisa in pregleda obdolženca izdela pisno izvedensko mnenje v katerem naj predvsem - opiše obdolženčeve splošne osebnostne lastnosti in oceni njegovo intelegentnostne sposobnosti, - opiše in razloži njegove morebitne duševne motnje, nevrološke okvare ali druge bolezni, - opiše in razloži tiste njegove osebnostne lastnosti ali morebitne duševne motnje, ki so pomembne za razlago kaznivega dejanja, - opiše okoliščine, ki so pomembne za razlago kaznivega dejanja,- opiše in razloži njegove duševne procese in dogajanja v času kaznivega dejanja, - presodi ali je in koliko je P.R. mogel razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoja ravnanja zlasti pri kaznivih dejanjih umora in povzročitve splošne nevarnosti idr.

Sodišče je izdalo odredbo po tem, ko je obdolženec že podal svoj zagovor, zaslišane pa so bile že tudi številne priče in sicer oškodovani R.S., N.T., M.T. ter U. in S.R. (otroka obdolženca in žrtve).

- Izvedenec je mnenje izdelal dne 30.1.2004, - dne 25.2.2004 je Okrožno državno tožilstvo po končani preiskavi vložilo obtožnico zoper obdolženca zaradi obravnavanih kaznivih dejanj, - glavno obravnavo je sodišče razpisalo za več dni v mesecu aprilu 2004, na katero je povabilo tudi izvedenca psihiatrične stroke dr. S.Z., - izvedenec je bil zaslišan na glavni obravnavi opravljeni dne 23.4.2004 (po tem, ko je prejel še alkoholimetrično analizo za obdolženca). Na obravnavi je svoje pisno izdelano mnenje ponovil ter obširno odgovoril tako na vprašanja strank kot sodišča. Glavna obravnava je bila zaradi izvedbe številnih drugih predlaganih dokazov preložena na dne 25.5.2004, - dne 14.5.2004 je sodišče prejelo predlog in prošnjo obrambe, da naj dovoli prevoz P.R. iz zaporov v N.m. ter mu omogoči pregled pri psihiatru in testiranje pri psihologu dne 17.5.2004, k prošnji pa je zagovornik priložil tudi dopis prim. mag. J.J., v katerem vabi obdolženca na pogovor v svojo ambulanto 17.5. ob 11.00 uri ter ga hkrati obvešča, da je dogovorjen tudi pregled in psihološko testiranje pri psihologu istega dne ob 13.30 uri ter prošnjo zagovornika psihiatru J., v kateri zagovornik med drugim navaja, da želi dobiti objektivno mnenje za obdolženca ter da kolikor bi bilo mnenje enako mnenju dr. Z., potem mag. J. prosi, da zavzame le stališče in ni potrebno izdelovati podrobnejšega mnenja, - na dopisu se nahaja zaznamek sodnika, da bo o tem odločil na glavni obravnavi, - na glavni obravnavi (dne 25.5.2004) je zagovornik po izvedenem dokaznem postopku predlagal postavitev drugega izvedenca psihiatra - alkohologa in to iz razloga, ker je izvedenec dr. Z. izdelal mnenje, ko še ni imel podatkov o krizi obdolženca v zakonski zvezi leta 2003 in je zmotno izhajal iz ljubosumja in jeze, poleg tega pa ni bilo opravljeno psihološko testiranje obdolženca, kar je po mnenju zagovornika predpostavka za izdelavo strokovno korektnega mnenja. Poleg navedenega tudi šola, ki ji pripada izvedenec Z., ne priznava osebnostno motenih oseb kot neprištevnih, čeprav gre za pravni inštitut, ki ga pozna zakonodaja in ga priznava tudi stroka. Za tem je zagovornik svoje stališče nekoliko spremenil in navedel, da predlog, ki je bil podan s strani obrambe za točno določenega dne in na točno določenega izvedenca, je zaradi neizvedbe danes brezpredmeten. Slednjič pa je poudaril še, da ne graja strokovnosti izvedenskega mnenja, temveč ga je potrebno le dopolniti in preveriti z mnenjem alkohologa in kliničnega psihologa (6. odstavek na strani 492), - sodišče je ugodilo dokaznemu predlogu obrambe in zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca doc. dr. Z. pri čemer je odredilo naj k izdelavi dopolnitve mnenje izvedenec pritegne še izvedenca alkohologa in kliničnega psihologa, - dne 26.5.2004 je zagovornik podal še pisno vlogo in dokazni predlog v katerem poudarja okoliščine, ki naj jih izvedenec pri izdelavi dopolnitve mnenja še posebej upošteva, - sodišče je izvedencu dr. Z. dostavilo celoten spis ter odredilo privedbo obtoženca dne 7.6.2004 na psihološko testiranje v Klinični center, - dne 28.6.2004 je sodišče prejelo dopolnitev izvedenskega mnenja dr. Z. skupaj s klinično psihološkim izvedenskim mnenjem, ki ga je izdelal doc. dr. T.P. V mnenju je izvedenec odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, ni pa opravil konzultacije z izvedencem alkohologom, ker tega tudi ni mogel storiti, saj med registriranimi sodnimi izvedenci za psihiatrijo ni izvedenca za "alkohologijo" ("alkohologija" bi sicer v prevodu pomenila vedo, ki proučuje alkohol, same besede pa izvedenec dr. Z. ni našel niti v slovarju slovenskega knjižnega jezika niti v velikem slovarju tujk). Profil alkohologa namreč ne obstaja. Če pa je pri tem mišljen psihiater, ki se ukvarja prvenstveno z zdravljenjem odvisnih od alkohola, je to kot navaja dr. Z., lahko samo izvedenec za psihiatrijo, ki deluje na tem področju. Tovrstnih izkušenj pa tudi njemu (izvedencu Z.) ne manjka in je zato vsekakor izveden tudi v vprašanjih, ki se dotikajo vpliva alkohola na človekovo duševnost, - dne 26.7.2004 je sodišče prejelo pisni dokazn i predlog zagovornika obtoženca v katerem predlaga, da sodišče na razpisan narok za glavno obravnavo povabi oba izvedenca (doc. dr. S.Z. in doc. dr. T.P.), ker želi, da se dokazi še neposredno izvedejo, - sodišče je dokaznemu predlogu ugodilo in povabilo oba izvedenca, - na glavno obravnavo (24.8.2004) je pristopil le izvedenec dr. Z., medtem ko se je dr. P. zaradi službene zadržanosti opravičil, - izvedenec Z. je ustno ponovil dopolnitev mnenja ter odgovarjal na številna vprašanja predvsem zagovornika ter pojasnil svoje stališče glede na mnenje izvedenca P., - po končanem dokaznem predlogu je zagovornik med drugimi dokaznimi predlogi predlagal tudi postavitev novega izvedenca psihiatra, strokovnjaka za zdravljenje odvisnosti od alkohola, - sodišče dokaznemu predlogu ni ugodilo,- v zaključni besedi je zagovornik vložil v spis vlogo, naslovljeno "pisni zagovor", v kateri med drugim navaja, da mu sodišče ni dalo možnosti preveriti izvedenskega mnenja izvedenca dr. Z. z izvedencem mag. J.J., čeprav je slednji specialist za zdravljenje odvisnosti od alkohola, - sodišče prve stopnje je v sodbi obširno obrazložilo zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke. Ocenilo je namreč, da je izvedensko mnenje izvedenca psihiatra jasno, popolno in brez nasprotij in da je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja. Ker se torej ni zastavil dvom v strokovnost tega izvedenca (ne sodišču in tudi ne obrambi) tudi ni bilo potrebe postaviti drugega, saj so bila vsa vprašanja obrambe razčiščena z dopolnitvijo izvedenskega mnenja kot tudi z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi. Sodišče pa je tudi ugodilo predlogu obrambe in zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja s pritegnitvijo kliničnega psihologa in "alkohologa". Pri tem se je izkazalo, da je vedenje obtoženca, kot ga je opisal v svojem mnenju izvedenec Z., skladno z opisom osebnosti, ki jo je podal doc. dr. P. Izvedenec psihiater dr. Z. pa je tudi razložil, da je vsak izvedenec za psihiatrijo izveden tudi za vprašanje odvisnosti od alkohola in da ima sam veliko izkušenj na področju zdravljenja odvisnosti od alkohola in je tako kompetenten za vprašanja, ki se dotikajo vpliva alkohola na človekovo duševnost. To je sodišču zadostovalo, da je štelo, da je bila odredba tudi v tistem delu, kjer se je zahtevala konzultacija z "alkohologom" realizirana. Dr. Z. pa je tudi sodišču na razumljiv način obrazložil, zakaj obtoženec ne kaže znakov čustveno neuravnovešene osebnostne motnje, da ni bil v stanju patološkega afekta in ni kazal znakov disocialne reakcije, kar vse je navajala obramba. Ob vsem navedenem in ob dejstvu, da obramba v strokovno kompetentnost izvedenca ni dvomila, tudi ni bilo ugodeno predlogu obrambe za postavitev novega izvedenca (stran 6. in 19. sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je tem zaključkom prvostopenjskega sodišča v celoti pritrdilo in poudarilo, da s tem, ko sodišče ni izvedlo vseh s strani obrambe predlaganih dokazov, ni kršilo obdolžencu pravice do obrambe in ni kratilo ustavne pravice do poštenega sojenja, saj obramba ni izkazala verjetnosti, da bi predlagani dokaz lahko v čemer koli doprinesel k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Vztrajanje pritožnika, da je obtoženec ravnal v stanju patološkega afekta, oziroma bistvene zmanjšane prištevnosti pa po mnenju pritožbenega sodišča nima nobene opore v izvedenem dokaznem postopku (stran 6. sodbe pritožbenega sodišča).

Z navedenim pa se, kot je bilo že omenjeno, ne strinja vložnik zahteve. Poudarja, da bi bilo potrebno posebej razčistiti z novim neodvisnim izvedencem reakcijo obsojenca, ob ugotovljenih motnjah na področju čustvovanja (o katerih govori izvedenec dr. P. - znaki nezrelosti ter krčevito samopotrjevanje, ki ga je pravilom izkazoval z agresivnostjo do najbližjih, in užaljenost ipd.), kritičnega dne, ko je prišel na T. k svoji bivši ženi M.R. in kjer je bil grobo odklonjen, upoštevati bi moral njeno ostro reakcijo, obrambno trditev o klofuti in brci s strani pokojnice ter poskus prijema za puškino cev, njeno zavzetje obrambnega položaja nato pa čustveni izbruh s sprožitvijo prvih dveh opozorilnih strelov v vrata in ostalih kot posledico nepredvidenega čustvenega izbruha. Ker sodišče dokaznemu predlogu ni sledilo, ni pa omogočilo niti obrambi, da bi lahko uspešno s pritegnitvijo lastnega izvedenca izpodbijala zaključke izvedenca dr. Z., je s tem kršilo obdolžencu pravico do obrambe, kar je posledično pripeljalo do relativne kršitve po 2. odstavku 371. člena ZKP. Navedbe vložnika zahteve niso utemeljene. Že pri obrazložitvi okoliščin, zakaj naj bi pri obsojencu kritičnega dne lahko prišlo do kulminacije različnih intenzivnih čustev, ki bi lahko rezultirala impulzivnost njegovega ravnanja do te mere, da bi to lahko odločilno vplivalo na sposobnost obvladovanja, zagovornik izhaja iz popolnoma drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče v postopku. To je namreč presodilo na podlagi izvedenih dokazov, predvsem na podlagi izpovedbe edine neposredne priče dejanja R.S., da je kritičnega dne okoli 21.30 ure obtoženec pozvonil na vratih vikenda in oškodovanko takoj ko mu je odprla, ozmerjal s kurbo in prasico, ji očital da ima nekoga v hiši in jo nato udaril po obrazu tako, da je padla, za tem pa začel streljati in sicer je dvakrat ustrelil neposredno mimo nje v zaprta vrata kuhinje v višini kljuke, za tem pa začel streljati še v oškodovanko in to iz neposredne bližine, pri čemer sta bila dva strela (med njimi eden tako imenovani likvidatorski strel) smrtna. Sodišče pri tem še ugotavlja, da je obsojenec že pred tem grozil oškodovanki, bodisi določno, bodisi da se je to dalo sklepati iz njegovih izjav (sestra pokojnice A.S. in U.R. sin obsojenca). Sodišče je torej ugotovilo, da ravnanje oškodovanke kritičnega dne ni bilo takšno, da bi lahko kakorkoli odločilno vplivalo na obsojenčevo čustveno doživljanje, oziroma da ni bila ona tista, ki bi obsojenca, ki je prišel tedaj k njej oborožen z vojaško puško, napadla in s tem povzročila kulminacijo različnih čustev.

S tem ko sodišče ni postavilo drugega izvedenca "neodvisnega" psihiatra, ki ima izkušnje s področja zdravljenja odvisnikov od alkohola, pa obdolžencu tudi ni kršilo pravice do obrambe. Sodišče je namreč tisto, ki je dolžno odrediti opravo izvedenskega dela tedaj, ko je za presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno strokovno znanje, torej znanje, ki presega splošno izobraženost povprečnega človeka (ne glede na to ali sodnik s tem znanjem naključno razpolaga). Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je torej, da sodniku posreduje abstraktna pravila znanosti in stroke, na podlagi katerih sodišče odloči o pomembnem dejstvu. Izvedenec torej ne nastopa v postopku kot pomočnik strank temveč kot pomočnik sodišča in kot tak mora biti nepristranski. Stranke pa se imajo pravico izjaviti oziroma se opredeliti o izdelanem mnenju kar pomeni, imajo pravico dajati pripombe ugovore zoper mnenje, zahtevati naj da izvedenec dodatna pojasnila, kolikor izvedenec poda pisno mnenje, zahtevati neposredno zaslišanje ipd. V zakonu (člen 258 ZKP) je natančno določen postopek, kdaj sodišče postavi drugega izvedenca, oziroma kdaj nejasnosti odpravi s prvim že postavljenim izvedencem. To se pravi, da je sodišče o tem dolžno presojati že samo ne glede na predloge strank, seveda pa imajo slednje pravico sodišče na neskladja, nejasnosti in pomanjkljivosti opozarjati. Navedeno pomeni, da bo sodišče ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca tedaj, ko bo stranki uspelo vzbuditi dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja in to v takšnem obsegu, da se pomanjkljivosti ali nasprotja ne dajo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca. Seveda pa je jasno, da se morajo nasprotja nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter logičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov. Kolikor pa stranka le predlaga postavitev drugega izvedenca, ker se z že podanim mnenjem ne strinja, ker po njenem mnenju zanjo ni ugodno, sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ni dolžno slediti.

V konkretni kazenski zadevi je izdelal pisno izvedensko mnenje izvedenec psihiater dr. Z. Zagovornik strokovnosti mnenja ni grajal, menil pa je, da je mnenje potrebno dopolniti in preveriti z mnenjem alkohologa in kliničnega psihologa. Sodišče je temu dokaznemu predlogu ugodilo, izvedenec dr. Z. je mnenje dopolnil, odgovoril na vsa na novo zastavljena vprašanja, k zadevi pritegnil tudi kliničnega psihologa dr. P. ter za tem v pisnem mnenju in kasneje zaslišan na glavni obravnavi, kjer sta imela obdolženec in zagovornik možnost postavljati vprašanja (in je zagovornik to možnost tudi izkoristil) svoja stališča pojasnil. Sodišče je mnenje izvedenca ocenilo kot jasno, popolno, brez nasprotij oziroma pomanjkljivosti, ki bi kakorkoli vnašala dvom v strokovnost mnenja. Nadalje pa je štelo tudi, da kljub temu, da izvedenec psihiater dr. Z. k dopolnitvi mnenja ni pritegnil izvedenca "alkohologa" odredba v celoti realizirana, saj izvedenec te vrste ne obstaja, sicer pa ima izvedenec Z., kot je pojasnil, dovolj izkušenj tudi s področja zdravljenja odvisnosti, njegovo mnenje v zvezi z učinkom alkohola na zmožnost razumevanja in obvladovanja pa je sodišče prav tako ocenilo kot strokovno in v skladu z ostalimi izvedenimi dokazi, to je z izpovedbami prič, ki so z obdolžencem bile tistega dne neposredno pred dejanjem v stiku (izpovedbe obeh otrok), in ki so ga ocenile kot dokaj treznega oziroma takšnega kot ponavadi ter ob upoštevanju njegovega ravnanja, to je zmožnosti upravljanja vozila ter dejstva, da je v temi našel vikend svoje bivše žene, čeprav tam po lastnih navedbah naj še nikdar ne bi bil in tudi glede na zmožnost opazovanja in zaznavanja, ko je ob dejstvu, da je bil pred hišo parkiran še en avtomobil sklepal, da je imela bivša žena tedaj obiskovalca ter nenazadnje ob upoštevanju nadaljnjega ravnanja, ko je po dejanju sedel v avtomobil in se odpeljal domov. Sin je videl parkiran očetov avtomobil pred njegovo hišo, ko se je sam vrnil v svojo, s petnajstminutnega obiska pri bratrancu. Ker se zagovornik tudi s tem dopolnjenim mnenjem izvedenca ni strinjal in je zahteval postavitev novega izvedenca, pri čemer je pri grajanju mnenja postavljenega izvedenca izhajal, kot je že bilo povedano, iz okoliščin, ki v spisu nimajo podlage, je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, saj zagovorniku, kot je to pravilno zaključilo, ni uspelo izkazati verjetnosti, da bo takšen dokaz uspešen. V mnenju izvedenca namreč ni nasprotij ali pomanjkljivosti kot to utemeljeno ugotavlja sodišče, niti mu ni uspelo vzbuditi utemeljenega dvoma v pravilnost danega mnenja.

Res je sicer, da je zagovornik želel sam angažirati psihiatra, ki bi s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami nepravne narave pomagal obdolžencu pri uveljavljanju pravic oziroma obrambe, vendar pa sodišče zaprosilu zagovornika po prevozu obdolženca na pregled k dr. J., ki naj bi opravil razgovor z obdolžencem ter testiranje pri kliničnem psihologu ni ugodilo, temveč je sodnik na zaprosilo zagovornika zapisal le uradni zaznamek, da bo o tem odločil na obravnavi, ki je bila razpisana nekaj dni za tem (25.5.2004). Na obravnavi pa je zagovornik, kot je bilo že povedano, predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja s strani izvedenca dr. Z. in dopolnitev mnenja z mnenjem izvedenca klinične psihologije. Predlog, ki je bil podan s strani obrambe za pregled na točno določen dan in točno določenemu izvedencu je zagovornik umaknil, oziroma ga je označil za brezpredmetnega. Sodišče je dokaznemu predlogu, kolikor ni bil umaknjen, torej ugodilo. S takšnim svojem ravnanjem sodišče obdolžencu ni kršilo 3. odstavka 16. člena ZKP niti 17. člena KZ, saj je upoštevalo dokazne predloge obrambe oziroma jim ugodilo, niti ni kršilo 3. alineje 29. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP, ki zagotavlja obdolžencu pravico do poštenega sojenja oziroma daje obdolžencu možnost za pripravo obrambe. Res je sicer oseba, ki ji je odvzeta prostost (pripornik) v slabšem položaju kot obdolženec, ki se brani s prostosti, saj mu je v veliki meri onemogočeno zbiranje dokazov sebi v korist, kakor je tudi res, da je potrebno omejevati obdolženca v priporu le toliko, kolikor to zahteva razlog iz katerega je bil pripor odrejen. Vendar pa je tudi v primeru ko pripornik zahteva aktivnost sodišča, ki sama po sebi ne pomeni izvajanje procesnih dejanj, potrebno tehtanje oziroma presoja utemeljenosti takšnih zaprosil, čeprav bo praviloma stopnja verjetnosti, ki jo bo dolžan izkazati obdolženec, nižja od tiste, ki se zahteva pri utemeljevanju dokaznega predloga. V nasprotnem bi namreč obdolženec lahko v nedogled predlagal izdelavo raznih izvedenskih oziroma strokovnih ekspertiz, kjer bi želel biti navzoč ali bi za uspešno izdelavo celo moral biti, opravo raznih ogledov, ki bi jih sam financiral ipd., čeprav bi bilo vnaprej jasno, da s tem ne bo prišel do podatkov s katerimi bi lahko kakorkoli vplival na dejansko stanje, povzročal preklice glavnih obravnav, nesorazmerne stroške in zavlačevanje postopka. Ravno zaradi omejitev, ki jih je deležen pripornik, ima namreč ta ves čas postopka zagovornika, katerega naloga je zagotavljati obdolžencu uspešno izvedbo obrambe. Da gre pri obravnavanem izvedencu za izvajanje dokazov le zaradi kontrole že podanega izvedenskega mnenja brez navajanja kakršnihkoli okoliščin iz katerih bi izhajal dvom o strokovnosti in pravilnosti danega mnenja - (celo nasprotno, zagovornik se je s strokovnostjo strinjal, očital je le nepopolnost mnenja), pa izhaja tudi iz dopisa zagovornika mag. J.J., v katerem poudarja, da v primeru, če bi bilo mnenje psihiatra J. enako mnenju dr. Z., mag. J. po navodilih zagovornika ni potrebno izdelati mnenja, temveč naj o mnenju izvedenca Z. le izdela stališče. Povsem jasno je, da sodišču ni potrebno izvajati tako imenovanih informativnih dokazov na podlagi katerih bi stranka "morebiti" šele pridobila podatke s katerimi bi lahko v postopku izpodbijala dejansko stanje. Nekoliko širše je sicer potrebno tolmačiti angažiranje obdolženca pri pridobivanju takih informativnih podatkov, vendar pa ne vedno in ne brez tehtne presoje. V konkretni kazenski zadevi pa je, kot je bilo že povedano, zagovornik predlog, da bi sodišče omogočilo obisk priprtega obdolženca pri psihiatru J. na stroške obdolženca umaknil, potem ko je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu po dopolnitvi že izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra tudi z izvedencem psihologom. Tudi kasneje v postopku navedenega ni več zahteval, temveč je predlagal le postavitev drugega izvedenca, pripombe glede poštenega sojenja pa je imel šele v zaključni besedi.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče obdolžencu omogočilo aktivno obrambo ves čas postopka, da je sledilo njegovi dokazni iniciativi, zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja v predlagani smeri, oziroma v zvezi s presojo obdolženčeve kazenske odgovornosti ni kršilo obdolžencu pravice do obrambe.

Ad b. Isto velja tudi glede zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju prič S.M. in A.M. Sodišče je namreč obsojenčev odnos do ljudi, njegovo vedenje na splošno in vedenje kritičnega dne natančno razčistilo tako z izvedencema psihiatrom in psihologom, kakor tudi z zaslišanjem številnih prič, ki jih je predlagala med drugim tudi obramba. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, so nekateri ljudje opisovali obtoženca kot izvrstnega in dobrovoljnega, kot človeka, ki v delovnem okolju soljudi ni obremenjeval s svojimi osebnimi problemi, se pravi, da na zunaj ni kazal svojih čustev, drugače pa so ga opisovali domači. Obtoženčevo razpoloženje kritičnega dne, pa sta natančno opisala oba sinova, ki sta bila z njim v stiku neposredno pred dejanjem. Zaradi navedenega sodišče ni sledilo večkrat ponovljenim predlogom za zaslišanje imenovanih prič, saj te ne bi mogle dati nobenih novih pravno relevantnih dokazov, ki bi še dodatno z opisovanjem obnašanja obtoženca kritičnega dne osvetlili njegovo osebnost (stran 6. sodbe sodišča prve stopnje). Višje sodišče je tem argumentom prvostopenjskega sodišča v celoti pritrdilo. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je v izpodbijanih sodbah dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloženo, da je bilo o obsojenčevem vedenju kritičnega dne ter tudi sicer o njegovi osebnosti izvedenih dovolj dokazov za presojo pravno relevantnega dejstva - njegovi kazenski odgovornosti. Zato je sodišče povsem razumno ocenilo, da predlagana dokaza po zaslišanju obeh prič za odločitev nista pomembna oziroma da je to pravno relevantno dejstvo že dokazano tako, da nadaljnjih dokazov ni bilo dolžno več izvajati, ker bi to pomenilo le nepotrebno zavlačevanje postopka.

Ad c. Tudi glede ugotavljanja dejanskega stanja tik preden je obdolženec začel streljati se je sodišče lahko z vso zanesljivostjo prepričalo na podlagi vseh že izvedenih dokazov, svoje dokazne zaključke pa tudi prepričljivo obrazložilo. Pri tem se je oprlo predvsem na izpovedbo priče R.S. ter na zapisnik o ogledu, fotografije, skice kot tudi na zaslišanje izvedene priče F.S., zaradi česar je utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, ker je ocenilo, da so vse okoliščine dovolj razjasnjene in da bi z izvajanjem dokazov prišlo do nepotrebnega zavlačevanja postopka. Pri tem se je ne samo ob upoštevanju navedenih dokazov temveč tudi vsebine pravilno opredelilo do zagovora obdolženca in ga ocenilo kot neverodostojnega glede navedb, da naj bi bila oškodovanka, ki je odšla obsojencu nič hudega sluteč odpret vrata, napadalka (visoka je namreč bila 1,66 m in bolj šibke postave, medtem ko je bil obdolženec oborožen s puško in visok 1,80 m in težak 130 kg). Sicer pa zagovorniku kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, ob golem zatrjevanju da bi sodišče bilo dolžno te dokaze izvesti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in sklicevanju na teoretike tudi ni uspelo izkazati verjetnosti, da bi bili ti dokazi uspešni.

Nadaljnja zatrjevanja zagovornika v zahtevi, kjer uveljavlja dvom v strokovnost izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. F.D., opozarja na dejstvo, da je imela oškodovanka sezut en copat ter da se je na stopnišču nahajal ogorek od cigarete, da pri kaznivem dejanju storjenem na škodo R.S. manjka naklep, pri kaznivem dejanju storjenem na škodo M.R. pa je šlo za hipni naklep (pri čemer izhaja zagovornik tudi iz drugače ugotovljenega dejanskega stanja - negativna M. reakcija in zavrnitev), trditve da izvedenec psihiater ni upošteval dovolj stopnje alkoholiziranosti obdolženca kritičnega dne ob siceršnji njegovi duševni strukturi, ter zatrjevanja da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni dovolj upoštevalo olajševalnih okoliščin, ki jih je sicer ugotovilo, pa pomenijo le grajanje s strani sodišča ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, ki ga za zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljene pa so tudi zagovornikove navedbe v zahtevi, da naj bi sodišče druge stopnje kršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je pritožbene navedbe le zavrnilo z obrazložitvijo, da je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje, ki ji ni mogoče odreči pravičnosti in zakonitosti, ne da bi zavzelo stališče o konkretnih pritožbenih navedbah. Očitano kršitev določb ZKP lahko namreč zagreši le sodišče prve stopnje, saj se ta kršitev nanaša na odločilna dejstva, torej na znake kaznivega dejanja. Kolikor pa zagovornik meni, da je v odločbi pritožbenega sodišča podana kršitev iz 1. odstavka 395. ZKP, pa bi moral v zahtevi navesti, katere konkretne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni presojalo oziroma o njih zavzelo stališča, da bi Vrhovno sodišče v zvezi z izrednim pravnim sredstvom lahko odločilo, ali je očitana kršitev takšne narave, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe ali ne. Drugače povedano, vložnik ni navedel, do katerih pritožbenih zatrjevanj, ki so takšne narave oziroma teže, da bi, kolikor bi bile utemeljene, dosegle razveljavitev oziroma spremembo sodbe sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče ni opredelilo. V skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik v svoji zahtevi pri čemer ne zadošča zgolj sklicevanje temveč mora biti kršitev tudi ustrezno obrazložena. Kolikor vložnik uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP pa mora ne samo utemeljiti kršitev procesnega zakona temveč tudi vzročno zvezo med kršitvijo zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

Neutemeljena je nadalje zahteva tudi v delu, kjer izpodbija napačno uporabo zakona pri kaznivem dejanju nedovoljenega prometa orožja in razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Zagovornik namreč meni, da bi moralo sodišče uporabiti milejši predpis in sicer predpis, ko hramba niti promet še nista bila prepovedana. Obsojenec je namreč pridobil orožje pred letom 1995, zato bi zanj moral veljati zakon iz leta 1994. Kot izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da je obsojenec hranil strelno orožje in razstrelivo katerega promet posameznikom sploh ni dovoljen do 2.1.2004. Glede na to, da je imel obsojenec v posesti orožje katerega promet je po 3. členu Zakona o orožju prepovedan (Uradni list RS, št. 96/2002) vse od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah KZ RS (Uradni list RS, št. 23/99), ki je kot novo izvršitveno obliko predvidel še "hrambo", je obsojenec izpolnil zakonske znake tega kaznivega dejanja vsaj od tedaj pa do 2.1.2004, ko mu je bilo orožje zaseženo. Gre namreč za trajajoče kaznivo dejanje, kjer se protipravno stanje oziroma prepovedana posledica obnavlja.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče upoštevalo trajanje in zapletenost kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).