Jedro

Izvršljiv notarski zapis o obstoju terjatve ima enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava, zato predstavlja negativno procesno predpostavko za ponovno odločanje o tožbenem zahtevku, s katerim stranka uveljavlja isto terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tč. I. in II. izreka razveljavi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 3757/2015 z dne 2. 2. 2015 v delu, ki se nanaša toženko, razveljavi še v I. in III. točki izreka ter se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 645,46 EUR v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Izvršilno sodišče (Okrajno sodišče v Ljubljani) je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 3757/2015 z dne 2. 2. 2015 naložilo dolžnikom Z. in K. E. ter toženki, da plačajo tožnici znesek v višini 66.464,22 EUR, skupaj s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 12,25 %, in sicer od 15. 7. 2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 186,00 EUR. Hkrati je dovolilo predlagano izvršbo. Omenjenemu sklepu je toženka ugovarjala, zato je izvršilno sodišče sklep zoper toženko v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, razveljavilo in še odločilo, da bo o njegovem dajatvenem delu in izvršilnih stroških odločalo v pravdi.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se omenjeni sklep o izvršbi vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 66.464,22 EUR, skupaj s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 12,25 %, in sicer od 15. 7. 2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 186,00 EUR, vse v roku osmih dni. V presežku in drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.804,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(2) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdajo sodbe pridržalo do prejema opomina z dne 22. 6. 2012 in kopije poštne knjige. Toženi stranki te listine niso bile vročene in se o njih ni mogla izjasniti, sodba pa se na to sklicuje in opira kot na nesporno ugotovljena dejstva. Dokazni postopek je potrdil, da nobena vročilnica ni bila podpisana s strani toženke, saj toženki pisanja niso bila vročena na naslov sedanjega stalnega prebivališča, starša pa ji listin, vezanih na konkretno tožbo, nista izročila, zaradi česar je podana procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je toženki v izreku naložilo plačilo obveznosti v višini 66.464,22 EUR, v drugi točki obrazložitve pa navajalo, da obveznost toženke znaša 46.464,22 EUR, kar predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Procesna kršitev in zmotna uporaba materialnega prava sta podani tudi zato, ker so bile tožnici za čas po razdrtju kreditne pogodbe, t.j. od 15. 7. 2013 dalje namesto zakonskih zamudnih obresti priznane pogodbene zamudne obresti v višini 12,25 %. Pritožnica tudi meni, da imajo pogodbene zamudne obresti v višini 12,25 % naravo oderuških obresti, zaradi česar bi jih moralo sodišče omejiti na zakonsko dopustno mero. Nadalje se sodišče ni opredelilo do 8. člena kreditne pogodbe, ki ga je tožnica kršila, saj tri mesečnega roka za odpoved pogodbe ni upoštevala, kot tudi ne do opomina z dne 26. 6. 2013 ter vprašanja, ali je bil toženki osebno vročen. Opomin se sklicuje na sporazum o plačilu dolga z dne 13. 4. 2010, ki pa ga toženka ni sklenila, zaradi česar bi moralo sodišče presojati, ali je s sklenitvijo sporazuma prišlo do prenovitve in je toženka prosta obveznosti. Sicer pa se pri fizičnih osebah solidarnost ne domneva, torej bi morala toženka jamčiti le do tretjine prevzete obveznosti. Glede na to, da toženka denarja iz naslova kreditne pogodbe ni prejela, bi moralo sodišče presojati tudi skupen namen pravdnih strank. Meni tudi, da tožeča stranka v času sklepanja kreditne pogodbe ni imela dovoljenja za opravljanje bančnih poslov v Republiki Sloveniji v skladu z 81. členom Zakona o bančništvu-1, zaradi česar je kreditna pogodba nična. Sodišče tudi ni presojalo vprašanj, ali je bila toženka pred sklenitvijo pogodbe seznanjena s celotnim besedilom pogodbenih pogojev ter ali je med obveznostmi strank obstajalo neravnovesje v očitno korist tožnice v skladu z določili Zakona o varstvu potrošnikov. Določilo o takojšnji zapadlosti terjatve predstavlja nepošteno pogodbeno določilo. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče stroške odmeriti po Zakonu o odvetniški tarifi.

4. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožeča stranka je dne 12. 1. 2015 vložila predlog za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Kot tako listino je označila kontni izpisek iz naslova kreditne pogodbe št. 215.624. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta 18. 4. 2007 pri notarki B. H. v M. pod opr. št. SV 515/07 v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa sklenili kreditno pogodbo št. 215.624 ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve.

7. Zakon o izvršbi in zavarovanju(3) določa v 17. členu kot izvršilni naslov, na podlagi katerega je mogoče dovoliti izvršbo, tudi izvršljiv notarski zapis. Predpostavke za neposredno izvršljivosti notarskega zapisa so določene v prvem odstavku 20.a člena ZIZ ter v 4. členu Zakona o notariatu.(4) Ta določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti ter glede katere je dovoljena sodna poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Da je lahko primeren izvršilni naslov, mora biti terjatev v njem določljiva. Po pravilu iz prvega odstavka 21. člena ZIZ mora biti v izvršilnem naslovu določen predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Nadalje mora biti v obliki notarskega zapisa podano soglasje za neposredno izvršljivost obveznosti. S podajo soglasja dolžnik vnaprej soglaša s tem, da bo lahko upnik v primeru, da dolžnik ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti, v postopku prisilne sodne izvršbe dosegel izpolnitev. Dolžnik pa lahko svoje soglasje za izvršljivost omeji le na nekatere predmete izvršbe. Če dolžnik svojega soglasja ne omeji izrecno le na nekatera sredstva ali predmete izvršbe, so predmet izvršbe v primeru neizpolnitve lahko vse njegove stvari ali pravice, ki niso izvzete iz izvršbe. Poleg tega pa mora biti terjatev tudi zapadla. V primerih, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla (tretji odstavek 20.a člena ZIZ).

8. Iz notarskega zapisa notarke B. H. iz M. SV 515/07 z dne 18. 4. 2007 (priloga A8) izhaja, da je toženka kot kreditojemalka, skupaj s K. E. in Z. E. kot kreditojemalcema in zastaviteljema nepremičnine, v obliki notarskega zapisa sklenila kreditno pogodbo št. 215.642 ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ z zastavno pravico na nepremičninah (hipoteko). Obveznost toženke na podlagi navedene kreditne pogodbe je določljiva, saj 2. člen kreditne pogodbe vsebuje vse potrebne elemente, na podlagi katerih je mogoče določiti višino toženkine obveznosti. Nadalje gre za obveznost, glede katere je dovoljeno skleniti sodno poravnavo (306. člen ZPP). V notarskem zapisu je toženka podala soglasje za neposredno izvršljivost vseh njenih obveznosti iz naslova kreditne pogodbe, kar izhaja iz točke četrtič sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter izrecnega soglasja vseh kreditojemalcev z neposredno izvršljivostjo obveznosti po kreditni pogodbi (str. 7 in 8 notarskega zapisa), soglasja torej kreditojemalci niso omejili zgolj na nekatere predmete izvršbe (neomejena neposredna izvršljivost). Kreditna pogodba je nadalje v 8. členu določala načine njenega prenehanja, in sicer je bilo določeno, da sme kreditodajalec v skladu s 13. členom Zakona o potrošniških kreditih odstopiti od kreditne pogodbe in zahtevati plačilo preostalih obrokov oziroma celotnega še neodplačanega dolga skupaj z vsemi obrestmi in stroški pred zapadlostjo, ali z enostransko izjavo razdreti pogodbo, če so kreditojemalci v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov in jih niti v naknadnem petnajstdnevnem roku ne plačajo. Kreditojemalci so bili v skladu z 20.a členom ZIZ poučeni, da če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, navedenega v notarskem zapisu, za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžnikom, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžnikom. Tožeča stranka je v spis vložila listino, s katero je toženko kot dolžnico obvestila o zapadlosti terjatve (opomin z dne 26. 6. 2013 v prilogi A2) ter priložila tudi povratnico, iz katere izhaja, da je toženki listino vročala na naslov, ki ji je bil sporočen ob sklenitvi kreditne pogodbe. Obveznost toženke je torej tudi zapadla. Ne toženka ne tožeča stranka pa nista navajali, da bi bil med njima naknadno v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa sklenjen dogovor, ki bi spreminjal ali ukinjal obveznosti po navedeni kreditni pogodbi ali posegal v njeno neposredno izvršljivost. Ker torej notarski zapis vsebuje vse potrebno, da je primeren za izvršbo, ima tožeča stranka glede postavljenega tožbenega zahtevka že izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko predlaga izvršbo.

9. Izvršljiv notarski zapis o obstoju terjatve ima enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava, zato predstavlja negativno procesno predpostavko za ponovno odločanje o tožbenem zahtevku, s katerim stranka uveljavlja isto terjatev (308. in 319. člen ZPP). Na obstoj procesnih predpostavk sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo v skladu z določbo prvega odstavka 274. člena ZPP sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3757/2015 z dne 2. 2. 2015 v delu, ki se nanaša na toženko, razveljaviti tudi v I. in III. točki izreka ter tožbo zavreči. Ker ni, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na podlagi določbe drugega odstavka 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo kot v izreku te odločbe.

10. Odločitev o razveljavitvi sodbe in zavrženju tožbe vsebuje tudi odločitev o zavrženju stroškovnega zahtevka tožeče stranke, toženka pa v prvostopenjskem postopku stroškov ni zahtevala. Pripadajo pa ji pritožbeni stroški, saj je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako toženki priznalo priglašeno nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife(5) v zvezi s tar. št. 18 OT v višini 1.375 točk, pavšalni materialni strošek po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 31,25 točk, skupno torej 1406,25 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 645,46 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v roku petnajstih dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Op. št. (1): S sklepom predsednika VS RS SU 761/2016 z dne 6. 4. 2016 je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena na Višje sodišče v Ljubljani Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 3/07 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 2/07 s spremembami, v nadaljevanju ZN.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT.