Jedro

Izpolnjene so vse predpostavke krivdne odgovornosti tožene stranke, ker ta tožniku za jutranjo telovadbo ni zagotovila primerne obutve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 4,550.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker tožniku ni zagotovila primerne obutve, zaradi česar mu je zdrsnilo na mokrih betonskih tleh. Za telesne bolečine mu je priznalo 800.000 SIT, za strah 250.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,500.000 SIT.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 300.000 SIT. Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožbeni zahtevek izpodbija po temelju in meni, da ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost tožene stranke. Pri lahkotnem teku, ki je bil kratek, po betonski podlagi in v blagem klancu, ni pomembno, kakšno športno obutev tekač uporablja. Podplat copat mora biti takšen, da amortizira tresljaje, medtem ko za globino zarez na podplatu ni posebnih pravil. Cilj služenja vojaškega roka je med drugim obvladovanje različnih spretnosti in znanj, zato bi morala tožeča stranka zdrs obvladati. Ker je reagirala nespretno, je prispevala k nastali škodi. Prisojena odškodnina je previsoka.

Odgovor nasprotne stranke

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Poudarja, da z revizijo ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja. Ni jasno, v čem je tožnik med zdrsom reagiral nespretno. Pojasnjeno je bilo, da ni bilo možnosti zamenjave copat ali uporabe lastnih. Prisojena odškodnina nikakor ni previsoka.

5. Revizija ni utemeljena.

O temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke

6. Bistvene prvine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke, so naslednje: - tožnik se je poškodoval 13. 4. 2000 na služenju vojaškega roka v Ilirski Bistrici; - vojaki so med jutranjo telovadbo v dežju tekli okoli zgradb na območju vojašnice; - tla so bila betonska, mokra in spolzka; - na klančku, ko je tekel navzgor, je tožniku v ovinku spodrsnilo in je padel; - toženka tožniku ni zagotovila primerne obutve, saj je dobil stare copate s povsem izrabljenimi podplati. Uporaba lastnih copat ni bila dovoljena.

7. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, zato razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini polemika z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, ali pa celo uvajajo nova dejstva (da bi tožnik zdrs glede na veščine, priučene med služenjem vojaškega roka, moral obvladati; da pri lahkotnem teku ni pomembno, kakšna je globina zarez na podplatih copat), so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora.

8. Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče zavezujoči dejanski podlagi, je pravilno stališče nižjih sodišč, da so izpolnjene vse predpostavke krivdne odgovornosti tožene stranke (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, v zvezi z 19. členom Zakona o obrambi).

O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo

9. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

10. Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (800.000 SIT), strah (250.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (3,800.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 4. do 6. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 4. do 7. strani).

11. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške, saj odgovor na revizijo, glede na njegovo vsebino, ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).