Jedro

Opozoriti je treba na osnovno pravilo odškodninskega prava: vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred škodnim dejanjem; če vzpostavitev stanja ni mogoča, pa s plačilom denarne odškodnine (primerjaj 185. člen ZOR). V konkretnem primeru to pomeni, da je pravilno odločeno o plačilu denarne vrednosti smučarskih kompletov (na dan nakupa), ki niso bili vrnjeni tožeči stranki.

Izrek

Revizija se glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugotoženca in tretjetoženca zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo v uvodu navedene glavnice in naložilo prvotožencu plačilo: 384.434 SIT prvotožniku (materialni stroški) in 1,600.849 SIT drugotožnici (plačilo smučarskih kompletov, ki niso bili vrnjeni). Zavrnilo je zahtevek za solidarno obvezo plačila vtoževane glavnice proti drugotožencu in tretjetožencu. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvotoženca in zavrnilo zahtevek za plačilo materialne škode prvotožnika, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. Dodalo je še, da je pritožba prvotoženca v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo in tretjetoženca, nedovoljena in brezpredmetna.

Zoper tako pravnomočno sodbo je prvotoženec vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o oprostitvi civilne odgovornosti drugo in tretje toženca. Zavrnitev zahtevka zoper njiju je tudi materialnopravno nesprejemljiva. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo glede vprašanj: ali je imel prvotoženec pravno relevantno voljo za sklepanje pogodb glede nakupa smučarskih kompletov; ali je bil v času, ko je pogodbe sklepal, poslovno sposoben; ali je sploh storil civilni delikt, saj sam ni prevzel smučarskih kompletov, ampak je le sklenil pogodbo; ali je tožeča stranka v določenem deležu sama kriva za lastno škodo; kolikšna je vrednost navedenih stvari in po kakšnih kriterijih se določa vrednost - ali na dan sklenitve pogodbe ali na dan izdaje sodbe, saj ne gre za čisto denarno terjatev. Revizija meni, da je tožeča stranka postopala skrajno malomarno in s tem omogočila, da ji nastane škoda. Zunanji videz prvotoženca vsakega povprečno inteligentnega človeka napoti na pomislek, da gre za človeka, ki nikakor ni sposoben, vreden poslovnega zaupanja, in zanesljiv za sklepanje kakršnih koli pogodb. Sodišče bi moralo odločiti, da se povrne vrednost smučarskih kompletov po cenah na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožeča stranka ni dokazala, kakšna škoda ji je nastala - dejanska škoda in eventualno izgubljeni dobiček. Ti dve kategoriji bi morala precizirati, saj je od tega odvisen tek zamudnih obresti. Sklicevanje na četrti odstavek 189. člena (ZOR) ni sprejemljivo, saj gre v tem določilu za povsem druge primere.

Revident vztraja, da bi moralo sodišče obsoditi na solidarno plačilo tudi drugo in tretje toženca in predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na izpodbijanje zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugo in tretje toženca, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O zavrženju: Pretežni del revizije se ukvarja z vprašanjem pravilnosti zavrnitve tožbenega zahtevka proti drugo in tretje tožencu in revident trdi, da je ta odločitev napačna. Revizijski očitki v tem delu niso dovoljeni, ker zanje prvotoženec v tej pravdni zadevi nima pravnega interesa. Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem sporu bi smela izpodbijati samo tožeča stranka - s pritožbo in morebitno revizijo. Prvotoženec bo lahko uveljavljal morebitni regresni zahtevek zoper drugo in tretje toženca v posebni pravdi, neodvisno od upnika. Sodišče v sporu med upnikom in domnevno solidarnimi dolžniki predvsem ugotavlja obstoj solidarne zaveze med dolžniki - toženci in upnikom - tožnikom, torej obstoj odgovornosti za nastalo škodo proti upniku (primerjaj 206. člen ZOR). Odločitev o morebitni regresni pravdi med dolžniki samimi je prepuščena njihovemu razpolaganju. Pokaže se, da prvotoženec v tej pravdni zadevi zato nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnitvenega dela zahtevka, zato je moralo revizijsko sodišče ta del revizije zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi: Revizijsko sodišče je pri presoji pravilne uporabe materialnega prava in utemeljenosti revizijskih očitkov vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člen ZPP). V tem sporu je bilo ugotovljeno, da je prvotoženec sklenil pogodbe o nakupu 609 smučarskih kompletov od drugotožnice. Pri tem je uporabil poslovne papirje in žig gospodarske družbe, ki jo je kupil. Prvotoženec je bil pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja goljufije. Podlaga tožbenega zahtevka je tako povrnitev škode, storjene s kaznivim dejanjem. Gre za protipravno ravnanje, ki ga je storil prvotoženec in ki je povzročilo škodo tožeči stranki, saj del smučarskih kompletov ni bil nikoli plačan. To predstavlja materialno škodo - neplačan račun v višini 1,600.849 SIT. Ravnanje prvotoženca je povzročilo primanjkljaj dohodka tožeče stranke, to ravnanje pa je bilo naklepno kaznivo dejanje, za katero je bil prvotoženec pravnomočno obsojen. Opisane dejanske ugotovitve so povzetek ugotovitev vseh elementov odškodninske odgovornosti prvotožene stranke (154. člen ZOR).

Revizijski očitki o deljeni odgovornosti tožeče stranke nimajo nobene opore v ugotovitvah postopka. Sodišče je namreč ugotovilo, da je direktor tožeče stranke pred sklenitvijo prodajne pogodbe celo preveril obstoj pravne osebe - gospodarske družbe - katere ime je prvotoženec uporabljal ob sklenitvi pogodbe. Revizija očitno prezre, da sta sodišči obeh stopenj odgovorili na trditve o zatrjevani deljeni odgovornosti tožeče stranke. Tudi zato so revizijske trditve o tem, da je kar sama tožeča stranka zakrivila nastanek škode, nerazumljive in nevredne obširnejšega odgovora. Enaka ugotovitev velja za obstoj prvotoženčeve poslovne sposobnosti in volje za sklenitev pogodbe. V izpodbijani sodbi je natančno zapisano, da ljudje v bežnem stiku s prvotožencem in brez ustreznega znanja, ne morejo ugotoviti, kakšne so njegove inteligenčne sposobnosti. On sam je poiskal tožečo stranko in se zanimal za nakup smučarskih kompletov, prišel k tožeči stranki in tudi odpeljal nakupljeno blago. Te ugotovitve so v direktnem nasprotju z revizijskimi trditvami, kar pomeni, da hoče revizija nedopustno izpodbijati dejanske ugotovitve sodbe.

Revizijski očitki o zmotni presoji glede vrednosti smučarskih kompletov in opozorilo na drugi odstavek 189. člena ZOR so bili tudi predmet pritožbene presoje. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je treba uporabiti tudi četrti odstavek istega člena in da so drugačne revizijske trditve celo v škodo prvotožencu. Opozoriti je treba na osnovno pravilo odškodninskega prava: vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred škodnim dejanjem; če vzpostavitev stanja ni mogoča, pa s plačilom denarne odškodnine (primerjaj 185. člen ZOR). V konkretnem primeru to pomeni, da je pravilno odločeno o plačilu denarne vrednosti smučarskih kompletov (na dan nakupa), ki niso bili vrnjeni tožeči stranki.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso utemeljene trditve o zmotni uporabi materialnega prava in je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).