Jedro

Delavec, ki je z lažnim prikazovanjem začasnega bivališča neupravičeno pridobil povrnjene potne stroške, je dolžan prejeti znesek, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vrniti delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti škodo iz naslova stroškov prevoza v znesku 8.207,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 6.2.1992 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis).

Navaja, da je predhodno pristojno sodišče združenega dela v obrazložitvi odločbe ugotovilo, da je v letih 1988 in 1989 vsaj dvakrat tedensko prespal v Mariboru in kljub temu tožeči stranki ni sporočil naslova bivališča. To pa je zmotno ugotovljeno, saj stalnega bivališča ni menjal praktično do konca leta 1992, kar pomeni, da se je trikrat tedensko vozil na svoj dom v Veliki Okič. Poleg tega meni, da se v postopku pred delovnim sodiščem ni dovolj upoštevala okoliščina materinih zdravstvenih težav, ki je bila operirana v letu 1990. Nadalje se ne strinja z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi glede ugotovitve, da ni dokazov, da bi se v spornem obdobju vozil trikrat tedensko na delo iz domačega kraja in da v tem času pri toženi stranki ni uveljavljal vračila potnih stroškov. Po njegovem zadostuje potrdilo o materini bolezni in dejstvo, da bivališča v Mariboru ni mogel začasno prijaviti, za nazaj pa tudi ne more predložiti ustreznih vozovnic, ki bi dokazovale vožnjo na delo. Glede na navedena dejstva bi sodišče lahko odločilo o obveznosti vrnitve prejetih potnih stroškov zgolj za dva dneva v tednu. Ker za leto 1990 ni več prejemal vrnjenih potnih stroškov, čeprav se je vsaj še dvakrat tedensko vozil na delo iz domačega kraja, je upravičen, da se do časa, ko si je uredil stanovanje v Mariboru, ti stroški obračunajo v njegovo korist. Poleg tega še navaja, da je terjatev tožeče stranke v celoti zastarala. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevek tožeče stranke zavrne oz. izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo kršitev iz določila 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bilo v zadevi tako v disciplinskem postopku pri tožeči stranki, kot v nadaljevanju v postopku varstva pravic pri pristojnem sodišču združenega dela, pravnomočno ugotovljeno, da je toženec storil kršitev delovne obveznosti po Pravilniku o obveznosti in odgovornosti delavcev tožeče stranke, ker je v spornem obdobju v letih 1988 in 1989 dajal tožeči stranki lažne osebne podatke in s tem namenoma drugače prikazoval dejansko stanje glede obstoja začasnega bivališča v Mariboru, pri čemer je ob dejstvu, da je v tem času prejel redno povrnjene potne stroške za prevoz na delo iz domačega kraja Veliki Okič pri Ptuju, svojemu delodajalcu povzročil materialno škodo v višini 8.207,00 SIT.

Tožeča stranka je takšno škodo ugotovila z odločbo z dne 8.11.1990, na podlagi katere je tožencu predlagala, da jo lahko poravna v 6 mesečnih obrokih. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da toženec v postopku pri tožeči stranki ni dokazal, da njegova mati v spornem obdobju ni bila sposobna skrbeti sama zase, saj so na njegovem domačem naslovu v družinski skupnosti živeli še teta in bratranec.

Toženec kasneje tudi v postopku pred delovnim sodiščem, ko je tožeča stranka vtoževala zahtevano terjatev iz naslova povrnitve stroškov prevoza ni uspel dokazati, da se je takrat vsakodnevno vozil na delo iz domačega kraja. Ob tem, da se v pritožbi sklicuje na obrazložitev odločbe sodišča združenega dela z dne 3.10.1991 (na to opozarjal tudi ves čas sodnega postopka), da je v letih 1988 in 1989 dvakrat prespal v Mariboru, pa takšna navedba ne more predstavljati že ugotovljenega dejstva, temveč jo je potrebno razumeti zgolj kot zapis toženčeve izpovedbe, ki jo je sodišče upoštevalo kot okoliščino pri odločitvi o odgovornosti za storitev očitane disciplinske kršitve. Po zaključku pritožbenega sodišča tako v zadevi ni pomembno, da je toženec utegnil prijaviti svoje bivališče na naslovu v Mariboru šele leta 1992, temveč je odločilno, da je živel na tem naslovu v spornem obdobju, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno že v disciplinskem postopku in kasneje v postopku varstva pravic pri pristojnem sodišču. Zato v tem obsegu pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka ugotovila materialno škodo iz naslova toženčevih prevoznih stroškov z odločbo z dne 8.11.1990. Ker toženec tako ugotovljene škode ni poravnal, je tožeča stranka upravičeno v skladu z določilom 2. odst. 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), s tožbo z dne 27.5.1992 sprožila postopek pri pristojnem delovnem sodišču. Za uveljavljanje takšne terjatve velja po določilu 371. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) splošen 5 letni zastaralni rok. To pa v konkretnem primeru pomeni, da uveljavljanje zahtevka tožeče stranke zoper toženca v postopku pri sodišču ni zastaralo. Zato tudi iz tega razloga pritožba ni utemeljena.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).