Jedro

Če je stranka vložila denacionalizacijsko zahtevo, potem pa je bila sklenjena poravnava, na podlagi katere je bila izdana denacionalizacijska odločba, s katero je bil postopek končan in je ta odločba dokončna in pravnomočna, pomeni, da ni podan ničnostni razlog iz 4. točke 267. člena ZUP, to je zato, ker bi odločbo izdal organ brez zahteve stranke (126. člen ZUP), stranka pa pozneje ni izrečno ali molče v to privolila. Sodišče prve stopnje je zato bistveno kršilo določbe postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru z dne 23.2.1999 razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke (denacionalizacijskih upravičencev) proti odločbi tožene stranke z dne 4.8.1998, s katero je ta ugodila zahtevi podjetja I. (denacionalizacijskega zavezanca, v tem upravnem sporu prizadete stranke) in izrekla za nično odločbo Upravne enote L. z dne 6.2.1995. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka kot razlog za ničnost navedla 5. točko 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po tej točki se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrečni zakonski določbi razlog za ničnost, pri čemer pa take zakonske določbe, na katero je oprla svojo odločitev, ne citira. ZDen ne vsebuje izrečne zakonske določbe, po kateri bi bila nična denacionalizacijska odločba, ki ni v skladu s sklenjeno poravnavo, kar naj bi bil po navedbah tožene stranke ničnostni razlog. Kljub temu pa je sporna denacionalizacijska odločba po presoji sodišča nična. Toda ne iz razloga po 5. točki 267. člena ZUP, ampak po 4. točki tega člena, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je organ izdal brez zahteve stranke, pa stranka pozneje v to ni izrečno ali molče privolila. Po 130. členu ZUP in upoštevaje omejitve iz ZDen in Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), lahko stranka spremeni denacionalizacijski zahtevek do izdaje odločbe na prvi stopnji. Po izteku rokov za vložitev zahtev za denacionalizacijo zahtev ni mogoče več širiti. Ko gre za denacionalizacijo podjetij in kapitala lahko upravičenci uveljavljajo zahtevek do podjetja, ki se lastninsko preoblikuje, v obsegu začasne odredbe, izdane po ZLPP. Denacionalizacijska odločba je bila izdana na podlagi poravnave z dne 20.9.1994. Z njo so se zavezanec in upravičenci dogovorili, da znaša delež upravičencev v podjetju I. 10,31 % od ocenjene vrednosti podjetja. S to poravnavo je bil zahtevek upravičencev definiran na novo in usklajen z zavezancem. Na tej podlagi izdana denacionalizacijska odločba bi morala biti skladna s poravnavo. Tega prvostopni organ ni upošteval. Odločil je v nasprotju s poravnavo. Poleg 10,31 % deleža na družbenem kapitalu zavezanca, je vrnil upravičencem v naravi tudi nepremičnine z vzpostavitvijo lastninske pravice v njihovo korist do 1031/10000 vseh v odločbi naštetih nepremičnin. Odločba je zato po presoji sodišča nična iz razloga po 4. točki 267. člena ZUP: organ jo je izdal brez pravno relevantne zahteve stranke. Odločitev tožene stranke je zato pravilna in na zakonu utemeljena, čeprav iz drugih razlogov, kot jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka za nično izrekla pravnomočno odločbo. Ta je ustrezala poravnavi med upravičenci in zavezanim podjetjem. Navedbe o tem, da je odločba v nasprotju s sklenjeno poravnavo, so neutemeljene. Ne drži, da bi upravičenci poleg deleža na kapitalu zavezanca prejeli še nepremičnine z vzpostavitvijo lastninske pravice. S tožbo izpodbijana odločba tožene stranke ni zakonita, ker niso podani razlogi za izrek odločbe za nično v smislu določbe 267. člena ZUP. Za izrek odločbe za nično po 4. točki 267. člena ZUP morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je organ izdal odločbo brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrečno ali molče v to privolila. Tožeča stranka je nedvomno podala zahtevo za vrnitev premoženja. Zato odločba ni bila izdana brez zahteve stranke. Zavezano podjetje je privolilo v izdano odločbo, saj se zoper njo ni pritožilo. Odprava pravnomočne odločbe je lahko samo izjema. Če bi katera od strank dosegla odpravo takšne odločbe samo z zatrjevanjem o tem, da je prezrla njeno vsebino - kot to navaja zavezano podjetje v svoji zahtevi za izrek denacionalizacijske odločbe za nično - bi bilo kršeno ustavno načelo o Sloveniji kot pravni državi (2. člen Ustave RS). Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavanje.

Ne tožena, ne prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku. Na podlagi tega pravnega sredstva lahko upravni organ izreče za nično odločbo samo iz tistih razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 5. točki 267. člena ZUP, ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka. Uporaba tega izrednega pravnega sredstva ne dopušča širše razlage ničnostnih razlogov. Sodišče prve stopnje je kot ničnosti razlog navedlo, da je odločbo izdal organ brez zahteve stranke (126. člen ZUP), stranka pa pozneje ni izrečno ali molče v to privolila (torej ničnosti razlog iz 5. točke 267. člena ZUP).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno odločilo, ko je tožbo denacionalizacijskih upravičencev, ki so izpodbijali odločbo tožene stranke, s katero je ta izrekla za nično odločbo Upravne enote L. z dne 6.2.1995, zavrnilo in navedlo druge razloge, zaradi katerih je izpodbijani akt utemeljen (2. odstavek 59. člena ZUS). Z razlogi, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje ničnost denacionalizacijske odločbe, se sodišče druge stopnje ne strinja.

Denacionalizacijski postopek se je začel na zahtevo tožeče stranke (126. člen ZUP) kot denacionalizacijskih upravičencev. Upravičenci so z denacionalizacijskim zavezancem sklenili poravnavo. Poravnava je bila vključena v denacionalizacijsko odločbo (3. odstavek 69. člena ZDen). Denacionalizacijska odločba je postala dokončna in pravnomočna. Zoper njo namreč ne tožeča stranka ne denacionalizacijski zavezanec nista vložila pritožbe.

Po presoji pritožbenega sodišča obstoj ničnostnega razloga, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje, ni podan. Stranka - v konkretnem primeru denacionalizacijski upravičenci (tožeča stranka) je zahtevo vložila, njeno nadaljnje procesno dejanje (podpis poravnave) pa ne pomeni umika zahteve. Poravnava, čeprav vključena v odločbo o denacionalizaciji, kot to določa 4. odstavek 69. člena ZDen, je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik in ga podpišejo. Zato je irelevantno, ali je bila zahteva spremenjena ali ne, sicer pa je v postopku denacionalizacije, ko je vložena denacionalizacijska zahteva, sploh vprašanje, kdaj sploh gre za spremembo zahtevka. Tudi če bi držala ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je organ prve stopnje odločil v nasprotju s sklenjeno poravnavo, navedeni potek upravnega postopka in njegov zaključek ne dajeta podlage za ugotovitev obstoja ničnostnega razloga iz 4. točke 267. člena ZUP.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe 267. člena ZUP bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 35. člena ZUS). Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (74. člen ZUS).