Jedro

Mokra in spolzka tla sicer ne predstavljajo nevarne stvari, upravljanje viličarja na mokrih in spolzkih tleh pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo, ker je treba pri presoji, ali je neko delo nevarno, upoštevati vse okoliščine, v katerih se delo opravlja. Iz tega razloga za škodo, ki je bila posledica nesreče. Delodajalec odgovarja objektivno, poleg tega pa tudi krivdno, ker tožniku ni zagotovil varnega delovnega okolja in sicer mu ni mu zagotovil zaščitne obutve, pri delu ga ni nadzoroval in opozarjal na nepravilnosti Ker tožnik, ki je uspešno opravil teoretično in praktično usposabljanje za delo z viličarjem, ni ravnal, kot je bilo zahtevano – ni poskrbel, da se tla na kraju nesreče očistijo, in ni, ko se mu je viličar približal, udaril v varnostno tipko, kar bi povzročilo ustavitev viličarja – je deloma (30 %) sam kriv za nesrečo. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper prvotoženo stranko (zavarovalnico) ni utemeljeno, ker za škodo, ki jo povzročijo samovozni delovni stroji (med katere sodi viličar, kot ga je tožnik uporabljal), skladno s splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti ni podano zavarovalno kritje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in drugotožena stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugotoženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2006 do plačila (1. točka izreka) in za premoženjsko škodo v višini 23,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14,58 EUR od 30. 4. 2006 do plačila in od zneska 9,20 EUR od 30. 4. 2006 do plačila (2. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko (za 794,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od premoženjske škode) zavrnilo (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna prvotožena stranka nerazdelno z drugotoženo stranko plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.116,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2006 do plačila in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 20,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2005 do plačila ter v višini 13,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2005 do plačila (4. točka izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.698,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (5. točka izreka), da je dolžna drugotožena stranka povrniti stroške postopka tožnika v višini 1.687,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila na račun Delovnega sodišča v Celju (6. točka izreka) ter da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.256,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (7. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (3., 4. in 5. točka izreka) se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v zavrnilnem delu ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedel, da ni niti 30 % soodgovoren za nesrečo pri delu dne 5. 11. 2005 in za škodo, ki jo je utrpel. Za škodo je v celoti odgovorna drugotožena stranka tako po načelu krivdne kot po načelu objektivne odgovornosti, za škodo je podano še zavarovalno jamstvo prvotožene stranke. Sodba sodišča prve stopnje ima glede očitka o prispevku tožnika k nastanku škode pomanjkljivosti, tako da je ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi je podano nasprotje med razlogi in med vsebino listin in izpovedi prič ter tožnika. Upoštevaje ugotovitve v dokaznem postopku je izpodbijana odločitev zmotna. Nesreča pri delu se je zgodila zvečer, ko so bila tla na mestu nesreče mokra in spolzka (kot so opisale priče in tožnik), tožnik za čistočo tal ni bil odgovoren, na dan nesreče je ravnal, tako kot je najbolje znal. Nesreča se je zgodila izključno zaradi stanja tal in brez njegove krivde. Očitek, da dela ni opravljal z zadostno pazljivostjo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni konkretiziran. Pri toženi stranki ni bil deležen ustreznega izobraževanja, saj ni bil poučen, kako mora ravnati v primeru, če kolesa viličarja rotirajo na mokrih in spolzkih tleh. Sklicevanje sodišča prve stopnje na rekonstrukcijo, pri kateri ni bilo prisotno, ni pravilno, nepravilna je tudi ugotovitev, da tožnik ni ravnal skladno z navodili za varno delo. Sodni izvedenec za varnost in zdravje pri delu, ki je opravil rekonstrukcijo, ni upošteval napotkov sodišča prve stopnje in dela ni opravil po pravilih izvedenskega postopka ter skladno z etiko izvedencev. Zaradi opisanih procesnih kršitev je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi izčrpnega in utemeljenega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke A.K. je pravilno ugotovilo način nastanka nesreče, ugotovitev se sklada z navedbami tožnika. Tožnik ni ravnal nepravilno, drugotožena stranka nepravilnega ravnanja ni dokazala, zaključek sodišča prve stopnje o 30 % prispevku k nesreči je zmoten. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu opr. št. VIII Ips 480/2000 zavzelo stališče, da je dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti na delodajalcu, delodajalec (v konkretnem primeru drugotožena stranka) je dolžan organizirati delo, tako da poteka varno. Poleg krivdne je podana še objektivna odgovornost drugotožene stranke, mokra in spolzka tla sama po sebi sicer res niso nevarna stvar, je pa nevarna dejavnost obratovanje viličarja na mokrih in spolzkih tleh. Bistvo pravila o objektivni odgovornosti je, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 500/2007, da se uresniči tista vrsta nevarnosti, zaradi katere je stvar ali dejavnost na abstraktni ravni opredeljena za nevarno. Po ustaljeni sodni praksi je določena dejavnost nevarna, če je glede na življenjske izkušnje pogostost škode večja, ko škoda nastane kljub ustrezni skrbnosti. Ali je dejavnost nevarna, je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. V konkretnem primeru, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, je šlo za nevarno dejavnost oziroma za delo s povečano nevarnostjo. Do tožnikove nesreče je prišlo v okoliščinah dela s povečano nevarnostjo in zaradi varnostno neustrezno urejenega delovnega okolja, za katero je odgovoren delodajalec. Tako presojo potrjujejo stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 584/2000, da je delodajalec odgovoren za škodo, ki jo utrpi delavec pri opravljanju dela v okoliščinah, ki ne ustrezajo predpisanim ukrepom varstva pri delu. V nadaljevanju pritožbe je tožnik ugovarjal pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka za škodo ni odgovorna, ker drugotožena stranka na dan nesreče pri delu ni imela zavarovane odgovornosti za presojano nesrečo oziroma da je podana izključitev jamstva za škodo, ki jo povzročijo samovozni delovni stroji. Upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih je takšen zaključek zmoten, sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo določila Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti SO-97. Pravilno je ugotovilo vzrok za nesrečo pri delu (mokra in spolzka tla ter dejstvo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila ustrezne obutve po navodilih proizvajalca viličarja), nesreče pri delu ni povzročil viličar (samovozni delovni stroj), ampak opustitev tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja. Kot delodajalec je bila dolžna izvajati tehnične varnostne in preventivne ukrepe in zagotavljati, da so tla varna za hojo oziroma vožnjo. Iz vsebine prijave poškodbe pri delu z dne 7. 11. 2005 izhaja, da se zaradi mokrih in spolzkih tal viličar ni odzval na vzvratno vožnjo, ampak se je zasukal na mestu ter delavcu (tožniku) stisnil nogo. Do nesreče je torej prišlo izključno zaradi mokrih in spolzkih tal, če bi bila tla očiščena (suha), do nesreče ne bi prišlo. Na suhih tleh je tožnik vselej upravljal viličar z lahkoto, viličar je bil v takšnih pogojih varen za uporabo in delo z njim ni predstavljalo dela s povečano nevarnostjo. Ne glede na navedeno (da je izključni vzrok za nesrečo stanje tal) bi moralo sodišče prve stopnje določila zavarovalne pogodbe, ki je sklenjena na vnaprej natisnjeni vsebini in predlagana s strani prvotožene stranke, razlagati v korist druge stranke, to je tožnika. Na podlagi takšne razlage bi zaključilo, da gre pri konkretni nesreči za zavarovalni primer in da je škoda, ki jo je tožnik utrpel, krita z zavarovanjem.

Drugotožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (1., 2., 6. in 7. točko izreka) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podana objektivna odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel (ker mokra in spolzka tla ne predstavljajo nevarne stvari) in da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da bi nesrečo pri delu preprečili, če bi tožnik ravnal z dolžno skrbnostjo, tako da bi poskrbel, da se mokra in spolzka tla očistijo. Že iz tega zapisa je razvidno, da je tožnik izključno odgovoren za nesrečo in za škodo, ki jo je utrpel, drugotožena stranka pa ni odgovorna. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo, da je izpoved tožnika o nastanku nesreče prepričljiva in logična in da so njegovo izpoved potrdile ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke. Drugotožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorila na pomanjkljivosti in protislovja v tožnikovemu opisu nastanka nesreče, navedbe je izčrpno pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2009, na vsebino katere se je v izogib ponavljanja v pritožbi sklicevala v celoti, zlasti pa v delu, v katerem je opozorila na izpoved tožnika, da se viličar ni odzval in pomaknil naprej in hkrati da je viličar potiskal za sabo, tako da je bil vedno bolj oddaljen od koles viličarja. V tem primeru bi bila možnost priti v stik s kolesi viličarja še toliko manjša. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo. Ker je kljub temu verjelo izpovedi tožnika, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje je neutemeljeno verjelo tožniku tudi v delu, v katerem je izpovedal, da je o nesreči obvestil izmenovodjo in nadrejeno delavko J.M., čeprav je slednja, ko je bila zaslišana kot priča, to zanikala. Do nasprotujočih si izpovedi tožnika in priče se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti ni pojasnilo, zakaj je izpoved priče ocenilo za neverodostojno oziroma zakaj ni upoštevalo njene izpovedi. Priča je namreč prepričljivo izpovedala, da o nesreči ni bila obveščena niti preko telefona niti osebno s strani tožnika, obveščena je bila šele v ponedeljek, dva dni po tem, ko je prišlo do nesreče. Poleg tega je izpovedala, da prostor, kjer je prišlo do nesreče, ni bil moker in spolzek, v kolikor bi se karkoli razlilo, bi se poklicalo čistilko, ki bi očistila. V času, ko je bil na mestu nesreče tožnik, se smeti še niso odvažale. Takšno izpoved je potrdila priča D.K., ki je izpovedala, da je bil zgoraj omenjeni prostor vedno suh, v kolikor se je karkoli razlilo, se je takoj očistilo, za kar je morala poskrbeti tista oseba, ki se je prva seznanila z razlitjem. Obe izpovedi prič, tako priče J.M. kot priče D.K., je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ne da bi se opredelilo ali izpovedi vsaj označilo za neverodostojni. Zaradi tega ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nadalje je drugotožena stranka navedla, da ji je sodišče prve stopnje očitalo, da ni dokazala, da se je tožnik na dan nesreče prevažal z viličarjem. Dokazno breme je preložilo na stran toženih strank, čeprav sta navedbe tožnika prerekali, kar sta utemeljili z ugotovitvami obeh sodnih izvedencev s področja varstva pri delu. Iz ugotovitev izhaja, da ni verjeten nastanek nesreče, kot ga zatrjuje tožnik. Oba sodna izvedenca sta tudi opravila test oprijemanja viličarja na mokri podlagi, ugotovila sta, da je oprijem pogonskega kolesa viličarja močan, tako da zanesljivo spelje, iz mnenja sodnega izvedenca B.D. je razvidno, da je viličar v vseh primerih speljal pravilno, ne glede na to, kam je bil usmerjen. Le v primeru, če je bila ojnica dvignjena iz voznega položaja, se je viličar ustavil. Na podlagi opisanega ni verjeti zatrjevanju tožnika, da je do nesreče prišlo zaradi mokrih in spolzkih tal, nesrečo je povzročilo dejstvo, da je tožnik viličar uporabljal na nepravilen način, kot je potrdil sodni izvedenec B.D.. Neutemeljen je nadaljnji očitek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila dolžno nadzorstvo, saj je storila vse, kar je bila po zakonu in podzakonskih predpisih dolžna storiti, tožniku je zagotovila varne delovne pogoje ter teoretično in praktično izobraževanje. Pred obravnavano nesrečo pri njej ni bilo nobene nesreče, povezane z uporabo viličarja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, na kakšno nepravilno ravnanje tožnika bi morala opozarjati, v tem delu je obrazložitev nejasna. Ne nazadnje iz mnenja sodnega izvedenca B.D. izhaja, da je delavec, ki je poučen o pravilnem ravnanju z viličarjem (kot je bil tožnik), navodila dolžan upoštevati. Tožnik pri delu z viličarjem ni potreboval posebne zaščitne obutve, lahko je uporabljal športne copate, ki pri hoji niso drsele. Četudi bi uporabljal zaščitno obutev, škoda, ki jo je utrpel, ne bi bila manjša. Na podlagi navedenega je drugotožena stranka v pritožbi ponovila, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o 70 % soodgovornosti za nesrečo. Ugovarjala je tudi višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in v višini 500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu neutemeljeno ugodilo v celoti. Pri presoji je zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeno je upoštevalo tožnikovo izpoved, da je hude bolečine trpel dva do tri mesece, kar je v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca, da so hude bolečine trajale en dan, srednje hude dva tedna in blage, ki so se pojavljale izjemoma, en mesec. Poleg tega je ugotovil, da je bil pri tožniku zelo kratek čas prisoten hud primarni strah in da nesreča ni pustila trajnih posledic. Glede odločitve o stroških postopka pa je tožena stranka v pritožbi navedla, da ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo plačilo pripadajočih stroškov tožnika in vseh stroškov sodnih izvedencev, tudi sodnega izvedenca D.M.. Takšna odločitev, ki toženi stranki očita, da ni sporočila, da je sodni izvedenec opravljal teoretično in praktično izobraževanje viličaristov, je v nasprotju s pravilom, da mora stranka izločitev sodnega izvedenca zahtevati takoj, najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem.

Na pritožbo tožene stranke je tožnik podal odgovor, v katerem je prerekal njene pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ter navedel, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazano, da so bila tla na mestu nesreče mokra in spolzka in da tožniku ni zagotovila posebne zaščitne (predpisane) obutve. Tožnik nesreče ni mogel preprečiti, navedbe, da bi se morebitna mokra in spolzka tla takoj očistila, so neutemeljene, ker v času nesreče čistilk ni bilo več v službi. Drugotožena stranka ni konkretizirala navedb, da za nesrečo ni odgovorna, ugotovljeno je bilo, da je tožnik govoril resnico, drugotožena stranka pa njegovi izpovedi neutemeljeno odreka verodostojnost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa dejstva za odločitev o (delni) utemeljenosti tožbenega zahtevka, izpovedi prič in mnenja sodnih izvedencev je pravilno dokazno ocenilo. Izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka, je pravilno odreklo verodostojnost, priče so tožnika od začetka spora šikanirale, drugotožena stranka je tudi povzročila, da so stroški postopka pred sodiščem prve stopnje nesorazmerno visoki. Ves čas postopka je zagovarjala zmotno prepričanje o nastanku nesreče, ki je v nasprotju z listinami, ki jih je sama sestavila (na primer s prijavo nesreče pri delu). Poleg tega ni poskrbela, da bi se njen pooblaščenec udeležil vseh narokov za glavno obravnavo, odsoten je bil z zadnjega naroka, na katerem je sodni izvedenec prepričljivo pojasnil nastanek nesreče. Zaradi tega je tožniku nekorektno in žaljivo očitala, da se je prevažal z viličarjem, očitki so v nasprotju celo z ugotovitvami v prijavi nesreče pri delu. Nadalje se je sklicevala na ugotovitve sodnih izvedencev s področja varstva pri delu, čeprav so bile podane v nepravilno izvedenem izvedenskem postopku in čeprav jih je prepričljivo ovrgel sodni izvedenec medicinske stroke. Slednji je ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo poudaril svoje dolgoletne izkušnje s preučevanjem nastanka nesreč ter zaključil, da je s strani tožnika zatrjevani način nastanka nesreče skladen z dejanskimi ugotovitvami. Sodišče prve stopnje je vsa dejstva pravilno ugotovilo, podana je tako objektivna kot krivdna odgovornost drugotožene stranke za škodo. Dosojena odškodnina je primerna, pri odmeri je bilo upoštevano tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Slednje narekuje že ustavni imperativ po spoštovanju človekovega dostojanstva.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljala tožnik in drugotožena stranka v pritožbah, in pri tem skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb, ki so bile podane, pojasnilo je, s kakšnim ravnanjem je tožnik prispeval k nastanku nesreče pri delu (viličarja ni uporabljal skladno z navodili za varno delo, ni poskrbel, da se mokra in spolzka tla na kraju nesreče očistijo) in na kakšno nepravilno ravnanje bi ga drugotožena stranka morala opozarjati (na nepravilno uporabo viličarja, na uporabo viličarja na neočiščenih tleh). Absolutne bistvene kršitve po citiranem členu ZPP sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo, ker v izpodbijani sodbi ni posebej navedlo, zakaj je upoštevalo izpovedi priče V.S. in tožnika (glede dejstva, da so bila tla na dan nesreče mokra in spolzka) in ne izpovedi prič J.M. in D.K. (ki sta izpovedala, da tla na kraju nesreče niso bila nikoli mokra in spolzka, ker so se sproti očistila). Razlogi za (ne)upoštevanje posameznih dokazov nikakor niso odločilni razlogi, katere bi bilo potrebno glede na določbo 4. odstavka 324. člena ZPP navesti v obrazložitvi sodbe, ravnanje sodišča, če bi v nasprotju z zakonskimi določbami upoštevalo dokaze, pa tudi ne bi predstavljalo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, lahko bi le vplivalo na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja.

Prav tako neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takega nasprotja sodišče prve stopnje ni zapisalo.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožnik in drugotožena stranka po vsebini uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in grajata dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ta pritožbeni razlog ni podan, sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu dne 5. 11. 2005. Tega dne je upravljal z ročnim električnim viličarjem, na transportni poti do prostora, kjer se je nahajala stiskalnica, so bila tla mokra in spolzka, zaradi česar se je pogonsko kolo viličarja sukalo v prazno, dokler se ni dotaknilo suhih tal, kar je povzročilo nenaden premik viličarja proti tožniku. Tožniku je stisnilo prste na desni nogi ob kovinski nosilec ob steni. Takšen opis nesreče je povzet v obrazložitvi izpodbijane sodbe, skladen je tako z vsebino prijave poškodbe pri delu (priloga A2) kot z izpovedjo tožnika, kateri je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj je potrjena z ugotovitvami sodnega izvedenca za medicino – travmatologijo dr. sci. A.K., dr. med. spec. kirurg.

Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 17. 11. 2008 sprejelo sklep, da se ugodi predlogu drugotožene stranke za določitev sodnega izvedenca za varstvo pri delu. Za izvedenca je bil s sklepom z dne 24. 12. 2008 določen D.M., var. inž., ki je izdelal pisno mnenje. Ker sta mnenju ugovarjala tako tožnik kot drugotožena stranka, je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 20. 4. 2009 dodatno zaslišalo izvedenca, ki je med drugim izpovedal, da je opravljal praktično in teoretično izobraževanje za viličariste za drugotoženo stranko. V pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2009 je tožnik zaradi navedene povezave izvedenca z drugotoženo stranko izpostavil dvom v objektivnost njegovega mnenja, zahteval je izločitev zaradi razloga po 5. točki 70. člena ZPP. O zahtevi sicer sodišče prve stopnje ni posebej odločilo, je pa s sklepom z dne 26. 5. 2009 za sodnega izvedenca določilo B.D., inž.

Sodni izvedenec B.D. je v pisnem mnenju navedel, da se je viličar pri rekonstrukciji, pri kateri so polili tla, odzival brez težav. Na podlagi rekonstrukcije je ugotovil nekatere nepravilnosti, ki so 5. 11. 2005 privedle do nesreče. Drugotoženi stranki je glede nastanka nesreče očital, da tožniku ni zagotovila ustrezne zaščitne obutve, katero je predpisal proizvajalec viličarja v navodilih za delo in ob uporabi katere bi bila škoda manjša, in da ni poskrbela za nadzor nad uporabo viličarja. Tožnik na dan nesreče ni ravnal skladno z navodili, moral bi predhodno poskrbeti, da se tla očistijo, poleg tega bi moral – če se mu je viličar preveč približal – udariti v varnostno tipko, kar bi povzročilo ustavitev viličarja. Tožnik je mnenju ugovarjal v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2009, predvsem je ugovarjal ugotovitvi o nepravilnem ravnanju in navedel, da so bili pogoji nastanka nesreče ob rekonstrukciji drugačni, ker se v času nesreče odpadki niso zbirali v plastičnih posodah. Drugotožena stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2009 opozorila, da je viličar normalno speljal tudi na mokrih tleh, da je bil tožnik seznanjen z načinom varne vožnje in da viličarja ni ustavil, kot je imel možnost. Četudi bi bil obut v zaščitno obutev, to nesreče ne bi preprečilo. Poleg tega bi moral poskrbeti, da bi se tla predhodno očistila. Navedbe o pomanjkljivostih in protislovjih v tožnikovem opisu nastanka nesreče glede na ugotovitve izvedenca, na katere se sklicuje drugotožena stranka v pritožbi, pa se nanašajo na mnenje izvedenca D.M., katerega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz tega razloga se do teh navedb, ki niso bistvene za odločitev, pritožbeno sodišče ni posebej opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal strokovnosti izvedenca B.D., katerega mnenje je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Glede pripomb, da pri rekonstrukciji ni bil prisoten pooblaščenec tožnika, je izvedenec ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 4. 11. 2009 izpovedal, da je dan ogleda (16. 7. 2009) določil na podlagi prošnje tožnika, ki se je zavedal, da njegov pooblaščenec ne bo prisoten zaradi letnega dopusta. Kljub temu ni zahteval, da se rekonstrukcija prestavi oziroma da se izvede kasneje. Rekonstrukcijo je izvedel sodni izvedenec v okviru izdelave izvedenskega menja, ne sodišče prve stopnje, kot protispisno navaja tožnik v pritožbi. V zvezi z ugotovitvami pri rekonstrukciji je izvedenec pojasnil, da je bil tožnik 5. 11. 2005 obut v športne copate, ki so bili njegova last, in ne v zaščitno obutev, ki bi jo kot delovno opremo prejel s strani drugotožene stranke. Zaščitna obutev ni bila zagotovljena, čeprav bi glede na navodila za delo z viličarjem morala biti, ob uporabi zaščitne obutve bi bila škoda manjša. Povzeto mnenje je izdelano skladno s pravili znanosti in stroke, je jasno in popolno. Izvedenec je pri izvedbi rekonstrukcije v celoti upošteval napotke sodišča prve stopnje, tudi dejstvo, da so bila tla na dan nesreče mokra in spolzka, saj je pred začetkom dela tla polil s plastenko vode.

Poleg mnenja izvedenca B.D. je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z nastankom nesreče upoštevalo mnenje izvedenca za medicino – travmatologijo A.K. in izpoved tožnika ter prič V.S., J.M. in D.K.. Izvedenec je ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 12. 2. 2010 pojasnil, da je viličar tožnikove prste na desni nogi pritisnil ob kovinski nosilec, če bi prsti prišli pod viličar (kot je predvidel izvedenec za varstvo pri delu) bi bila poškodba drugačna. Tako pa je poškodba nastala, ker je gibalna sila pogonskega kolesa viličarja zasukala stopalo navznoter, prvi je prišel v stik s kovinskim nosilcem II. prst na desni nogi. Stiskanje se je nadaljevalo na I. prst. Ugotovitev, da je nesrečo povzročilo dejstvo, da se je viličar na mokrih in spolzkih tleh nenadoma premaknil in tožniku stisnil prste desne noge ob kovinski nosilec, potrjuje resničnost tožnikove izpovedi. Potrjuje jo tudi vsebina prijave poškodbe pri delu, katero je na dan nesreče izpolnila D.L.. Drugotožena stranka dejstva, da se je tožnik prevažal na viličarju, čeprav tega ne bi smel, ni dokazala, drugih možnosti za nastanek nesreče pa ni navedla. Navedbe v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je ob rekonstrukciji viličar vedno speljal pravilno, ne spremenijo ugotovitve o načinu nastanka nesreče, predvsem če upoštevamo, da so bila ob rekonstrukciji tla le mokra (polita s plastenko vode), ne pa tudi mastna. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in priče V.S. ugotovilo – kot že povedano – da so bila tega dne tla v prostoru, kjer se nahaja stiskalnica, mokra in spolzka. Ta ugotovitev ni v nasprotju z izpovedmi prič J.M. in D.K., kot je zmotno navedla drugotožena stranka v pritožbi, ker priči nista izpovedali o stanju tal na dan nesreče, ampak sta le na splošno izpovedali, da se je – v kolikor se je karkoli polilo – takoj očistilo (kot je razvidno iz povzetkov izpovedi prič v obrazložitvi izpodbijane sodbe). Prav tako ni protispisna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik o nesreči obvestil J.M., sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bilo to istega dne, kot se je zgodila nesreča (kot je prav tako razvidno iz obrazložitve). V vsakem primeru pa niti ni bistveno, ali je tožnik izmenovodjo in nadrejeno delavko obvestil, saj morebitna opustitev obvestila ne more vplivati na obstoj odškodninske odgovornosti drugotožene stranke.

Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v pretežni meri pravilno uporabilo materialno pravo, to je 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), ki v 1. odstavku določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti drugotožene stranke upoštevati 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) in druge določbe OZ, ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost za škodo. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode to škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi 2. odstavka 131. člena OZ pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presodilo, da mokra in spolzka tla ne predstavljajo nevarne stvari, ni pa upoštevalo, da upravljanje viličarja na mokrih in spolzkih tleh predstavlja delo s povečano nevarnostjo. Pri presoji, ali je neko delo nevarno, je treba upoštevati vse okoliščine, v katerih se delo opravlja, kot utemeljeno opozarja pritožba tožnika. Skladno s tem je treba šteti, da je delo, kot ga je na dan nesreče opravljal tožnik, delo, pri katerem je verjetnost nastanka škode večja. Iz tega razloga za škodo, ki je bila posledica nesreče, drugotožena stranka odgovarja objektivno (150. člen OZ), poleg tega pa tudi krivdno, ker tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja (135. člen OZ) – ni mu zagotovila zaščitne obutve, pri delu ga ni nadzorovala in opozarjala na nepravilnosti (da mora poskrbeti, da se prostor, kjer se nahaja stiskalnica, očisti, in da mora z viličarjem ravnati na predpisan način). Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Konkretizirana je v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji). Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu: v ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (1. odstavek 5. člena ZVZD). To dolžnost je drugotožena stranka opustila oziroma jo je izpolnjevala malomarno. Tožniku ni zagotovila ustrezne opreme (zaščitne obutve), pri delu ga ni nadzorovala in opozarjala na nepravilnosti. Poleg njene krivdne odgovornosti je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo tožnikov prispevek k nastanku škode (1. odstavek 171. člena OZ). Vsakdo je namreč dolžan skrbeti za lastno varnost, še posebej delavci. Če dela ne opravljajo s potrebno pazljivostjo, da bi s tem varovali svoje življenje in zdravje, in skladno z navodili (s katerimi so seznanjeni), njihovo ravnanje predstavlja kršitev obveznosti po 2. odstavku 9. člena ZVZD. Ker tožnik ni ravnal, kot je bilo zahtevano – ker ni poskrbel, da se tla na kraju nesreče očistijo, in ker ni, ko se mu je viličar približal, udaril v varnostno tipko, kar bi povzročilo ustavitev viličarja, je deloma sam kriv za nesrečo, sodišče prve stopnje pa je njegov prispevek k nastanku škode pravilno ocenilo na 30 %. Pri tem je upoštevalo še, da je tožnik uspešno opravil teoretično in praktično usposabljanje, kot je razvidno iz potrdila z dne 28. 9. 2005, ki ga je izdal Ž.A. s.p. Nasprotne pritožbene navedbe tožnika niso utemeljene.

Pri presoji višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine (2. odstavek 179. člena OZ), je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo predvsem mnenje sodnega izvedenca za medicino – travmatologijo. Izpovedi tožnika, ki je z ugotovitvami izvedenca deloma neskladna, ni pripisalo prevelike teže, kot je protispisno navedla drugotožena stranka v pritožbi. Odmerilo je primerno in pravično odškodnino, pri čemer je upoštevalo odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb, ki jih delavci utrpijo v nesrečah pri delu.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki drugotožene stranke, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo neskladna s sodno prakso. V nesreči pri delu je tožnik utrpel udarnino I. in II. prsta na desni nogi, kar se šteje za lahko telesno poškodbo. Zaradi poškodbe je bil odsoten z dela en mesec, hude bolečine so trajale en dan, občasne bolečine srednje intenzitete dva tedna, nato so bile še en mesec prisotne lažje bolečine pri obremenitvi prstov in ob nenadnem ter sunkovitem gibu. V zvezi z zdravljenjem je tožnik trpel neprijetnosti pri vsakem pregledu pri zdravniku, prevezovanju, jemanju zdravil, pri razgibavanju po navodilih zdravnika. V sklopu diagnostične preiskave je bil podvržen rentgenskemu sevanju. Glede na navedeno znaša primerna in pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 2.000,00 EUR, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Prav tako pravilno je tožniku priznalo 500,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu, tožnik je trpel hud primarni strah, dokler se ni prepričal, da poškodba ni hujša, ter sekundarni strah za izid zdravljenja, ker je od stabilnosti in dobre gibljivosti prstov na nogi odvisno opravljanje njegovih delovnih obveznosti.

V celoti znaša znesek pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v nesreči pri delu dne 5. 11. 2005, 2.500,00 EUR. Zaradi pravilne ugotovitve, da je k nastanku nesreče prispeval 30 %, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 1.750,00 EUR. Poleg tega mu je prisodilo ustrezni delež odškodnine za premoženjsko škodo, ki se nanaša na stroške prevoza na pregled v Splošno bolnišnico ... in na zdravniško spričevalo. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prisojenega zneska je pravilno odločilo, da tečejo od poteka petnajstdnevnega roka za plačilo, ki ga je tožnik postavil v odškodninskem zahtevku z dne 13. 4. 2006, to je od 30. 4. 2006 do plačila (2. odstavek 299. člena OZ).

Tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ni podano zavarovalno kritje. Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti (priloga B10) v 3. členu določajo, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škode, ki jo med drugim povzročijo samovozni delovni stroji. Citirana določba je jasna in nedvoumna, tako da jo je treba uporabiti, kot se glasi (1. odstavek 82. člena OZ). Razlaga določbe v korist tožnika kot druge pogodbene stranke pri pogodbi, ki je pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke (zavarovalnice), za katero se zavzema tožnik v pritožbi, bi prišla v poštev le, če bi bila nejasna in bi bilo treba ugotavljati pravo voljo pogodbenih strank. Prav tako pravilno je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo, da je viličar samovozni delovni stroj, dejstvo je, da je do nesreče tožnika prišlo zaradi uporabe tega stroja na mokri in spolzki podlagi. Vzrok za nesrečo niso le mokra in spolzka tla v prostoru, kjer se nahaja stiskalnica, ampak zlasti dejstvo, da je tožnik na mokrih in spolzkih tleh upravljal z viličarjem.

Podlago za odločitev, da drugotožena stranka v celoti krije stroške sodnih izvedencev, predstavlja 1. odstavek 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 4/02), ki določa, da lahko sodišče delodajalcu naloži v plačilo vse stroške za izvedbo dokazov, četudi delavec v sporu ne uspe v celoti, pa zaradi tega ne nastanejo posebni stroški. Navedeno določbo je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno uporabilo, pri tem je upoštevalo še, da svoje odločitve ni moglo opreti na mnenja sodnega izvedenca D.M., ki je bilo izdelano po nepotrebnem, ker drugotožena stranka ni pravočasno navedla, da je izvedenec pri njej opravljal praktično in teoretično izobraževanje za viličariste. Tožnik je za opisano povezavo izvedel šele ob zaslišanju izvedenca na naroku za glavno obravnavo dne 20. 4. 2009, prej njegovi nepristranskosti ni mogel ugovarjati, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba drugotožene stranke. Stroške za zastopanje tožnika pa je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki le v delu, v katerem je v postopku uspel (69 %). Podlago za takšno odločitev je imelo v 2. odstavku 154. člena ZPP.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala tožnik in drugotožena stranka, niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje pritožbene stroške krije tudi drugotožena stranka, ki s pritožbo ni uspela in ker njen odgovor na pritožbo tožnika ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).