Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 260/2004

ECLI:SI:UPRS:2006:U.260.2004 Upravni oddelek

gradbeno dovoljenje
Upravno sodišče
28. junij 2006
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz sistematike zakona je razvidno, da se ZPOOSRP lahko uporabi tudi "samo" za gradnjo objektov v okviru popotresne obnove, brez da bi bila za gradnjo dana kakršnakoli sredstva iz že omenjene določbe 2. odstavka 1. člena ZPOOSRP. Vsebuje specialne določbe, ki se nanašajo na gradnjo objektov in se na območju popotresne obnove uporabljajo namesto zakona, ki ureja graditev objektov (v kolikor seveda drugače oz. "specialno" urejajo določena vprašanja!). Popotresna obnova objektov se na območju popotresne obnove ureja na podlagi veljavnih prostorskih izvedbenih aktov ali ureditvenih načrtov obnove, v kolikor pa določena vprašanja v zvezi z gradnjo objekta specialno ne ureja ZPOOSRP, je seveda potrebno uporabiti Zakon o graditvi objektov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota A. je kot upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 6. 4. 2004, gradbeno dovoljenje z dne 19. 9. 2000, ki je bilo izdano investitorju iz B. za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta v B., nadomestila z novo odločbo, s katero je bilo navedenemu investitorju izdano gradbeno dovoljenje za popotresno obnovo poškodovanega objekta, stoječega na prac. št. 1317 k.o. B., ureditev komunalnih priključkov do objekta, ki tangira parc. št. 1714 in 1321 k.o. B., pri čemer gradbeno dovoljenje zajema rekonstrukcijo in spremembo namembnosti bivšega gospodarskega objekta, v katerem je v pritličju urejen začasni prostor za opravljanje turistične dejavnosti, v mansardi pa manjše stanovanje. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila del prvostopne določbe, s katero je prvostopni organ "nadomestil" svojo odločbo z dne 19. 9. 2000 (saj je bila ta odločba že odpravljena z odločbo tožene stranke z dne 23. 9. 2002), sicer pa je pritožbo sedanje tožnice zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je zadevo že enkrat obravnavala (odločba z dne 23. 9. 2002) in takrat navedla, da v zadevi ni ugotovljeno, ali gre pri predmetnem objektu za objekt, ki je zavarovan po predpisih o kulturni dediščini in ali je zato potrebno soglasje Zavoda RS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Zato je bilo dano napotilo, da je potrebno v ponovljenem postopku nesporno ugotoviti, ali je objekt zavarovan po predpisih o kulturni dediščini ter ali je potrebno za predmetno gradnjo pridobiti tudi soglasje Zavoda RS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Tožena stranka je upravnemu organu prve stopnje tudi naložila da ugotovi, ali predvidena sprememba namembnosti spornega objekta zapade pod določbe Zakona o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (v nadaljevanju ZPOOSRP) in ali je torej možna (sprememba namembnosti) po določbah navedenega zakona. Upravni organ prve stopnje je postopal v skladu z danimi navodili in pridobil pisno sporočilo Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, Območne enote C., da objekt v B. ni evidentiran kot enota kulturne dediščine, zaradi česar ga niso vpisali v zbirni register dediščine. Objekt tudi ni vpisan v Odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju Občine Tolmin. V postopku je bilo tako ugotovljeno, da soglasje na podlagi Zakona o kulturni dediščini ni potrebno. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je naselje B. kot celota evidentirano kot kulturna dediščina, zato je potrebno na podlagi 12. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Tolmin (v nadaljevanju PUP) pridobiti le mnenje Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, OE C.. Upravni organ je zato pisno seznanil navedeni zavod s predmetnim posegom in ga zaprosil za lokacijske in druge pogoje, ki v postopku popotresne obnove nadomeščajo soglasje oziroma mnenja. Ker do postavljenega roka upravni organ odgovora ni prejel, se je skladno z ZPOOSRP štelo, da zavod s posegom soglaša (4. odstavek 34. člena ZPOOSRP). Od Državne tehnične pisarne je bil pridobljen tudi končni pregled projektne dokumentacije za popotresno obnovo spornega objekta, s katerim omenjena pisarna potrjuje skladnost projektne dokumentacije z določili ZPOOSRP. Upravni organ prve stopnje je tudi ugotovil, da je sprememba namembnosti objekta v skladu s 25. členom PUP-a. Le-ta določa, da za gostinsko turistične objekte v naseljih vejajo isti pogoji kot za stanovanjsko gradnjo in za prostore služnostne obrti ter za objekte centralnih dejavnosti. Objekte za šport in rekreacijo se v naseljih zgradi na lokacijah, ki so primerne v higiensko-sanitarnih in varnostnih ozirih ter da ne gre za posebej varovana območja. Po 2. odstavku 34. člen ZPOOSRP pa se lokacijski pogoji in drugi natančnejši pogoji v zvezi z gradnjo objektov na območju popotresne obnove določijo neposredno v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Če soglasodajalci ne določijo pogojev in se ne udeležijo obravnave, kljub pravilno vročenemu vabilu, se šteje, da so soglasje dali. Upravni organ je tako ugotovil, da so v zadevi izpolnjeni pogoji iz 13. - 16. člena PUP, kot sicer veljajo za stanovanjsko gradnjo. Glede parkirnih površin je bila v ponovljenem postopku dopolnjena lokacijska dokumentacije in sicer na ta način, da je možno parkiranje enega osebnega vozila zagotoviti tik ob objektu na njegovi vzhodni strani, na funkcionalnem zemljišču obravnavanega objekta, drugim vozilom pa se zagotovi možnost parkiranja v sklopu javnih parkirnih površin naselje B. pri kulturnem domu in na območju trga, kjer je večje število parkirnih mest. Parkiranje osebnega vozila za potrebe stanovanja investitorja pa se zagotavlja na območju dvorišča poslovno-stanovanjskega objekta v bližini, last investitorja in njegove žene, na parc. št. 1415/1 k.o. B., za kar je bilo v dopolnjenem postopku pridobljeno tudi soglasje solastnice. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Glede ugovora, da je objekt zavarovan kot kulturna in naravna dediščina tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da objekt ni zavarovan po navedenih predpisih, pač pa je potrebno pridobiti samo mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine, glede katerega pa se je na podlagi določb ZPOOSRP štelo, da je podano. Tožnica se pri tem sklicuje, da se je za njen objekt, ki je sosednji, zahtevala izvedba objekta v skladu s tradicionalno lokalno tipologijo in meni, da bi za oba objekta morali veljati isti pogoji. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da se v tem postopku lahko presoja le predmetno gradbeno dovoljenje in ne drugih morebitnih postopkov. V zvezi z nepridobljeno lokacijsko informacijo tožena stranka pojasnjuje, da se je postopek v tej zadevi začel na podlagi določb starega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO). Iz 1. odstavka 191. člena novega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izhaja, da se postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo novega zakona (1.1.2003) končajo po določbah starega zakona. Lokacijska informacija pa je določena v novem zakonu. Glede pritožbenega ugovora, da se v predmetnem objektu ni izvajala nobena dejavnost tožena stranka ugotavlja, da upravni organ registracije dejavnosti v navedenem postopku ni dolžan preverjati. V odločbi prvostopnega organa je jasno navedeno, kje naj bi se parkiralo. Ker tožnica meni, da se določb glede parkirišč ne bo spoštovalo in da se bo parkiralo vsepovsod, zaradi česar bo moten tudi prehod do sosednjih parcel tožena stranka meni, da bo tožnica to dejstvo lahko uveljavljala v drugih postopkih. Investitor je namreč dolžan postopati po izdanem dovoljenju. Tožnica je v pritožbi tudi menila, da se z gradnjo stopnišča širijo obstoječi gabariti in da ni podala svojega soglasja. Soglasje tožnice pa ni pogoj za izdajo predmetnega dovoljenja. Tožnica ima po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) položaj stranke v predmetnem postopku, vendar izdaja dovoljenja ni odvisna od njenega soglasja. Slednje bi bilo potrebno le v primeru, če bi se z navedenim dovoljenjem posegalo v pravice tožnice.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi neupoštevanja določil ZPOOSRP, po katerih je pravnih temelj obravnave objektov popotresne obnove 10. člen, ki natančno določa za katere objekte so namenjena sredstva proračuna RS za popotresno obnovo. V 3. odstavku 12. člena ZPOOSRP je določeno, da morajo podatki med drugim vsebovati tudi podatke iz poslovnega registra, če gre za poslovni subjekt, naslov stalnega in začasnega prebivališča fizične osebe ali sedež poslovnega subjekta ter druge podatke. Izpolnjevanje pogojev iz navedenih določb pa ni bilo dokazano, kar je nepravilnost, ki je razlog za ničnost odločbe, saj se postopek ne bi smel začeti po ZPOOSRP. Tožnica navaja, da je v postopku Državne tehnične pisarne (DTP) za objekt na parc. št. 1317 lahko sodelovala smo s pripombami na lokacijski obravnavni, ki pa so bile vse ignorirane v nadaljevanju postopka, zato je zaradi varovanja svojih pravic in pravnih koristi podala pritožbo na izdano gradbeno dovoljenje. Pri izdaji gradbenega dovoljenja je UE A. dolžna upoštevati celotno veljavno zakonodajo, torej tudi ZPOOSRP. Že Državna tehnična pisarna bi morala investitorju svetovati redno pot pridobitve gradbenega dovoljenja. Samo izpis ocene škode ter neka ad hoc projektna naloga nista zadostna pogoja za pridobitev državne pomoči. V projektni nalogi, ki je po operativnih navodilih DTP izhodišče za začetek izdelave projekta, se navaja firma, za katero ni bila ugotovljena resničnost obstoja. Stanje je bilo vpisano samo na osnovi izjav tisti trenutek prisotnih oseb. Pri vpisu sedanje namembnosti (na dan 4. 8. 1998) v projektni nalogi nihče ne ugotovi, da je navedena kanalizacija zgrajena brez dovoljenj, enako ostali priključki. Tudi dejavnost raftinga je izmišljena, saj se je izvajala na črno. Lastnik ni ustanovitelj nobene firme na tem sedežu, na podlagi 12. člena ZPOOSRP pa mora ministrstvo oziroma DTP pridobiti potrebno dokumentacijo, ki določa upravičenost državne pomoči za nadaljevanje postopka po projektni nalogi. Tožnica nadalje navaja, da izdana lokacijska dokumentacija ni v skladu s pripombami na lokacijski obravnavi. Dokumentacija izhaja iz neresničnih in nepravilnih predpostavk projektne naloge. UE A. je po odločbi tožene stranke z dne 23. 9. 2002 v ponovnem postopku dopolnila dokumentacijo glede parkirišč. Za parkiranje ob stavbi se navaja južni del od stopnišča, kjer je širina samo 2 metra, kar pa je premalo prostora za avto. Le-ta bo gotovo vsaj delno na lokalni cesti, ki pa pomeni dostop do tožničine hiše na prac. št. 1316 k.o. B.. Tožnica je poleg tega pri pregledu tlorisov in fasad arhitekturnega dela projekta ugotovila, da je pri projektu prišlo do spremembe obstoječih gabaritov in zato zahteva geodetski posnetek obstoječega stanja ter natančnejše navedbe mer v projektu. V projektu se tudi na novo dodajajo vrata na jugu-vzhodnem delu vzhodne fasade kjer pa naj bi bilo parkirišče za avto in to širine manj kot 2 metra, kar ni možno niti v teoriji. Tudi rešitev ostalih parkirišč je praktično neizvedljiva. Tudi o spremembah glede vrat in oken tožnica ni bila seznanjena. V točki 5.3. lokacijske dokumentacije je tudi navedeno, da se bo v priročnem skladišču shranjevalo športne rekvizite. To naj bi se dogajalo na 12,79 m2. To bo seveda pomenilo, da bodo vsi športni rekviziti (kajaki, gorska kolesa) ležala povsod v okolici. Tožnica se tudi v celoti ne strinja z rešitvijo glede stopnišča oziroma frčade, saj bo ta konstrukcija zapirala pogled iz njene hiše na glavno cesto ter ostali predel južno oziroma jugo-vzhodno od njene hiše, kjer je perspektiva že sedaj omejena. Študija osenčenja ji ni bila poslana na vpogled. Stopnišče se tudi ne bi smelo zaključevati proti severu, torej proti njenemu objektu. Pri pregledu dokumentacije, ki ji kljub izraženi želji ni bila poslana na vpogled tožnica sedaj ugotavlja, da so vrata na severo-vzhodni strani objekta določena brez njenega predhodnega soglasja in tožnica zahteva, da se odstranijo iz projekta in da je tam stena brez odprtin. Ugotovila je tudi, da je povečan dimnik na severovzhodnem delu, s čimer tudi ni bila seznanjena. Ponoven postopek je očitno potekal delno po novem delno po starem Zakonu o graditvi objektu, saj so obrazložitve njenih vprašanj in pripomb enkrat v smislu starega, drugič v smislu novega zakona. Projekt ni bil izdelan po lokacijski dokumentaciji, kjer je v točki 5.2. prostorske zasnove navedeno, da bo objekt rekonstruiran v obstoječih gabaritih, z glavnim vhodom na južnem delu objekta, preko prizidka bo urejen pomožni vhod, česar v arhitekturi projekta ni. V projektu so spremembe in popravki, s čimer ni bila seznanjena. Po mnenju tožnice se Zavod za varstvo kulturne in naravne dediščine ter Občina B. nista odzvala, saj investitor nenehno vpliva na udeležence postopka na razne načine. Tožnica na koncu ponovno opozarja na ZPOOSRP, ki določa, da je pri načrtovanju pri popotresni obnovi objektov treba upoštevati krajinske značilnosti, naravno in kulturno dediščino in tipologijo regionalne arhitekture ter druge naravne in ustvarjene vrednote okolja. Tožnica je sama lastnica objekta, kjer tudi živi, in navaja, da bo poskrbela, da bodo naravne in ustvarjene vrednote okolja v čim večji meri take tudi ostale. Sporni objekt po izgledu ni niti stanovanjski niti poslovni objekt temveč je nek kvazi gospodarski objekt, primeren kvečjemu za garažo. Nedopustno je, da se zaradi potresa in pravzaprav mimo ZPOOSRP dovolijo anomalije, ki bodo spremenile okolje na slabše in trajno vplivale na bivalni prostor. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila poslana tudi investitorju kot stranki, kateri bi bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ki pa odgovora na tožbo ni podal. Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (1. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: ZPOOSRP (Uradni list RS, št. 45/98) določa oblike in načine izvajanja pomoči Republike Slovenije pri ukrepih popotresne obnove objektov in spodbujanja razvoja na območju, ki ga je prizadel potres s prvim sunkom dne 12. 4. 1998, z epicentrom v naselju Lepena. V 2. odstavku 1. člena ZPOOSRP je določeno, kaj ukrepi popotresne obnove obsegajo in med drugim je to dodeljevanje sredstev proračuna RS, dodeljevanje stanovanjskih posojil iz sredstev Stanovanjskega sklada RS, razvojna pomoč za obnovo in spodbujanje gospodarskega, socialnega in kulturnega razvoja na prizadetem območju, dajanje državne poroštev za najeta posojila, pa tudi organizacija nalog, ki se nanašajo na popotresno obnovo objektov, ki ležijo na območju potresa in vzpostavitev normalnega stanja za bivanje in delo s potresom prizadetih prebivalcev (3. točka 2. odstavka 1. člena ZPOOSRP). Iz sistematike zakona je razvidno, da se ZPOOSRP lahko uporabi tudi "samo" za gradnjo objektov v okviru popotresne obnove, brez da bi bila za gradnjo dana kakršnakoli sredstva iz že omenjene določbe 2. odstavka 1. člena ZPOOSRP. V poglavju "ureditveni načrti obnove" (členi 28. do 40.) so specialne določbe, ki se nanašajo na popotresno obnovo objektov in izdajo dovoljenj za graditev na prizadetem območju. Gre za specialne določbe, ki se nanašajo na gradnjo objektov in se na območju popotresne obnove uporabljajo namesto zakona, ki ureja graditev objektov (v kolikor seveda drugače oz. "specialno" urejajo določena vprašanja!). Popotresna obnova objektov se na območju popotresne obnove ureja na podlagi veljavnih prostorskih izvedbenih aktov ali ureditvenih načrtov obnove (1. odstavek 28. člena ZPOOSRP). V kolikor pa določena vprašanja v zvezi z gradnjo objekta specialno ne ureja ZPOOSRP, je seveda potrebno uporabiti Zakon o graditvi objektov. Kateri zakon pa to je, je odvisno od vprašanja, kdaj je bil začet postopek. V konkretnem primeru je to ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96), ki se tudi po uveljavitvi ZGO-1 (Uradni list SRS, št. 102/04 - UPB1) še lahko uporablja na podlagi določb 191. člena ZGO-1. Glede na to, da je kot rečeno na podlagi ZPOOSRP možna tudi samo obnova objektov, brez dodelitve kakršnihkoli sredstev, so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogojev iz 10. člena (nameni, pogoji in merila za dodelitev sredstev) in 12. člena (sredstva državne pomoči za popotresno obnovo objektov) ZPOOSRP. V kolikor gre samo za gradnjo oziroma obnovo objektov teh pogojev po mnenju sodišča ni potrebno presojati.

Tožeči stranki je potrebno pojasniti, da ima kot soseda "mejašinja" v obravnavanem upravnem postopku položaj stranskega udeleženca samo zaradi varovanja svojih pravic in pravnih koristi, ne more pa s svojim ugovori varovati "javnega interesa", ki ga varujejo za to pristojni v postopku udeleženi organi. Tožničini ugovori pa se v glavnem nanašajo na varovanje javnega interesa in samo delno navaja dejstva, ki se nanašajo na varstvo njenih pravic in pravnih koristi.

Sodišče nima pomislekov glede uporabe ZPOOSRP v konkretnem primeru. Dejstvo je, da gre za gradnjo na območju, ki ga je prizadel potres, da je bila pripravljena projektna naloga (predlog za sanacijo) za predmetni objekt in da je Državna tehnična pisarna opravila končni pregled projektne dokumentacije in ugotovila skladnost le-te z določili ZPOOSRP, z Odredbo o cenah in normativih za določanje cen gradbenih del za popotresno obnovo objektov in skladnost projektne dokumentacije z določili projektne naloge in tehničnimi navodili, ki jih je izdelala sama Državna tehnična pisarna.

Ker predmetni objekt ni evidentiran kot enota kulturne dediščine in tudi ni vpisan v Odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju Občine Tolmin, soglasje k posegu Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine ni potrebno. Ker pa je B. kot celota evidentiranim kot kulturna dediščina, je bilo na podlagi 12. člena PUP potrebno pridobiti samo strokovno mnenje ustrezen službe za varstvo naravne in kulturne dediščine. Ker pa Zavod RS za varstvo kulturne dediščine, OE C. na vlogo upravne enote ni odgovoril in ni podal lokacijskih ali drugih pogojev, je upravni organ na podlagi 4. odstavka 34. člena ZPOOSRP pravilno štel, da je pogoj iz 12. člena PUP-a s tem izpolnjen.

V zvezi s spremembo namembnosti predmetnega objekta sta upravna organa obeh stopenj pravilno ugotovila, da na podlagi 25. člena PUP-a za gostinsko-turistične objekte v naseljih veljajo isti pogoji kot za stanovanjsko gradnjo in za prostore služnostne obrti ter za objekte centralnih dejavnosti. Objekte za šport in rekreacijo se v naseljih lahko zgradi na lokacijah, ki so primerne v higiensko-sanitarnih in varnostnih ozirih ter da to niso posebej varovana območja. Na podlagi 13. člena PUP pa stanovanjska gradnja in prostori služnostne obrti obsegajo adaptacije in razširitve obstoječih objektov, nadomestno gradnjo, individualne novogradnje in večstanovanjske hiše. V nadaljnjih določbah, ki urejajo stanovanjsko gradnjo in prostore služnostne obrti, ni nobenih omejitev, ki bi v konkretnem primeru omejevale predmetno rekonstrukcijo oziroma spremembo namembnosti. V členu 16. (odstavek D) so sicer res navedeni predvideni odmiki od sosednih parcel in sosednih objektov, ki pa se nanašajo samo na novogradnje.

Tudi ugovori glede parkirišč so neutemeljeni. PUP namreč ne predvideva obveznih parkirišč v primeru individualne gradnje. V 36. členu PUP-a je določeno samo to, da je pri gradnji parkirišč in avtobusnih postajališč potrebno čimbolj upoštevati normativne predpise, pri čemer so dostopanja od njih zaradi lokacijskih danosti možna, vendar tako, da se prometna varnost s tem bistveno ne poslabša. Sodišče pritrjuje tožnici v delu, ki se nanaša na parkirišče na vzhodni strani investitorjevega objekta, na funkcionalnem zemljišču, saj je širina 2 metrov res minimalna, poleg tega pa je na tej strani tudi pomožni vhod. Je pa potrebno upoštevati, da parkirišč niti ne bi bilo potrebno, glede na lokacijske danosti v tem primeru, določiti. V kolikor pa bi zaradi parkiranja na tem mestu prihajalo do kakršnihkoli omejitev tožničine lastninske pravice oziroma dostopa do njenega objekta, je to lahko stvar motenjske tožbe ali pa pristojnih inšpekcijskih organov.

Tožnica v tožbi ne pove, v čem naj predvidena adaptacija ne bi sledila tradicionalni lokalni tipologiji, tako da v tem obsegu njen ugovor sodišče šteje kot pavšalen. Tožnica se tudi povsem neupravičeno ukvarja z velikostjo skladišča za športno opremo. Če se športna oprema ne bo shranjevala v tem prostoru in bo, kot predvideva tožnica "ležala povsod okrog", je to stvar (če bo seveda zaradi tega prihajalo do motilnih dejanj) pristojnih inšpekcij.

Glede soglasij, ki naj jih tožnica ne bi podala sodišče ugotavlja, da soglasja sosedov (razen v primerih, ki se nanašajo na novogradnje) niso potrebna. Iz študije osenčenja je jasno razvidno, da na dan 21. 12. senca objekta (konkretno frčade) ob 9.00 uri vpliva na širino 1 m južne polovice strehe objekta tožnice, na ostali del objekta pa ne, ter da se že ob 10.00 uri senca zmanjša in na streho objekta tožnice ne vpliva več. Zaradi osenčenja se torej pogoji bivanja v tožničinem objektu ne bodo poslabšali. Ugovori glede zmanjšanja preglednosti iz tožničine hiše, odprtin (oken in vrat) na severno-vzhodni strani in povečani dimnik, pa so tudi neutemeljeni, saj razgled oziroma "veduta" v PUP-u ni opredeljen kot eden izmed pogojev, ki bi ga v konkretnem primeru bilo potrebno upoštevati, seveda kadar sicer obstajajo vsi drugi pogoji za gradnjo po PUP. Enako velja tudi glede oken in vrat, saj jih PUP ne omejuje na določene "strani" hiše. Seveda pa ob vsem navedenem sodišče poudarja, da investitor lahko adaptira predmetni objekt samo v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem in vsak drug poseg predstavlja gradnjo v nasprotju z izdanim dovoljenjem.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia