Jedro

62. člen KPVI velja tudi za starejše delavce, ki delajo krajši oziroma skrajšani delovni čas. Ker je tožnica delala s skrajšanim delovnim časom 4 ure, je potrebno 62. člen KPVI interpretirati v skladu z načelom sorazmernosti, kot to določa 27. člen ZTPDR. Tožnica je tako pridobila pravico do zmanjšanja učne obveznosti za eno uro tedensko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke 1., 2., 3. in 5. izreka).

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo tako, da se razveljavi odločba tožene stranke, št. 229/00 z dne 30.8.2000 in odločba št. 294/00 z dne 19.10.2000 (točka 1. izreka sodbe); ugotovi se, da je tožnica izpolnila pogoje iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (točka 2. izreka sodbe); tožena stranka je dolžna tožnici izplačati razliko v plači za eno uro povečanega obsega učne obveznosti, in sicer za obdobje od 19.3.1998 do 6.9.2000, pri čemer mora izplačati tudi zakonske zamudne obresti, vendar le od 19.3.2000 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka 3. izreka sodbe); kar zahteva tožnica več, se zavrne (točka 4. izreka sodbe). Obenem je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka 5. izreka sodbe).

Zoper ugodilni del te sodbe (točke 1., 2., 3., in 5. izreka) se pritožuje stranski intervenient zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter prizna pritožbene stroške stranskega intervenienta kot nadaljnje stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o njih do plačila.

V pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Namreč tožnica je sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za poln delovni čas in je v takem delovnem razmerju ostala do upokojitve. Zaradi ugotovljene invalidnosti II. kategorije je imela tožnica po odločbi ZPIZ-a iz leta 1989 od 27.3.1989 dalje pravico do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno. Tožničina invalidnost je posledica bolezni in ni v povezavi z njenim delom pri toženi stranki, tega pa tudi tožnica ni zatrjevala. Pojem "delovni invalid" so uporabljali zakoni, ki so urejali pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1.4.1992. Pojem "delovni invalid" je označeval zavarovanca, ki je postal invalid med trajanjem delovnega razmerja. Ničesar pa ta pojem ne pove, zakaj je določeni zavarovanec postal invalid. Vzroki invalidnosti so namreč različni: poklicna bolezen, nesreče pri delu, nesreče izven dela in bolezen. V spornem obdobju je imela torej tožnica sklenjeno delovno razmerje za poln delovni čas s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevo, ki ji jo je priznal ZPIZ. Dolžina delovne obveznosti je v vzgoji in izobraževanju predpisana v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanju (ZOFVI, Ur.l. RS št. 12/96 s spremembami) kot tedenska dolžina učne obveznosti. Ker je tožnica učila v osnovni šoli, je bila njena tedenska obveznost po določbi 120. člena tega zakona 22 ur, upoštevaje delo s skrajšanim delovnim časom, torej 11 ur tedensko.

Tožnica ni predložila dokazil, kakšna je bila njena tedenska učna obveznost v spornem obdobju. Predložila je zgolj plačilno listo za november 1999, iz katere je razvidno, da ji je bila plača obračunana za 174 ur mesečno, pri čemer je 87 ur plačala tožena stranka, 87 ur pa iz naslova invalidnine. Predloženi plačilni list ne dokazuje, da je tožničina učna obveznost ves čas od 19.3.1998 do 6.9.2000 znašala 11 ur tedensko. Dokazno breme, da dokaže obseg učne obveznosti v spornem obdobju, je vsekakor na tožnici.

Poleg tega se tudi pritožuje zoper odločitev o stroških in meni, da mora sodišče prve stopnje odmeriti te stroške v skladu z določbo 1. odst. 154. člena in ne na podlagi 2. odst. istega člena.

Tožnica se v svojem odgovoru na pritožbo stranskega intervenienta strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev njegove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 in 96/2002, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami stranskega intervenienta zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in s takimi dejanskimi ter pravnimi zaključki tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Stranski intervenient pa v pritožbi ni podal nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dosegla kot pedagoška delavka 30 let delovne dobe že pred vložitvijo tožbe, natančno 1.9.1994. Iz delovne knjižice (dokaz A/5) pa je razvidno, da se je 1.9.1964 zaposlila kot predmetna učiteljica zgodovine in zemljepisa v O. M., in sicer do 31.8.1985; od 1.9.1985 do njene upokojitve 6.9.1999 (dokaz C/1) pa je bila zaposlena na istem delovnem mestu v O. T., to je tožene stranke. S sklepom Skupnosti pokojninkega in invalidskega zavarovanja št. I-858.378 z dne 5.1.1989 je bila tožnici priznana invalidnost II. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do dela na njenem delovnem mestu, s skrajšanim delovnim časom od 27.3.1989 dalje (dokaz A/4). Tožnica je na podlagi tega sklepa od omenjenega datuma do upokojitve opravljala delo s skrajšanim delovnim časom - 4 ure dnevno. Tožnica je dosegla starost 50 let 23.5.1992 (dokaz A/5).

Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za odločitev v tem delovnem sporu 87. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki v 1. odstavku določa, da uživajo delavci, starejši od 55 let (moški) oz. 50 let (ženske) posebno varstvo. Konkretizacijo te določbe predstavlja 62. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur.l. RS št. 52/94, 49/95, 34/96, 51/98, 28/99 in 39/99). Ta določa, da se vzgojitelju, pomočniku vzgojitelja, učitelju in predavatelju višje šole s 35 let delovne dobe oz. s 30 let delovne dobe za ženske, od tega najmanj 25 let oz. 20 let v vzgoji in izobraževanju za ženske, zmanjša učna obveznost, vzgojno delo ali delovno usposabljanje za dve uri tedensko. V skladu s 3. odst. 27. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 in Ur.l. RS št. 4/91, 66/93) pa ima delavec, ki je sklenil delovno razmerje na delovnem mestu, za katero je določen krajši delovni čas od polnega, pravice in obveznosti delavca, ki dela poln delovni čas in jih uveljavlja v skladu s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo v obsegu, ki je odvisen od dolžine delovnega časa, prispevka k delu in rezultatov dela. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, ko se le-to ne strinja s tolmačenjem 62. člena KPVI, kot ga je podalo Ministrstvo za šolstvo in šport št. 121-0031/2000 z dne 27.7.2000 (dokaz B/3). Res je, da 62. člen panožne KP ureja varstvo starejših delavcev povsem specifično zaradi posebnosti pedagoškega dela. Res je tudi, da se je pri sprejemanju tega člena najbolj verjetno izhajalo iz predpostavke, da po 20 oz. 25 letih dela v vzgoji in izobraževanju pride do svojevrstne poklicne utrujenosti, ki onemogoča pedagoškim delavcem kvalitetno opravljanje dela v obsegu polne delovne obveznosti, zaradi česar naj bi se varstvo starejših delavcev najučinkoviteje uresničevalo z znižanjem vzgojne oz. učne obveznosti. Vendar pa KP kot avtonomni pravni vir, ki se sklepa med delavci in delodajalci na področju delovnega prava, ne more zoževati pravic ali razširjati dolžnosti, določene v zakonu. Konkretna KP ne more omejevati delavcem s krajšim delovnim časom sorazmernega uveljavljanja pravic, ki jih imajo delavci s polnim delovnim časom, ker to lahko uveljavljajo neposredno po zakonu. 3. odst. 27. člena ZTPDR nedvomno priznava delavcem s krajšim delovnim časom sorazmerno uveljavljanje pravic in obveznosti, ki jih ima delavec s polnim delovnim časom. Pri tem ne določa nikakršnih taksativno ali primerjalno opredeljenih izjem. Zato 62. člen KPVI, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, in s tem soglaša pritožbeno sodišče, torej ni v neskladju z omenjeno določbo Zveznega zakona, kar pa ne velja za tolmačenje Ministrstva za šolstvo in šport. Ministrstvo v svojem tolmačenju namreč napačno sklepa, da 62. člen velja le za starejše delavce, ki delajo poln delovni čas, ne pa tudi za delavce, ki delajo krajši oz. skrajšan delovni čas. Potrebno je razlikovati med motivom nastanka določenega pravnega pravila in uresničevanjem pravnega pravila v pravnem sistemu. Sodišče prve stopnje dopušča verjetnost, da je bil poglavitni namen za nastanek določbe 62. člena KPVI v konkretizaciji varstva starejših delavcev, kot je določeno v 87. členu ZDR. Kljub temu pa pravno pravilo ne more in ne sme učinkovati v pravnem sistemu na način, ki bi rušilo enotnost sistema in njegovo skladnost delovanja v družbeni praksi. V skladu z načelom koherentnosti je zato potrebno zagotoviti notranjo povezanost pravnih norm v okviru posameznega pravnega sistema. Varstvo invalidov je kot eno temeljnih načel sodobnega delovnega prava urejeno tako na mednarodnopravni kot zakonodajni ravni (10. člen ZDR, 48. člen ZTPDR) kot eno ključnih načel prava socialne varnosti v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (invalidnost, invalidska pokojnina, itd.) in ena temeljnih človekovih pravic, določena v Ustavi RS (52. člen). Posredno pa je njihovo varstvo zagotovljeno tudi v 27. členu ZTPDR, kot eni izmed kategorij delavcev, ki sklenejo razmerje s krajšim delovnim časom. Razlaga 62. člena, ki jo je podalo Ministrstvo za šolstvo, zato ni samo v neskladjo z 27. členom ZTPDR in v nasprotju s hierarhijo pravnih aktov (konkretno s pravilom, da morajo biti podzakonski akti in drugi splošni akti v skladu z zakonom). Taka razlaga je zaradi posrednega zmanjševanja pravic določene starostne skupine invalidov tudi diskriminatorna. Ker je tožnica delala s skrajšanim delovnim časom 4 ure, je potrebno 62. člen interpretirati v skladu z načelom sorazmernosti, kot to določa 27. člen ZTPDR. Sodišče prve stopnje zato na podlagi navedenega pravilno zaključuje, da je tožnica od 1.9.1994 dalje pridobila pravico do zmanjšanja učne obveznosti za eno uro tedensko.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe stranskega intervenienta utemeljene, pa tudi ne bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, poleg tega pa ugotavlja pritožbeno sodišče, da je priloženi plačilni list zadostoval za sprejem dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in sicer, da je tožničina učna obveznost ves čas od 19.3.1998 do 6.9.2000 znašala 11 ur tedensko, in da je dokazno breme glede na učne obveznosti na strani tožene stranke, ne pa na tožnici, kot to zmotno meni pritožba. Poleg tega ugotavlja tudi, da je izrek o stroških pravilno obrazložen in s tako obrazložitvijo ter s tako odločitvijo soglaša pritožbeno sodišče in zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 2. odst. 154. člena ZPP. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo stranskega intervenienta in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, obenem pa sklenilo, da stranski intervenient trpi sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. člena, v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/1/94).