Jedro

V vsakem sporu materialno dokazno breme ves čas nosi tožnik, medtem ko se procesno dokazno breme (strankina dolžnost predlagati dokaz) med dokaznim postopkom med pravdnima strankama premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, tako z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh. Sodišče nato oceni, ali je bila pri tem uspešna ter svojo oceno tudi obrazloži. V konkretni pravdi med strankama ni bilo sporno, da je tožnica izročila revidentu denar v hrambo. Tako je bila pravilna ocena obeh sodišč, da je bilo procesno dokazno breme glede dejstva, ali je bil denar tožnici vrnjen, prenešeno na revidenta. Višje sodišče je tožencu dokazovanje celo olajšalo z znižanjem dokaznega standarda, vendar je odločilo, da svojih trditev ni uspel dokazati niti s stopnjo pretežne verjetnosti. Sodišče je v izpodbijani sodbi jasno ter prepričljivo argumentiralo svoje stališče, zakaj je bil revident pri tem neuspešen.

Ker je pritožbeno sodišče upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP in pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu ter ustrezno znižalo dokazni standard, ni zagrešilo zatrjevanih procesnih kršitev določb pravdnega postopka. Glede na to, da je sodišče ravnalo v polju proste presoje in je svojo dokazno oceno razumno utemeljilo, prav tako ni utemeljeno revidentovo sklicevanje na kršitve Ustave.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 491,59 EUR stroškov odgovora na revizijo v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je s tožbo z dne 8. 10. 2012 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec na podlagi ustno sklenjene shranjevalne pogodbe dolžan vrniti znesek 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in naložilo tožencu, naj tožnici vrne 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2012 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Revizijske navedbe**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo iz razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi kršitve 22. in 23. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Revident je prepričan, da je sodišče predenj postavilo previsok dokazni standard glede na vse okoliščine konkretnega primera. Navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb glede okoliščin sklenitve shranjevalne pogodbe in njihovim pomenom za presojo tožničine verodostojnosti. Poleg tega meni, da gre za pomanjkljivo dokazno oceno, saj nižji sodišči nista upoštevali metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pri presoji verodostojnosti pravdnih strank in zaslišanih prič. Opozarja, da se sodbe višjega sodišča v več delih ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni. Revident meni, da je sodišče pri presojanju navedb priče Pavlina ravnalo pristransko, s čimer je kršilo njegove pravice iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Sodišče je tudi napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP ter bilo pristransko do tožnice in njenega moža. Navaja, da se je znašel v dokazni stiski, zato bi sodišče moralo standard znižati in ne odločiti po pravilih o dokaznem bremenu (in se pri tem sklicuje na odločbo VS RS II Ips 182/2013 z dne 24. 4. 2014) ter njegove bančne izpiske ter ostale dokaze upoštevati kot indice. Opozarja, da je za odločitev pomemben odgovor na vprašanje, kaj je revident delal tistega dne v trgovini z delovnimi stroji, da je na to opozorilo že višje sodišče v prejšnjem sklepu z dne 29. 9. 2015, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, in da zato ne more zadoščati zaključek sodišča, da gre za neodgovorjeno vprašanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne drugemu ali prvemu sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške postopka z revizijo.

**Navedbe v odgovoru na revizijo**

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Tožnica navaja, da revizija ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revizija ne konkretizira. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

**O utemeljenosti revizije**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica tožencu v letu 2007 v hrambo izročila 50.000,00 EUR, sporno pa je bilo, ali je toženec ta denar tožnici vrnil. Toženec je svoje trditve o vračilu denarja dokazoval s potrdilom o vračilu denarja z dne 28. 3. 2008, s pričo A. A. (toženčevo snaho), pričo B. B. (tožničinim zakoncem), s svojim zaslišanjem ter z izpisom vezanih depozitov revidenta v letu 2007 in bančnimi podatki, ki izkazujejo stanje na revidentovem računu za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 3. 2008. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni obravnavi ponovno zaslišalo pravdni stranki in vse priče. Pogledalo in prebralo je tudi originalno potrdilo z dne 28. 3. 2008, ki ga je predložil revident na pritožbeni obravnavi in prišlo do enakih zaključkov kot sodišče prve stopnje.

8. Sodišči prve in druge stopnji sta tako ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva: − da je bila pogodba sklenjena le med pravdnima strankama in ne tudi s tožničinim zakoncem B. B.; − da je bil denar pridobljen s prodajo nepremičnine tožničinega moža, B. B.; − da je toženec 27. 8. 2007 predčasno prekinil vezavo za 11.000,00 EUR, ki jo je 3. 8. 2007 podaljšal za šest mesecev, da pa ni dokaza o tem, ali je ta denar tudi dvignil; − da je toženec 27. 3. 2008 na bančni račun dobil „Izplačilo glavnice ob saldaciji depozita“ v višini 74.000,00 EUR, istega dne je prenesel 34.000,00 EUR na depozitni račun, znesek 40.000,00 EUR pa je dvignil z računa; − da se je tega dne v dopoldanskem času srečal s tožničinim možem v trgovini s kmetijskimi stroji v K.; − da ni verodostojno potrdilo z datumom 28. 3. 2008, ki je sestavljeno tako, da B. B. v prvi osebi potrjuje, da mu je C. C. do 27. 3. 2008 izročil vseh 50.000,00 EUR (najprej 11.000,00 EUR in nato še 39.000,00 EUR), ki mu jih je (B. B.) zaupal v hrambo 2. 4. 2007. 9. Revident v delu, v katerem opisuje, kako je sodišče napačno in pristransko presodilo izpovedbe pravdnih strank ter zaslišanih prič, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo izpovedbe zaslišanih pravdnih strank in prič s stališča njihove verodostojnosti. V skladu z 8. členom ZPP jih je presodilo same zase in v povezavi z drugimi dokazi. Navedlo je, zakaj jim verjame oziroma zakaj jim ne verjame.1 Sodba v tem delu tudi ni obremenjena s procesnimi kršitvami, kot jih zatrjuje revident (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ima jasne razloge in je zmožna preizkusa. Prav tako niso podane kršitve Ustave in EKČP, saj revident te utemeljuje z vprašanjem ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, kar sodi v polje proste sodniške presoje. Kot že rečeno, ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih.

10. Pritožbeno sodišče je v zaključku svoje sodbe navedlo, da stanja stvari ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja niti po sedemurni pritožbeni obravnavi. Znašlo se je v dokazni stiski, zato je v skladu z 215. členom ZPP o pravno pomembnih dejstvih sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

11. Toženec zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili pravilo o dokaznem bremenu. Vrhovno sodišče zato pojasnjuje, da se kršitev teh pravil lahko manifestira v treh oblikah: 1. sodišče je odločilo po pravilih o dokaznem bremenu, čeprav za to (še) ni bilo potrebe – zmota o tem, da obstaja spoznavna kriza; 2. sodišče ni odločilo po pravilih o dokaznem bremenu, a bi po teh pravilih moralo odločiti – zmota o tem, da ne obstaja spoznavna kriza in 3. sodišče je pravilno odločilo po pravilih o dokaznem bremenu, vendar jih je uporabilo zmotno (to je o tem, katera stranka nosi breme nedokazanosti svoje trditve o pravno pomembnem dejstvu). V prvem primeru so možne tri situacije: 1. sodišče je dokaze zmotno ocenilo in zato prišlo do nepravilnega zaključka, da določena trditev o pravno pomembnem dejstvu ni dokazana; 2. sodišče ni izčrpalo vseh možnosti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in 3. sodišče je uporabilo napačen (previsok oziroma prestrog) dokazni standard.2

12. Revident navaja, da pogoj spoznavne krize ni bil izpolnjen, sodišče pa dokaznega standarda ni prilagodilo konkretnemu sporu, celotnemu procesnemu dogajanju, samim strankam postopka in njihovim razmerjem. Meni, da mu je sodišče, zato ker ni znižalo dokaznega standarda, čeprav so za to obstajali upravičeni razlogi, odvzelo pravico do sodnega varstva.

13. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ta očitek neutemeljen. V vsakem sporu materialno dokazno breme ves čas nosi tožnik, medtem ko se procesno dokazno breme (strankina dolžnost predlagati dokaz) med dokaznim postopkom med pravdnima strankama premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, tako z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh. Sodišče nato oceni, ali je bila pri tem uspešna ter svojo oceno tudi obrazloži. V konkretni pravdi med strankama ni bilo sporno, da je tožnica izročila revidentu denar v hrambo. Tako je bila pravilna ocena obeh sodišč, da je bilo procesno dokazno breme glede dejstva, ali je bil denar tožnici vrnjen, prenešeno na revidenta. Višje sodišče je tožencu dokazovanje celo olajšalo z znižanjem dokaznega standarda, vendar je odločilo, da svojih trditev ni uspel dokazati niti s stopnjo pretežne verjetnosti. Sodišče je v izpodbijani sodbi jasno ter prepričljivo argumentiralo svoje stališče, zakaj je bil revident pri tem neuspešen. Revizijske navedbe, da sodišče tega ni storilo, so neutemeljene.

14. Revident prav tako navaja, da bi moralo sodišče njegove bančne izpiske ter ostale dokaze upoštevati kot indice. Bistvena razlika med indici, ki so prav tako dejstva, ter pravno pomembnimi dejstvi je le v funkcionalnem pogledu: indic je dejstvo, ki samo ali še z drugimi dejstvi (prav tako indici), a vselej še v povezavi z določenim izkustvenim, logičnim pravilom ali pravilom znanosti ali stroke, ali pravnim pravilom kaže (indicira) na pravno odločilno dejstvo.3 Revident torej smiselno zatrjuje, da bi sodišče, če bi upoštevalo vse njegove dokaze (oziroma indice) skupaj ter pri tem uporabilo splošna pravila mišljenja in izkušenj, prišlo do drugačnega zaključka.

15. Višje sodišče je bančne izpiske in ostale dokaze dokazno ovrednotilo, zato se revizijske navedbe tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene. Prav tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se je toženec 27. 3. 2008 nahajal v trgovini s kmetijskimi stroji, a to ni bila zadostna podlaga za nadaljnjo ugotovitev, da je bil denar vrnjen. To stališče je razumno in je v polju proste sodniške presoje. Višje sodišče je odločilo, katera dejstva šteje za dokazana, tako da je vestno presodilo izvedene dokaze, ki jih je najprej obravnavalo ločeno, jih nato primerjalo med seboj ter jih na koncu obravnavalo skupaj. Zaključilo je, da so trditve tožnice, da revident ni vrnil denarja, verjetnejše kot njegove trditve, da je denar vrnil. Ker je pritožbeno sodišče upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP in pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu ter ustrezno znižalo dokazni standard, ni zagrešilo zatrjevanih procesnih kršitev določb pravdnega postopka. Glede na to, da je sodišče ravnalo v polju proste presoje in je svojo dokazno oceno razumno utemeljilo, prav tako ni utemeljeno revidentovo sklicevanje na kršitve Ustave.

16. Vrhovno sodišče tudi pritrjuje stališču višjega sodišča, da je pritožba redno pravno sredstvo, ki ima glede na ostale vloge v postopku samostojno naravo. Revident se torej ne more uspešno sklicevati na svoje navedbe, ki jih je glede napačne uporabe pravil o prekluziji podal v drugih vlogah, če teh navedb v novi pritožbi ni ponovno ustrezno konkretiziral. 17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

18. Revizijsko sodišče je odločilo, da mora toženec tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s priglašenim stroškovnikom odmerilo na 491,59 EUR. Če toženec v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP), svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

1 Glede priče Pavlina je pojasnilo tudi, da mu pritožnik pripisuje preveliko težo za izid postopka (20. točka obrazložitve sodbe). 2 Gl. Zobec, J., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, strani 392-393. 3 Gl. Zobec, J., op. cit., strani 338-339.