Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je sodišče v okviru odločanja o toženčevem zahtevku za ukinitev preživnine ugotovilo, da tožničini dohodki zadostujejo za njeno preživljanje, ni bilo več treba ugotavljati okoliščin v zvezi s toženčevo preživninsko zmožnostjo. Ob sklenitvi sodne poravnave tožnica ni imela možnosti razpolaganja s skupnim premoženjem, ki sta ga s tožencem ustvarila v zakonski zvezi. Po pravnomočnem zaključku postopkov o obsegu in delitvi skupnega premoženja ter razdružitvi nepremičnin v skupni lasti je tožnica pridobila denarna sredstva oziroma denarno terjatev do toženca in pravico razpolaganja s solastninskimi deleži glede dveh nepremičnin.
Pravica do spoštovanja doma, na katero se sklicuje pritožnica, ne sega tako daleč, da bi ji zagotavljala nespremenljivost bivališča ob hkratni dolžnosti nekdanjega zakonca, da prispeva za stroške njenega bivanja in preživljanja.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) zavrnilo zahtevek po tožbi, po katerem se preživnina, določena s sodno poravnavo Okrajnega sodišča v Kranju P 129/2004 z dne 24. 4. 2006, od vložitve tožbe zviša na 160 EUR mesečno (1. točka izreka), (2) ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, da se navedena preživnina z dnem 21. 3. 2019 ukine (2. točka izreka) in (3) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).
2. Tožnica (in toženka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnica) v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi, ter sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, nasprotni zahtevek pa zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Iz povzetka tožničinih navedb v sodbi izhaja, da je zatrjevala spremenjene okoliščine na strani toženca, sama pa je zatrjevala, da so se življenjski stroški povečali, tako da jih s preživnino, določeno v 2006, ne zmore več plačevati, in da zvišanje preživnine ne bo poslabšalo toženčevega življenjskega standarda. Ker so njene navedbe povzete izven konteksta in v nasprotju z njenimi trditvami, je dokazna ocena enostranska in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Nekritično je zavzeto stališče, da tožnica ni z gotovostjo dokazala, da je A. A. toženčeva zunajzakonska partnerka in da prispeva k njegovim stroškom. Iz dokazov, ki jih je sodišče namerno prezrlo, izhaja nasprotno. Tožnica se ne more znebiti občutka, da je sodišče enostransko sledilo tožencu in si ustvarilo prepričanje, ki ni odvisno od dokaznega postopka.
Ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), materialnopravno podlago predstavljajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).
Zmotno je sklepanje sodišča, da je bila tožnica ob sklenitvi sodne poravnave seznanjena vsaj o večini premoženja in dohodkov zakoncev. Pravdni stranki sta se razvezali že v 2004. Tožnica ni vedela, iz kakšnih razlogov je imel toženec status brezposelne osebe.
Sodišče je prezrlo izpovedbo B. B., da sta bila oba v finančni stiski in da se ni upoštevalo njuno premoženje, ampak le finančno stanje. Ker se sodišče o tem ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Napačna je ugotovitev, da so bili tožničini prihodki ob sklenitvi poravnave 340 EUR. Glede na letni dodatek v višini 28,43 EUR in pokojnino v višini 288,01 EUR, so ti znašali 316,44 EUR. Dohodki v 2007 niso pomembni.
Zaključek, da lahko samostojno razpolaga s solastnim deležem glede stanovanja, zanemari, da je tožnica stara 75 let in da stanovanje že od 1978 predstavlja njen dom, toženec pa v njem nima interesa bivati. O tem obstaja obsežna sodna praksa in so zaključki sodišča neživljenjski. Gre za nesorazmeren poseg v pravico do spoštovanja doma, do zasebne lastnine, do osebnega dostojanstva in varnosti. Ker gre za njen dom, je način izvedene civilne delitve sporen in je zoper odločitev vložila pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kljub pravnomočnemu sklepu o civilni delitvi je nemoralen zaključek sodišča, da je s tem negotovost njenega položaja odpravljena in lahko prosto razpolaga s svojim solastnim deležem. S prodajo stanovanja se ne strinja. Druge nepremičnine nima, z izkupičkom pa si ne bi mola kupiti drugega stanovanja, primernega za bivanje.
Ker sodišče ni upoštevalo, da so se zaradi poslabšanja zdravja tožničine potrebe povečale, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.
Ker se ugotavljajo razmere ob izdaji sodbe, sodišče ne bi smelo upoštevati dohodkov iz 2020. Sodišče ne bi smelo upoštevati terjatve do toženca v višini 13.144,75 EUR. Toženec ji tega zneska ni hotel izplačati. Zaradi toženčevega vlaganja pravnih sredstev od vložitve izvršbe v decembru 2015 tega zneska ni mogla dobiti. Ne gre za prihodek, ampak za toženčev dolg iz naslova skupnega premoženja. Če bi toženec poravnal dolg v letu 2009, se ta znesek v tem sojenju ne bi upošteval. Neobrazložen je zaključek, da bo tožnica tudi v bodoče prejemala vsaj 152,31 EUR mesečno iz tega naslova. Toženec od 2015 tudi ni več prispeval k stroškom stanovanja, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo.
Zmotne so ugotovitve o toženčevih dohodkih ob sklepanju sodne poravnave. V nasprotju z izvedenimi dokazi in tožničino izpovedbo je zaključek, da njegov mesečni dohodek ni bil nižji od 1.000 EUR. Tožnica ni izpovedala, da je prejemal tudi najemnino iz oddaje apartmaja na D. Napačen je obračun najemnin, ki jih je toženec prejel od 1. 2. 2018 do 31. 5. 2019. Skupna vsota je znašala 5.294 EUR, kar povprečno mesečno znaša 336 EUR. Izračun 69,45 EUR mesečno ni pojasnjen. Sodišče ni upoštevalo prihodkov iz prodaje vrednostnih papirjev, rentnega varčevanja in življenja z zunajzakonsko partnerko. Presenetljivo je stališče, da te okoliščine niso bistvene. Iz navedenih razlogov je zmoten izračun, da toženčevi mesečni dohodki znašajo povprečno 1.080 EUR.
Napačni in nepravični so zaključki sodišča o tožničinih povprečnih mesečnih stroških v višini 98 EUR. Tožnica je verodostojno izpovedala, da se strošek ogrevanja giblje med 50 in 70 EUR, tako da stroški upravnika znašajo najmanj 125 EUR, delež, ki odpade na tožnico, pa 43,75 EUR, kar skupaj znaša 100 EUR.
Upoštevaje tožničino izpoved, da potrebuje veliko specialističnih pregledov, bi ji moralo sodišče priznati strošek zavarovanja v višini 54,17 EUR. Napačno ni bil upoštevan strošek vitaminov v mesečnem znesku 20 EUR.
Ugotovitev, da tožnici pri nakupu higienskih potrebščin pomagata sestri, nima podlage ne v trditvah ne v dokazih. Sprejemljivo je, da tožnica porabi zanje 40 EUR mesečno. Nista bila upoštevana stroška čistil v višini 20 EUR ter strošek telefona in televizije v višini 40 EUR. Nobeden od teh stroškov ni bil prerekan. Stroški tožnice so tako najmanj 460 EUR mesečno. Njeni prihodki iz pokojnine v višini 491 EUR zato ne zadoščajo za kritje življenjskih potreb.
V sodbi ni razlogov za odločitev o ugoditvi zahtevku za ukinitev preživnine.
Napačna je odločitev o zavrnitvi dajatvenega zahtevka. Priča C. C. ni povedal, da je plačal položnice, ampak da jih je začel plačevati, ko je bilo to razdeljeno, da je za nazaj plačal samo tiste fakture, ki so se nanašale na 65 %, ni pa vedel povedati, od kdaj so bile take fakture izdane. Njegova izpoved ne more biti povsem verodostojna, saj ni vedel, da se je znesek rezervnega sklada spreminjal. Sodišče je nekritično v celoti verjelo priči. 3. Toženec (in tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
_O zahtevku za zvišanje preživnine in nasprotnem zahtevku za ukinitev preživnine_
5. Tožnica je s tožbo zahtevala zvišanje preživnine s 110 EUR na 160 EUR, toženec pa je z nasprotno tožbo zahteval njeno ukinitev. Odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka in ugoditvi toženčevemu zahtevku temelji na ugotovitvah, - da sta pravdni stranki 24. 4. 2006 sklenili sodno poravnavo, v kateri sta se dogovorili, da toženec tožnici na račun dotlej zapadle preživnine plača 180.000 SIT, od 1. 5. 2006 pa preživnina znaša 50 % stroškov stanovanja, ki so na dan sklenitve znašali 25.000 SIT, - da je bila tožnica ob sklenitvi sodne poravnave invalidsko upokojena in ni bila sposobna za delo in da njeni tedanji mesečni prihodki niso presegali 340 EUR, - da je toženec tedaj izgubil zaposlitev in je prejemal povprečno 950 EUR mesečno, - da ob sklepanju sodne poravnave skupno premoženje pravdnih strank, katerega sestavni del sta bila (tudi) stanovanje, v katerem od prenehanja življenjske skupnosti živi tožnica, in nepremičnina v E., v kateri živi toženec, še ni bilo razdeljeno, po podatkih zemljiške knjige pa sta bili v lasti toženca, - da so povprečni tožničini dohodki v letu 2020 po podatkih ZPIZ znašali 426,31 EUR, da so upoštevaje prilive na račun povprečni mesečni prejemki od februarja 2018 do oktobra 2020 znašali 1.041,58 EUR, da sedaj prejema pokojnino v višini 491 EUR, ob upoštevanju toženčevih plačil iz naslova skupnega premoženja (tožničina terjatev znaša 13.144,75 EUR) pa mesečni prihodki od februarja 2018 znašajo povprečno okoli 656 EUR, - da je bilo v letu 2007 pravnomočno ugotovljeno, da tožničin delež na skupnem premoženju znaša 35 %, da je v letu 2018 postal pravnomočen sklep o civilni delitvi nepremičnin (ki ju pravdni stranki uporabljata za bivanje), kar pomeni, da je tožnica imela odtlej možnost razpolaganja s svojim lastninskim deležem in pridobiti sredstva za lastno preživljanje, - da je toženec od novembra 2007 upokojen, sedanji povprečni mesečni dohodki pa znašajo okrog 1.080 EUR, - da tožničini povprečni mesečni stanovanjski stroški znašajo 98 EUR, stroški za zagotavljanje zdravja 69 EUR, stroški prehrane 150 EUR, stroški za oblačila in obutev 30 EUR, strošek osebne higiene 20 EUR, kar skupaj znaša okrog 370 EUR mesečno, - da bi si s prodajo solastnega deleža lahko za vrsto let zagotovila bivanje v manjšem najemniškem stanovanju za vrsto.
6. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, (1) da zvišanje tožničinih dohodkov za 93 % predstavlja spremenjeno okoliščino, ki narekuje ponovno presojo predpostavk za določitev preživnine, (2) da ob upoštevanju tožničinih denarnih prejemkov njeno preživljanje ni ogroženo. Odločitev temelji na pravilnem razumevanju zakonskih določb. 7. Po zakonu lahko nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, od drugega zakonca zahteva preživnino (81. člen ZZZDR oziroma 100. člen DZ). Če se okoliščine na strani upravičenca ali zavezanca spremenijo, se lahko spremeni tudi preživnina, določena z izvršilnim naslovom (82.č člen ZZZDR oziroma 106. člen DZ). Pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec pridobi premoženje ali dohodke, s katerimi se lahko preživlja (83. člen ZZZDR oziroma 108. člen DZ).
8. Pritožnica že sama pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da so določbe ZZZDR in DZ istovetne in zato ni odločilno, ali je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je treba uporabiti DZ.
9. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da se preživnina za zakonca razlikuje od preživnine za otroka. Medtem ko so starši dolžni preživljati svoje otroke, je zakonec po razvezi zakonske zveze dolžan preživljati nekdanjega zakonca le, če ta ne zmore sam poskrbeti za svoje preživljanje in dokler te okoliščine trajajo. Če se v postopku ugotovi, da zakonec ima vir sredstev za preživljanje, ni pomembno, kakšno je premoženjsko stanje drugega zakonca.
10. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh pomembnih tožničinih trditev. Ker je v okviru odločanja o toženčevem zahtevku za ukinitev preživnine ugotovilo, da tožničini dohodki zadostujejo za njeno preživljanje, ni bilo več treba ugotavljati okoliščin v zvezi s toženčevo preživninsko zmožnostjo. Tako ni pomembno, ali toženec sam krije svoje bivanjske stroške ali si jih deli z morebitno partnerko, niti ni pomembno, kakšno je njegovo premoženjsko stanje. Prav tako ni pomembno, kakšno je bilo toženčevo premoženjsko stanje ob sklenitvi sodne poravnave. Sicer pa je tudi iz povzetka tožničinih navedb v obrazložitvi sodbe razvidno, da sodišče ni spregledalo nobene od bistvenih okoliščin.
11. Neutemeljeni so očitki o zmotni ugotovitvi odločilnih dejstev. Četudi so bili tožničini dohodki ob sklenitvi sodne poravnave nižji od 340 EUR, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je pravilen zaključek sodišča, da so bili v primerjavi z dohodki ob izdaji sodbe bistveno nižji.
12. Sodišče je pravilno ovrednotilo okoliščine v zvezi s tožničino zmožnostjo za samostojno preživljanje. Ob sklenitvi sodne poravnave tožnica ni imela možnosti razpolaganja s skupnim premoženjem, ki sta ga s tožencem ustvarila v zakonski zvezi. Po pravnomočnem zaključku postopkov o obsegu in delitvi skupnega premoženja ter razdružitvi nepremičnin v skupni lasti je tožnica pridobila denarna sredstva oziroma denarno terjatev do toženca in pravico razpolaganja s solastninskimi deleži glede dveh nepremičnin. Nič drugače ne bi bilo, če bi toženec že pred leti izpolnil svoj dolg. Glede na to, da gre za visok denarni znesek, ki zadošča za večletno pokritje tožničinih stroškov za preživljanje, bi to tudi tedaj za dlje časa pomembno spremenilo njene zmožnosti za preživljanje.
13. Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je tožnica pridobila možnost razpolaganja s solastninskim deležem glede dveh nepremičnin. Pravica do spoštovanja doma, na katero se sklicuje pritožnica, ne sega tako daleč, da bi ji zagotavljala nespremenljivost bivališča ob hkratni dolžnosti nekdanjega zakonca, da prispeva za stroške njenega bivanja in preživljanja. Starost tožnice in dolgoletno bivanje v stanovanju ne moreta privesti do drugačne odločitve. Glede na to, da k stroškom stanovanja prispeva tudi sin, ki biva s tožnico, in da je bil toženec pripravljen urediti solastninsko razmerje tudi na način, da bi tožnici v izključno last pripadlo stanovanje, njemu pa druga nepremičnina, ni izkazano, da bi vsakršno razpolaganje s solastninskim deležem glede stanovanja tožnico nesorazmerno oziroma nesprejemljivo obremenilo.
14. Neutemeljeni so očitki o zmotnosti ugotovitev o tožničinih povprečnih mesečnih stroških. Glede stroškov za stanovanje je sodišče pravilno kot bolj verodostojne od tožničine izpovedbe ovrednotilo listinske dokaze. Ob upoštevanju ugotovitve, da strošek telefona in televizije poravnava sin, pravilno ni bil vštet med tožničine potrebe. Strošek čistil je bil upoštevan. Strošek za osebno higieno v višini 20 EUR mesečno je razumen. Prepričljivo je utemeljen tudi strošek, povezanih z zdravstveno oskrbo. Zavarovanje za prednostno zdravstveno oskrbo ne sodi med preživninske potrebe po zakonu. Poleg tega bi bil tudi ob upoštevanju zatrjevane višine stroška za zdravstveno zavarovanje in zdravila v višini 80 EUR in stroška za osebno higieno v višini 40 EUR pravilen sklep, da tožnica zmore sama poskrbeti za svoje preživljanje.
15. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica zmore sama poskrbeti za svoje preživljanje, je odločitev o ugoditvi zahtevku za ukinitev preživnine pravilna. Posledično je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za njeno zvišanje.
_O zahtevku iz neupravičene obogatitve_
16. Tožnica je uveljavljala povrnitev zneska, ki ga je plačala na račun stroškov rezervnega sklada in obratovalnih stroškov za stanovanje v solasti pravdnih strank za obdobje med decembrom 2015 in marcem 2016. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na ugotovitvi, da tožnica ni dokazala, da bi te stroške za račun toženca plačala ona. Sin pravdnih strank je namreč prepričljivo izpovedal, da jih je poravnal on.
17. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokazne ocene. Kot je ugotovljeno v sodbi, je tožnica v zaslišanju le na splošno povedala, da je vse plačala ona. Sin je na drugi strani povedal, da so se potem, ko je oče zaradi izvršbe nehal plačevati stroške stanovanja, s starši dogovorili, da bo plačilo teh stroškov prevzel on in da je tedaj poravnal tudi neplačani del za nazaj. Glede na to, da datumi plačil po predloženih listinah sovpadajo z obdobjem, v katerem je bil sklenjen dogovor, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je ocena o verodostojnosti sinove izpovedbe pravilna.
18. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 413. členom ZPP. Tožnica sicer s pritožbo ni uspela, a predmet spora je bilo razmerje pravdnih strank, ki izvira iz njunega nekdanjega skupnega življenja in katerega ureditev je bila v obojestranskem interesu.