Jedro

Stranka lahko učinek domneve priznanja dejstev prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje. Zmotno pa je naziranje stranke, da gre v obravnavani sporni zadevi za procesno situacijo, ko bi moralo sodišče prve stopnje iz navedb tožene stranke, da je plačala vse vtoževane terjatve, sklepati na to, da je s tem zatrjevala, da je plačala tudi sedaj pritožbeno sporno terjatev.

Zgolj pavšalno in nekonkretizirano zanikanje trditev tožeče stranke ne pomeni, da je tožena stranka s svojimi navedbami o preplačilu prerekala tudi trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni plačala kupnine po odstopu terjatve v znesku 38.521,00 EUR.

Izrek

Pritožba tožene stranke glede izpodbijane II. točke izreka sodbe in glede izpodbijane IV. točke izreka sodbe, kolikor glede slednje uveljavlja premalo priznane stroške postopka, se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane IV. točke izreka sodbe pa se ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba spremeni, tako da glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 569,97 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev plačila dalje, do plačila”.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe in tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbe v znesku 216,48 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev plačila dalje, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 344/2012 z dne 24. 5. 2012 izreklo: “I. Zavrne se primarni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: “1. Med tožečo stranko M. d.o.o. - v stečaju (prej M. d.o.o.) in toženo stranko F. H. d.o.o. sklenjene Pogodba o faktoringu št. … z dne 30. 8. 2007, Pogodba o dobaviteljskem faktoringu št. ..., Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje, vse z dne 30. 8. 2007 in Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 30. 10. 2007, so nične. 2. Tožena stranka F. H. d.o.o. je dolžna tožeči stranki M. d.o.o. - v stečaju plačati 100.076,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 2.989,62 EUR od 12. 7. 2008, - 2.536,08 EUR od 11. 5. 2008, - 962,40 EUR od 14. 4. 2008, - 17.797,92 EUR od 14. 4. 2008, - 2.870,06 od 9. 2. 2008, - 1.879,09 EUR od 9. 2. 2008, - 393,12 EUR od 27. 1. 2008, - 26.680,25 EUR od 14. 1. 2008, - 8.052,00 EUR od 6. 1. 2008, - 35.916,29 EUR od 19. 1. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v 15 dneh od prejema pisnega odpravka prvostopenjske sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.” II. Tožena stranka F., družba za poslovno svetovanje in finančne storitve d.o.o. je dolžna tožeči stranki M. d.o.o - v stečaju plačati 38.521,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 25.285,08 EUR od 31. 8. 2007, - 13.235,92 EUR od 2. 8. 2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. III. V presežku glede plačila 100.076,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 2.989,62 EUR od 12. 7. 2008, - 2.536,08 EUR od 11. 5. 2008, - 962,40 EUR od 14. 4. 2008, - 17.797,92 EUR od 14. 4. 2008, - 2.870,06 od 9. 2. 2008, - 1.879,09 EUR od 9. 2. 2008, - 393,12 EUR od 27. 1. 2008, - 26.680,25 EUR od 14. 1. 2008, - 8.052,00 EUR od 6. 1. 2008, - 35.916,29 EUR od 19. 1. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, se podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.271,47 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka izpolnitev plačila dalje, do plačila.” Zoper sodbo je glede II. in IV. točke izreka vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne (torej tudi glede 2. točke sodbe) ter naloži toženi stranki, da tožeči stranki povrne vse stroške tega postopka (verjetno glede slednjega po mnenju pritožbenega sodišča obstaja pomota in bi moralo biti predlagano obratno, da tožeča stranka povrne toženi stranki vse stroške postopka), podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v odločanje sodišču 1. stopnje, v vsakem primeru pa se naj odloči tudi o tem, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške te pritožbe.

Zoper sodbo je glede IV. točke izreka (sklep o stroških postopka) vložila po pooblaščencu pravočasno pritožbo tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroških, vsebovan v sodbi v IV. odstavku izreka sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 569,97 EUR ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov kot so specificirani v stroškovniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude pri plačilu.

Pritožba tožene stranke.

Pritožba navaja, da je v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjeno, da je tožena stranka dolžna poravnati znesek 38.521,00 EUR s pripadki, ker da je tožena stranka v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka podala le ugovor aktivne legitimacije (ki naj bi po presoji sodišča prve stopnje bil neutemeljen), ni pa nasprotovala temu, da je tožena stranka dolžna plačati ta znesek tožeči stranki niti po vsebini niti po višini in da je zato skladno z določbo 214. člena ZPP šteti, da gre za neprerekano dejstvo in torej med strankama nesporno.

Pritožba meni, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje nepravilen in je sodišče prve stopnje spregledalo ureditev po drugem odstavku 214. člena ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen, če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank. Ravno slednje pa je sodišče prve stopnje spregledalo in ni upoštevalo, da iz navedb stranke izhaja, da je tožena stranka trdila, da je plačala vse vtoževane terjatve (torej tudi sporno terjatev) in je navedeno nedvoumno dokazala.

Pritožba poudarja, da je tožeča stranka vtoževala plačilo kupnine za vse odstopljene terjatve (torej tiste, ki jih je odstopila sama tožeča stranka kakor tudi njen pravni prednik M., B. O. s.p.) in trdila, da tožena stranka za vse terjatve, ki so bile odstopljene oziroma, ki jih je odkupila, ni plačala ničesar in tožena stranka je v uvodu dopolnitve odgovora na tožbo jasno navedla, da prereka vse navedbe tožeče stranke iz njene tožbe ter na šesti strani dopolnitve odgovora na tožbo jasno navedla, da je tožena stranka plačala celotno kupnino za odstopljene terjatve in še več ter iz teh navedb jasno izhaja, da se nanašajo na vse odstopljene terjatve, za katere je tožeča stranka vtoževala kupnino in torej tudi tiste, ki so bile odstopljene s strani M. B. O. s.p., kar pomeni, da je tudi glede sporne terjatve trdila, da je prenehala zaradi izpolnitve.

Pritožba trdi, da je tožena stranka trdila, da je dejansko plačala več, kot je znašala kupnina za odstopljene terjatve, glede odstopljene terjatve do S. A. B. s.p. v znesku 38.521,00 pa je dodatno navedla tudi, da je šlo za nakazilo S. A. B. s.p. iz naslova terjatve, ki jih je imel M., B. O. s.p. in da torej ne gre za terjatev, za katero bi bila upravičena vtoževati kupnino tožeča stranka.

Tako pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je v razmerju med M. B. O. s.p. in tožečo stranko prišlo do pravnega nasledstva in da je v tej zvezi tudi vtoževana terjatev v znesku 38.521,00 EUR prešla iz M., B. O. s.p. na tožečo stranko, moralo upoštevati navedbo tožene stranke, da je v celoti plačala celotno kupnino za odstopljene terjatve in preizkusiti ali ta terjatev ni morda prenehala zaradi plačila.

Pritožba trdi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi glede sporne terjatve tožena stranka moral izrecno nasprotovati tudi po vsebini in višini in da tega ni zmogla, saj je tožena stranka jasno navajala, da je plačala celotno kupnino za odstopljene terjatve in da terjatev za plačilo kupnine ne obstoji ter je tožena stranka v zvezi s tem predložila dokaze in dokazala, da je dejansko plačala več, kot je znašala vtoževana terjatev, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, moralo pa bi glede na to tudi ugotoviti, da je tožena stranka zanikala obstoj in višino sporne terjatve 38.521,00 EUR, kar sicer nedvomno izhaja iz navedb tožene stranke. Ko je tožena stranka navedla, da je plačala celotno kupnino za odstopljene terjatve, ni navedla, da se ta navedba ne nanaša na del kupnine v znesku 38.521,00 EUR, zato bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, če morda sporna terjatev ni prenehala zaradi plačila.

Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je obrazložitev izpodbijane sodbe tudi notranje protislovna, saj po eni strani sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve navaja, da je tožena stranka poravnala obveznosti do višine 202.154,40 EUR, torej več, kot je vtoževani znesek, po drugi strani pa sodišče navaja, da naj tožena stranka ne bi trdila, da je obveznost v znesku 38.521,00 EUR prenehala.

Pritožba še očita, da zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj tožena stranka ne bi prerekala obstoja sporne terjatve po temelju in višini, sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o tem, da je tudi sporna terjatev v celoti poravnana ter je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožba še meni, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo glede stroškov postopka, ker je prezrlo, da je tožeča stranka vtoževala še primarni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb in s tem povezanim kondikcijskim zahtevkom ter podredni zahtevek, da se razveljavijo učinki o odstopu terjatev in da s tema tožbenima zahtevkoma ni uspela, in če bi se tudi štelo, da je pritožba neutemeljena, je ugotoviti, da je tožeča stranka uspela le z neznatnim delom njenega zahtevka, zato bi sodišče prve stopnje moralo skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP naložiti tožeči stranki, da toženi stranki povrne vse njene stroške postopka.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno presodilo, da tožena stranka ni ne trdila in ne dokazala, da bi je poravnala kupnino tudi za odstopljene terjatve do S. A. B. s.p. v znesku 38.521,00 EUR ter je zato utemeljeno štelo, da tožena stranka ni prerekala trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni plačala tega dela kupnine. Menila je tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri stroškov postopka, saj je tožeča stranka s tožbo uveljavljala tožbene zahtevke v smislu eventualne kumulacije zahtevkov in se v tem primeru uspeh v pravdi ugotavlja glede na uspeh s posamičnim zahtevkom.

Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke glede izreka o stroških postopka.

Pritožba najprej meni, da je sodišče prve stopnje zmotno priznalo toženi stranki kot potrebne stroške stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.585,60 EUR kot nagrado za postopek na drugi stopnji po tar. št. 3210 ZOdvT , ker je spregledalo ustaljeno sodno prakso, da se ti stroški praviloma ne priznavajo in je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je kršilo določilo prvega odstavka 155. člena ZPP ter je zaradi tega odločitev o stroških postopka nepravilna. Ob pravilni uporabi določb ZPP bi priznani stroški tožene stranke namesto 5.200,61 EUR znašali 2.748,24 EUR povečano za 20 % DDV skupaj 3.297,89 EUR.

Pritožba pa očita sodišču prve stopnje tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede uspeha v postopku, saj uspeh tožeče stranke ni 25 %, temveč 28 % in ob pravilnem upoštevanju uspeha v pravdi in ob upoštevanju pravilno priznanih stroškov tožene stranke v znesku 3.297,89 EUR, kar ob 72 % uspehu znaša 2.374,48 EUR ter ob pravilnem upoštevanju 28 % uspeha tožeče stranke v pravdi, ki glede na potrebne stroške tožeče stranke, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje (10.515,91 EUR) znašajo 2.994,45 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 569,97 EUR.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je po sklepu Okrožnega sodišča v Celju St 1620/2008 z dne 10. 12. 2008 v stečaju; dne 30. 8. 2007 je sklenila kot klient s toženo stranko kot faktorjem pogodbo o faktoringu št. ..., po kateri je tožeča stranka toženi stranki ponudila v odkup terjatve do svojih dolžnikov, tožena stranka pa se je zavezala za odkupljene terjatve plačati kupnino; ta pogodba je nična, ker se kupnina kot predmet obveznosti ne da določiti, prav tako je nedoločljiv obseg terjatev, ki se odstopa, saj je pogoj za dopustnost globalne cesije, da se z njo ne prenašajo vse terjatve cedenta in ker je pogodba o faktoringu nična, je dolžna tožena stranka tožeči stranki vrniti vse, kar je od nje prejela, to pa je znesek 100.076,83 EUR s pripadki; podrejeno je izpodbijala pogodbo o faktoringu št. ... z dne 30. 8. 2007 kot izpodbojno po 271. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; podredno je vtoževala plačilo kupnine v znesku 138.597,83 EUR po navedeni pogodbi o faktoringu, ker ji tožena stranka ni nič plačala in v zvezi s poslovanjem tožene stranke s pravnim prednikom tožeče stranke, to je M. B. O. s.p. v obdobju pred sklenjeno sporno pogodbo o faktoringu, ko je toženi stranki dolžnik tožeče stranke S. A. B. s.p. nakazal dne 30. 7. 2007 znesek 13.235,92 EUR in dne 28. 8. 2007 znesek 25.285,08 EUR, skupaj 38.521,00 EUR, tožena stranka pa tožeči stranki iz tega posla ni nič plačala; tožena stranka je pojasnila, da je med sedaj pravdnima strankama poleg pogodbe o faktoringu št. ... z dne 30. 8. 2007, bila sklenjena še Pogodba o dobaviteljskem faktoringu št. … z dne 30. 8. 2007 s pripadajočo Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 30. 8. 2007 ter Pogodba o odstopu točno določenih oziroma določljivih terjatev z dne 30. 10. 2007; pogodba o faktoringu ni nična, saj je kupnina jasno določljiva, ni pa nična niti iz razloga, ker je dogovorjen odkup in prenos vseh bodočih terjatev do določenih dolžnikov tožeče stranke; po pogodbi o dobaviteljskem faktoringu je tožena stranka financirala tožeči stranki njena glavna dobavitelja in so se obveznosti tožeče stranke do tožene stranke po dobaviteljskem faktoringu poplačevale z odstopom terjatev do dolžnikov tožeče stranke po pogodbi o faktoringu, za primer da prenesene terjatve ne bi zadoščale za poplačilo po dobaviteljskem faktoringu, pa je bila sklenjena še pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje; pogodba o faktoringu ni izpodbojna; tožena stranka je vse obveznosti po pogodbi o faktoringu z dne 30. 8. 2007 do tožeče stranke glede plačil izpolnila, saj je potrebno upoštevati, da sta stranki imeli sklenjeni tudi Pogodbo o dobaviteljskem faktoringu, v skladu s katero se je tožena stranka zavezala, da bo v imenu in za račun tožeče stranke financirala dobavitelja tožeče stranke, ki sta navedena v dveh sporazumih, ki sta prilogi k pogodbi o dobaviteljskem faktoringu; gre za dobavitelja S. X. F. t. L. iz K. in E. S. C. iz K.; skupaj je tema dobaviteljema plačala 202.154,40 EUR, tožeča stranka pa ji je po pogodbi o faktoringu odstopila le za 105.918,07 EUR terjatev, torej je tožena stranka plačala več, kot znaša kupnina za odstopljene terjatve, zato je tožena stranka razliko prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko; kolikor tožeča stranka v okviru zahtevka za plačilo kupnine vtožuje tudi plačilo za odstopljeno terjatev do S. A. B. s.p., na podlagi katere je ta toženi stranki dne 30. 7. 2007 nakazal 13.235,92 EUR in dne 28. 8. 2007 znesek 25.285,08 EUR pa navedena nakazila potrditvah tožene stranke nimajo nobene zveze s konkretnim primerom in tožečo stranko, saj je šlo za nakazilo iz naslova terjatev, ki jih je do B. imela M., ... B. O. s.p. in ki so toženi stranki bile odstopljene na podlagi Sporazuma o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 3. 10. 2006, tako da tožeča stranka ni upravičena vtoževati tega dela kupnine; tožeča stranka je v nadaljevanju tožbo spremenila in zatrjevala, da so nične tako pogodba o faktoringu št. ... kot Pogodba o dobaviteljskem faktoringu št. ... kot Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje, vse z dne 30. 8. 2007, kot Pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 30. 10. 2007 in v zvezi s s tem trdila, da vezanost dobaviteljskega faktoringa s poplačevanjem po pogodbi o faktoringu in še možnost zavarovanja terjatev z vsemi obstoječimi in bodočimi terjatvami tožeče stranke do njenih dolžnikov pomeni, da je tožeča stranka bila popolnoma ekonomsko odvisna od tožene stranke tako na aktivni kot pasivni strani in to pomeni kršenje dobrih poslovnih običajev, kršenje prepovedi povzročanja škode in kršenje načela enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, kar pomeni, da so pogodbe nične tudi iz teh razlogov,saj nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom in morali; tožena stranka ni izkazala, da bi tujima dobaviteljema plačala znesek 202.154,40 EUR; tožena stranka je nasprotovala spremembi tožbe in vztrajala, da pogodbe niso nične, da je plačila realizirala in da po pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje ni realizirala svoje pravice, tudi ne do M. d.d., saj je sprva pomotno trdila, da naj bi šlo za takšno situacijo, dejansko pa ji je terjatev bila odstopljena po Pogodbo o faktoringu.

Sodišče prve stopnje je o sporni zadevi že odločilo s sodbo in sklepom I Pg 502/2009 z dne 24. 3. 2011, s katero je zavrnilo kot neutemeljen primarni tožbeni zahtevek, zavrglo tožbo s podrejenim tožbenim zahtevkom in zavrnilo podrejeno podrejeni tožbeni zahtevek v celoti.

Pritožbeno sodišče je s sklepom Cpg 274/2011 z dne 22. 3. 2012 pritožbi tožeče stranke, ki je pritožbeno izpodbijala le sodbo, ugodilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje iz razloga, ker je to odločalo o primarnem tožbenem zahtevku, kot je bil vtoževan s tožbo, čeprav je tožeča stranka primarni tožbeni zahtevek spremenila, glede podrejeno podrejenega zahtevka (ki je postal podrejeni tožbeni zahtevek) in glede izreka o stroških postopka pa je bilo posledično ugoditi pritožbi po uradni dolžnosti, ker je od odločitve o primarnem tožbenem zahtevku odvisna odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku in stroških postopka.

Glede pritožbe tožene stranke.

Tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča povsem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo 214. člena ZPP, ko je to štelo, da tožena stranka ni prerekala po temelju in višini zatrjevanju tožeče stranke, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 38.521,00 EUR v zvezi z odstopom terjatev do S. A. B. s.p. iz obdobja pred sklenitvijo pogodbe o faktoringu z dne 30. 8. 2007 in da se zato šteje neprerekano dejstvo kot nesporno ter je posledično v tem obsegu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo kupnine.

Pritožba sicer pravilno povzema določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, ki glasi: “Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje”, toda zmotno je njeno naziranje, da v obravnavani sporni zadevi gre za procesno situacijo, ko bi moralo sodišče prve stopnje iz navedb tožene stranke, da je plačala vse vtoževane terjatve, sklepati na to, da je s tem zatrjevala, da je plačala tudi sedaj pritožbeno sporno terjatev.

Razpravno načelo, kot je uzakonjeno s 7. členom ZPP in nato izpeljano v 212. členu ZPP pomeni, da sta stranki postopka tisti, ki sta odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage, saj morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika.

Breme strank, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, je torej posledica razpravnega načela (1) in drugi odstavek 214. člena ZPP uveljavlja domnevo, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

Pritožba trdi, da je tožena stranka s tem, ko je trdila, da je tožeči stranki plačala vse vtoževane terjatve, zatrjevala hkrati tudi, da je plačala sporno terjatev po načelu: “razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke”, česar pa sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, vendar pa pritožba pri tem spregleda, da se zgolj pavšalno in nekonkretizirano zanikanje nasprotnikovih trditev ne more šteti, da je tožena stranka s svojimi navedbami o preplačilu prerekala tudi trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni plačala kupnine po odstopu terjatve v znesku 38.521,00 EUR.

Pavšalnost in nekonkretiziranost zanikanja nasprotnikovih navedb je vselej potrebno ocenjevati na podlagi podanih trditev stranke, na katere je sodišče vezano in ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga ni navedla stranka (2).

Pritožbeno sodišče je tako na podlagi spisovnega gradiva moralo presoditi o utemeljenosti pritožbene trditve o zmotni uporabi II. odstavka 214. člena ZPP ali drugače povedano, moralo je preveriti ali je tožena stranka s tem, ko je navedla, da je plačala celotno kupnino po odstopljenih terjatvah in ni izrecno navedla, da se ta navedba ne nanaša na del kupnine v znesku 38.521,00 EUR, dejansko prerekala tudi utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka je v tožbi v zvezi s podrejeno podrejenim tožbenim zahtevkom v tožbi navajala, da za primer, če bi sodišče zaključilo, da pogodba o faktoringu ni neveljavna, vtožuje plačilo kupnine po pogodbi o faktoringu št. ... z dne 30. 8. 2007. Z njo sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka kot klient toženi stranki kot faktorju ponudila v odkup in odstop vse svoje obstoječe in bodoče denarne terjatve, ki izhajajo iz opravljene prodaje blaga oziroma opravljene storitve od vsakega dolžnika, navedenega v sporazumu, faktor pa bo potrdil prenos terjatev in zanje plačal kupnino. Tožena stranka za terjatve, ki so ji bile odstopljene oziroma, ki jih je odkupila, ni plačala ničesar. Iz razpoložljive dokumentacije izhaja, da je tožena stranka na račun odstopljenih terjatev prejela od dolžnika S., A. B. s.p. 64.160,54 EUR in sicer po fakturah tožeče stranke do Sukno kot njenega kupca: - št. ... z dne 24. 4. 2008, št. ... z dne 7. 2. 2008, št. ... z dne 20. 12. 2007, št. ... z dne 12. 12. 2007, št. ... z dne 15. 11. 2007, št. … z dne 9. 11. 2007, št. ... z dne 29. 10. 2008, št. ... z dne 11. 10. 2007, št. ... z dne 8. 10. 2007 in od dolžnika tožeče stranke M. d.d. 35.916,29 EUR. Po podatkih A. B. s.p. je ta toženi stranki dne 30. 7. 2007 nakazal 13.235.92 EUR in dne 28. 8. 2007 še 25.285,08 EUR in ker gre za čas pred sklenitvijo Pogodbe o faktoringu, ki je bila sklenjena 30. 8. 2007, tožeča stranka predvideva, da gre za podoben dogovor med pravdnima strankama. Tudi kupnine za odstopljene terjatve v skupni višini 38.521,00 EUR tožeča stranka ni prejela, zato je tožena stranka dolžna tudi navedeni znesek.

V odgovoru na tožbo (listna številka 19-25 spisa) tožena stranka navaja, da pojasnjuje, da sta družbi F. H. d.o.o. in M. d.o.o. medsebojno sklenili Pogodbo o faktoringu št. ... z dne 30. 8. 2007, Pogodbo o dobaviteljskem faktoringu št. ... z dne 30. 8. 2007 s pripadajočo Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 30. 8. 2007 ter Pogodbo o odstopu točno določenih oziroma določljivih bodočih terjatev z dne 30. 10. 2007. V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom, s katerim je tožeča stranka izpodbijala učinke pogodbe o faktoringu z dne 30. 8. 2007 do stečajne mase po 271. členu ZFPPIPP je tožena stranka pod V. točko navajala, da ta pogodba ni bila sklenjena v obdobju izpodbojnosti in pogodba o faktoringu ne izpolnjuje objektivnega pogoja izpodbojnosti, saj se s sklenitvijo te pogodbe prav v ničemer ni spremenilo premoženjsko stanje stečajnega dolžnika prav tako pa tožena stranka s samo sklenitvijo ni pridobila ugodnejših pogojev za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, prav tako pa v konkretnem primeru ni izpolnjen subjektivni element izpodbojnosti.

Nadalje je navajala, da je zavajajoča in neresnična tudi trditev tožeče stranke, da bi naj bila zmanjšana stečajna masa, ker tožena stranka dogovorjene kupnine za bodoče odstopljene terjatve ni plačala. Tožena stranka je plačala celotno kupnino za odstopljene terjatve in še več. V zvezi s tem je potrebno upoštevati, da sta stranki imeli sklenjeno tudi Pogodbo dobaviteljskem faktoringu, v skladu s katero se je tožena stranka zavezala, da bo v imenu in za račun tožeče stranke financirala dobavitelja tožeče stranke, ki sta navedena v sporazumih, ki sta prilogi k Pogodbi o dobaviteljskem faktoringu. Gre za dobavitelja S. X. F. T. L. in E. S. C. Zneske, ki jih je tožena stranka plačala dobaviteljema pa je tožeča stranka bila dolžna povrniti s prenosi terjatev v skladu s Pogodbo o faktoringu ali jih plačati.

Kot izhaja iz naslednje tabele (v dopolnitvi odgovora na tožbo navedeni kupec: S. B. A. s.p. in fakture št. ... na znesek 310,75 s plačilom 24. 9. 2007, št. ... na znesek 546,48 s plačilom 24. 9. 2007, št. ... na znesek 8.052,00 s plačilom 3. 1. 2008, št. ... na znesek 26.608,025 s plačilom 11. 1. 2008, št. ... na znesek 393,12 s plačilom 24. 1. 2008, št. ... na znesek 1.879,09 s plačilom 6. 2. 2008, št. ... na znesek 2.870,06 s plačilom 6. 2. 2008, št. ... na znesek 17.797,92 s plačilom 11. 4. 2008, št. ... na znesek 962,40 s plačilom 11. 4. 2008, št. ... na znesek 1.440,24 s plačilom 3. 1. 2008, št. ... na znesek 2.536,08 s plačilom 8. 5. 2008, št. ... na znesek 2.989,62 s plačilom 9. 7. 2008 in št. … na znesek 3.681,77 s plačilom 21. 7. 2008 in kupec M. d.d. z zneskom 35.916,29 s plačilom 16. 1. 2009 in dobavitelja E. S. C. s fakturo št. ... na znesek 67.960,44 EUR s plačilom 14. 11. 2008 in S. X. l. s fakturo št. ... na znesek 54.183,99 EUR s plačilom 16. 1. 2008 in 21. 11. 2007 ter št. ... na znesek 80.009,97 EUR s plačilom 28. 5. 2008) je tožena stranka dobaviteljema izplačala 202.154,40 EUR, tožeča stranka pa je omenjeni dolg toženi stranki poravnala tako, da je deloma prenesla nanjo terjatve do S. A. B. s.p. v znesku 70.001,78 EUR, za 35.916,29 EUR pa je tožena stranka vnovčila zavarovanje na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve v zavarovanje in se poplačala od družbe M. d.d., kar pomeni, da je bil dolg tožeče stranke do tožene stranke v znesku 202.154,40 EUR poravnan zgolj delno, neporavnan dolg tožeče stranke do tožene stranka pa je tožena stranka že prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko.

V dopolnitvi odgovora na tožbo je pod VII. točko z naslovom Glede zahtevka za vračilo kupnine navajala: “Podredno tožeča stranka vtožuje plačilo kupnine po Pogodbi o faktoringu, saj tožena stranka za odstopljene terjatve naj ne bi plačala ničesar, kar pa ne drži, saj je dejansko plačala več kot je znašala kupnina za odstopljene terjatve, kar je že bilo pojasnjeno. V okviru zahtevka za plačilo kupnine tožeča stranka vtožuje tudi plačilo za odstopljeno terjatev do S., A. B. s. p., na podlagi katere je le-ta toženi stranki dne 30. 7. 2007 nakazal 13.235,92 EUR in dne 28.8.2007 znesek 25.285,08 EUR. Navedena nakazila nimajo nobene zveze s konkretnim primerom in tožečo stranko, saj je šlo za nakazilo S. A. B. s.p. iz naslova terjatve, ki jih je imela M., ... B. O. s.p. in ki so bile toženi stranki odstopljene na podlagi Sporazuma o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 3. 10. 2006. Z navedenimi plačili v skupnem znesku 38.521,00 EUR je tako A. B. s.p. izpolnil svojo terjatev do M. B. O. s.p., ki jo je le-ta prenesel na toženo stranko in torej ne gre za terjatev, za katero bi bila upravičena vtoževati kupnino tožeča stranka.” Tožeča stranka je v svoji 1. pripravljalni vlogi (listna številka 42-49 spisa) pod X. točko navedla: “V zvezi z zahtevkom za vračilo kupnine tožena stranka navaja, da naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do vračila kupnine v znesku 38.521,00 EUR, ker gre za znesek obveznosti, ki ga je imel S., A. B. s.p. do M., B. O. s.p.. M., B. O. s.p. je pravni prednik tožeče stranke, kar je tožena stranka tudi že sama smiselno navedla v 3. odstavku 2. točke odgovora na tožbo. Na tej podlagi je tožeča stranka vstopila v pravni položaj svojega prednika, v njegove pravice in obveznosti.” Tožena stranka je zgolj še v svoji 1. pripravljalni vlogi (listna številka 52-59 spisa) pod X. točko navedla: “ v tej zvezi ne drži, da je tožeča stranka nastala s statusnim preoblikovanjem samostojnega podjetnika. Že iz dokazil, ki jih je predložila tožeča stranka in sicer rednega izpiska iz sodnega registra z dne 29. 10. 2009 in notarskega zapisa opr. št. SV 580/07 namreč izhaja, da se je podjetje O. B. s.p. preneslo v obstoječo tožečo stranko, ki je bila ustanovljena in je poslovala od 13. 2. 2007 dalje, Pogodba o prenosu premoženja zasebnega podjetnika pa je bila sklenjena dne 6. 12. 2007, pri čemer je do vpisa omenjenega prenosa v sodni register in s tem do prenosa premoženja prišlo komaj 23. 1. 2008, kar izhaja iz priloženega zgodovinskega izpisa sodnega registra in 31. 1. 2008. Do 31. 1. 2008 sta tako B. O. s.p. kot tožeča stranka poslovali ločeno in samostojno in šele z navedenim dnem je prišlo do združitve premoženja B. O. s.p. in tožeče stranke.” Na podlagi povzetih navedb obeh pravdnih strank se po mnenju pritožbenega sodišča pokaže, da je tožena stranka v svojih navedbah ločeno zatrjevala plačila v zvezi s Pogodbo o faktoringu z dne 30. 8. 2008 in ločeno v zvezi z odstopljenimi terjatvami S. A. B. s.p., po katerih je ta toženi stranki nakazal skupaj 38.521,00 EUR ter pred veljavnostjo pogodb o faktoringu z dne 30. 8. 2007 in nikoli ni zatrjevala, da je s preplačili po Pogodbi o faktoringu v zvezi s pogodbo o dobaviteljskem faktorigu, obe z dne 30. 8. 2007, plačala tudi vtoževano kupnino v znesku 38.521,00 EUR, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je s tem, ko je tožena stranka navajala: “Tožena stranka je plačala celotno kupnino za odstopljene terjatve in še več” prerekala utemeljenosti tožbenega zahtevka na znesek 38.521,00 EUR po temelju in višini.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo določbo 214. člena ZPP, ko je štelo, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke v zvezi z vtoževanim zneskom 38.521,00 EUR in to tudi pravilno obrazložilo v 30. točki izpodbijane sodbe.

Pritožba zmotno meni, da je izpodbijana sodba notranje protislovna, ko sodišče v 28. točki obrazložitve navaja, da je tožena stranka poravnala obveznosti do višine 202.154,40 EUR, po drugi strani pa navaja, da tožena stranka naj ne bi trdila, da je obveznost v znesku 38.521,00 EUR prenehala, saj ne gre za nikakršno protislovnost, ker je zaključke po 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe potrebno brati v povezavi s 26. in 27. točko obrazložitve in tedaj se ugotovi, da je obrazložitev po 28. točki vezana na posle iz Pogodbe o faktoringu št. ... z dne 30. 8. 2007, za te pa je tožena stranka zatrjevala drugače, kot pa za pritožbeno sporno terjatev. Tako se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi niso v nasprotju sami s sabo, če se jih pravilno povzame, kot to opozarja pritožbeno sodišče. Pritožba je po povedanem neutemeljena, kolikor meni, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je potem, ko je pravilno štelo, da tožena stranka ni prerekala zatrjevanj tožeče stranke, da tožena stranka ni plačala zneska 38.521,00 EUR, ni bilo več potrebno sploh ugotavljati dejanskega stanja v zvezi tem, ker se štejejo neprerekana dejstva za priznana.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 38.521,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je vtoževala tožeča stranka, tožena stranka pa jim ni ugovarjala.

Pritožba tožene stranke tudi ni utemeljena, kolikor izpodbija izrek o stroških postopka in meni, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo vse stroške tožene naložiti v poplačilo tožeči stranki.

Ne glede na to, da je tožeča stranka vtoževala več tožbenih zahtevkov v procesni obliki eventualne kumulacije zahtevkov in da drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka uspela le z delom podrejenega tožbenega zahtevka, velja tudi v takšni procesni situaciji pri odmeri stroškov pravilo o plačilu stroškov po uspehu v pravdi ali drugače povedano glede na končni izid pravde. V tej pravdi je tožeča stranka delno uspela, pa čeprav šele s podrejenim tožbenim zahtevkom, kar pa na odmero stroškov ne vpliva, temveč se ti odmerjajo glede na končni uspeh, kar logično izhaja iz obratne situacije, ko bi sodišče ugodilo že primarnemu tožbenemu zahtevku in ne sme več odločati o podrejenih tožbenih zahtevkih, pa vendarle ni mogoče trditi, da bi zato nasprotna stranka glede slednjih uspela v postopku.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri odmeri stroškov upoštevalo uspeh v postopku in stroške odmerilo skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP glede na delni uspeh v pravdi in tako pritožba ni utemeljena, kolikor tožena stranka z njo zahteva več, kot ji je bilo glede stroškov prisojeno po IV. točki izreka izpodbijane sodbe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane II. točke izreka sodbe in glede izpodbijane IV. točke izreka sodbe, kolikor glede slednje uveljavlja premalo priznane stroške postopka zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke.

Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki kot potreben strošek postopka priznalo nagrado za postopek na drugi stopnji (odgovor na pritožbo) po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 1.585,60 EUR, saj zgolj zato, ker ima tožena stranka pravico do odgovora na pritožbo, še to ne pomeni vnaprejšnjega upravičenja do povrnitve tega stroška postopka, ker mora o potrebnosti odločiti sodišče. O potrebnosti stroška odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni odločalo, ker je odločitev pridržalo za končno odločbo, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje pri priznavanju tega stroška dejansko upoštevati običajno sodno prakso, ki nagrade za odgovor na pritožbo praviloma ne priznava kot potreben strošek. Ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse je tako sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo strošek postopka na drugi stopnji in ob pravilni uporabi materialnega prava je tako tožena stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 3.297,89 EUR.

Pritožba je tudi utemeljena, kolikor tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede odstotka uspeha v postopku, saj drži, da je tožeča stranka uspela z 28 % in ob takšnem uspehu ter ob potrebnih stroških tožeče stranke v višini 10.515,91 EUR ter ob uspehu tožene stranke v pravdi v 72 % in priznanih stroških 3.297,89 EUR in glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP je tožeča stranka upravičena 2.944,45 EUR stroškov, tožena stranka pa do 2.374,48 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju stroškov mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 569,97 EUR stroškov.

Glede na navedeno je bilo pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane IV. točke izreka sodbe ugoditi in v tem delu izpodbijano sodbo spremeniti, tako da glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 569,97 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev plačila dalje, do plačila” (358. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP) v znesku 216,48 EUR. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče priznalo 110,40 EUR nagrade za postopek na drugi stopnji (tar. št. 3210 ZOdvT) od vrednosti 1271,47 EUR kot pritožbeno izpodbijanih stroškov postopka, 20,00 EUR nadomestila za stroške PTT po tar. št. 6002 ZOdvT, povečano za 20 % DDV, ker je pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV, kar znaša 26,08 EUR, skupaj 156,48 EUR. Poleg tega je kot potreben strošek tožeči stranki bilo priznati sodno takso za pritožbo (tar. št. 1121 ZST-1) v znesku 60,00 EUR, kolikor je priglasila tožeča stranka. Tožena stranka mora tako tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbe v znesku 216,48 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev plačila dalje, do plačila (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

op. št. 1: primerjaj N. Betteto, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2010, stran 168 op. št. 2: primerjaj Jan Zobec, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 349