Jedro

Pri omejitvi gibanja se presojajo razlogi, ki so tak ukrep narekovali, v danem primeru prvenstveno varnostni vpis v sistemu SIS.

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja (pridržanja) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ocenila je, da je to nujno potrebno zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ..., in sicer od 14. 8. 2026 od 19.35 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 14. 11. 2026 do 19.35 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Sklenila je še, da stroški postopka bremenijo Ministrstvo z notranje zadeve in javno upravo Republike Slovenije (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik pri toženki 14. 8. 2026 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Istega dne je toženka prejela obvestilo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto, da so varnostni organi Zvezne Republike Nemčije zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom, z oznako, da gre za resno varnostno grožnjo, v evidenco SIS1 za tožnika razpisali ukrep zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja. Vpis se je izvedel na podlagi 24. in 25. člena Uredbe (EU) 2018/1861 2, z veljavnostjo od 27. 11. 2025 do 1. 11. 2028. Imenovana policijska postaja je toženki zato dala pobudo, da se tožniku izreče ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave na podlagi 84. člena ZMZ-1. Iz dopisa Uprave kriminalistične policije št. ... s 14. 8. 2026 je izhajalo, da je Urad SIRENE Nemčija posredoval podatke, naj bi bil tožnik član teroristične organizacije A. Njegovi osebni podatki so navedeni na plačilni listi Islamske države, obstaja velika verjetnost, da je bil prisoten na ozemlju A. in je od te prejemal plačilo med februarjem 2016 in junijem 2017.

3.Uradna oseba je na razgovoru, ki je potekal 14. 8. 2026, tožnika seznanila z razlogi, na podlagi katerih meni, da mu je treba omejiti gibanje. Tožnik je povedal, da je izvorno državo zapustil konec leta 2023 oziroma v začetku 2024. Zatem se je nahajal v Republiki Turčiji, Helenski republiki, Severni Makedoniji, Republiki Srbiji, Bosni in Hercegovini, Republiki Hrvaški in v Republiki Sloveniji. V Helenski republiki je vložil štiri prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Vse so bile zavrnjene. Nikoli ni bil obravnavan zaradi kaznivega dejanja. Ni mu znano od kje so predstavljeni mu podatki v evidenci SIS in jih zavrača. Ko je bil star 15 let, je izgubil obe nogi. Ne ve, kakšno povezavo bi lahko imel s terorizmom. Dve leti je bil v Helenski republiki, kjer teh podatkov o njem ni bilo. Ker je predolgo čakal, je Helensko republiko zapustil v upanju, da najde evropsko državo, ki ga bo sprejela in mu nudila pomoč.

4.Tožniku je bilo v nadaljevanju razgovora pojasnjeno, da se mu ukrep omejitve gibanja na Center za tujce izreka zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Tožnik je nato povedal, da je bežal od milic, ki aretirajo ljudi, jih omejujejo, ubijajo in mučijo. Sedaj ga v evropski državi želijo omejiti na podlagi netočnih podatkov, po katerih sklepajo, da je povezan s terorizmom. Navedeno se mu zdi nesprejemljivo. Izvorno državo je zapustil ravno zaradi težav s terorizmom. Toženko je pozval, naj pri Zvezni republiki Nemčiji in Helenski republiki opravi poizvedbo. Izkazalo se bo, da ni težavna oseba, da ne predstavlja tveganja za varnost države in da se nikoli ni nahajal v Zvezni republiki Nemčiji.

5.Toženka je svojo odločitev utemeljila na četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je ocenila, da ta ustreza določbi f. točke četrtega odstavka 10. člena Direktive 2024/1346. Ker Republika Slovenija še ni sprejela nove zakonodaje, se še naprej uporablja ZMZ-1, če ne nasprotuje direktivi. Toženka citira 24. in 25. člen Uredbe (EU) 2018/1861. Po njeni oceni je glede na zapis v evidenci SIS nujno, da se za preprečitev ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije tožniku omeji gibanje. Čeprav še ni prejela odgovora na vprašanje, zaradi katerega dejanja natančno je bil izdan ukrep, glede na vrsto in trajanje ukrepa utemeljeno sklepa, da tožnik predstavlja grožnjo varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ter tveganje za osebno in premoženjsko varnost. Poleg tega je Urad SIRENE Nemčija posredoval podatke, da naj bi bil tožnik član teroristične organizacije Islamska država. Njegovi osebni podatki so navedeni na plačilni listi Islamske države. Obstaja velika verjetnost, da je bil tožnik prisoten na ozemlju Islamske države in je od te prejemal plačilo med februarjem 2016 in junijem 2017. Navedeno dodatno potrjuje sklepanje toženke, da tožnik predstavlja grožnjo varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ter tveganje za osebno in premoženjsko varnost. Dopušča sicer možnost, da tožnik z razpisanim ukrepom ni bil seznanjen, kar pa ne spremeni dejstva, da je zoper njega v evidenci SIS tak ukrep dejansko razpisan. Slednje po oceni toženke nedvomno izhaja iz spisovne dokumentacije in informacij, pridobljenih s pomočjo podatkov tožnika.

6.Glede na resnost razpisanega ukrepa po oceni toženke tožnik potrebuje stalen policijski nadzor. Tega je mogoče zagotoviti le v Centru za tujce in ne v azilnem domu. Sklepa, da je njegovo ravnanje lahko nepredvidljivo in zato ni primerno, da bi se mu izrekel ukrep obveznega zadrževanja v azilnem domu. Tam je namreč nastanjenih ogromno oseb, med katerimi je tudi veliko ranljivih posameznikov.

7.Toženka je svojo odločitev utemeljila tudi na 84.a členu ZMZ-1, saj je tožnik predhodno vložil prošnjo v drugi državi EU (tretja alineja), a jo je kasneje zapustil, v Slovenijo pa vstopil tudi v času veljavne prepovedi vstopa (sedma alineja). Meni, da je omejitev gibanja na Center za tujce nujna zaradi preprečitve pobega in nenadzorovanega gibanja tako na ozemlju Republike Slovenije kot drugih držav članic Evropske unije. To bi bilo glede na razpisan ukrep nedopustno in nevarno.

8.Prav tako v azilnem domu naloge varovanja izvaja majhno število varnostnikov, ki nimajo policijskih pooblastil. Tako bi se lahko pripetilo, da bi tožnik zapustil območje azilnega doma, zato bi bil ukrep, katerega namen je zagotovitev varnosti države ali njene ustavne ureditve, neučinkovit. Nadalje je ocenila, da izrek milejšega ukrepa glede na resnost dejanja, zaradi katerega je bil zanj razpisan ukrep zavrnitve vstopa in glede na obstoj več okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, ne bi bil na mestu.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

9.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

10.S tožbo zahteva, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati napadeni ukrep pridržanja. Uvodoma navede, da ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo Ustava Republike Slovenije, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Izreči ga je mogoče le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim pomeni, da morajo biti za tak poseg izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa v danem primeru niso bile podane.

11.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, vendar samo, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. To narekuje tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). V danem primeru bi toženka do pridobitve uradnih pojasnil iz Nemčije morala uporabiti milejše ukrepe (npr. javljanje na policijski postaji ali določitev območja azilnega doma z ustreznimi omejitvami), ne pa mu avtomatično odvzeti prostosti.

12.Toženka bi morala izkazati, kaj je storila za to, da bi bil ukrep izrečen na območje azilnega doma bolj učinkovit. Ne more se na splošno sklicevati na nizko število varnostnikov, dva receptorja in da več kot 80 % nastanjenih zapusti azilni dom preko glavnega vhoda ali pod ograjo. Na tak način ni dopustno ne upoštevati zahtev prava EU, ki se nanašajo na sorazmernost oziroma nujnost ukrepa pridržanja ter uporabo manj prisilnih sredstev od pridržanja. Te se morajo namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem. Vrhovno sodišče je že navedlo, da je z operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja, a ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Te v izpodbijanem sklepu niso v zadostni meri pojasnjene.

13.Tožnik nato navede razloge, zaradi katerih se ne more vrniti v Irak. V Republiki Sloveniji je po Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito. V Grčiji je namreč ostal dve leti in čakal na odločitev. Po prejemu (dokončne) zavrnilne odločbe je moral zapustiti državo. Odšel je v Slovenijo, ki je med migranti znana po spoštovanju človekovih pravic. Če bi bila njegova prošnja v Grčiji ugodena, bi ostal tam. Od vstopa v Evropo ni povzročal težav, ni bil nasilen, ni kršil javnega reda in miru ter je ves čas izkazoval pripravljenost sodelovati z organi. Je miroljubna oseba, ki želi le varno in mirno življenje. V bombardiranju je izgubil obe nogi, zaradi invalidnosti in travmatičnih izkušenj je posebej ranljiva oseba. S tem, ko je prišel v Slovenijo in vložil prošnjo za mednarodno zaščito, je jasno pokazal, da ne namerava pobegniti ali se skrivati, temveč želi sodelovati v postopku in počakati na njegovo dokončno rešitev.

14.Izpodbijani sklep je nezakonit, ker temelji na splošnem in nedokazanem sumu. Toženka v sklepu ni navedla konkretnih, preverljivih in individualiziranih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je storil katerokoli kaznivo dejanje ali da predstavlja dejansko in konkretno nevarnost za javno varnost. Samovoljno oziroma nejasno sklicevanje na sum povezave s terorizmom ne more biti zadostna obrazložitev za tako intenziven ukrep kot je omejitev gibanja. Mora mu biti omogočeno, da se seznani z dejstvi in dokazi, na katerih temelji ukrep, ter da se do njih učinkovito opredeli. Pred izdajo sklepa mu niso bili ustrezno predstavljeni konkretni razlogi za sum, zato se do njih ni mogel učinkovito opredeliti. Zaradi tega je bila kršena njegova pravica do izjave.

15.Navaja tudi, da je svojo izpoved o razlogih za zapustitev matične države podal jasno, skladno in prepričljivo. Njegova izpoved je bila življenjsko logična ter ni bila v nasprotju z drugimi podatki v spisu. Toženka njegovih navedb ni konkretizirano izpodbijala. Zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, obrazložitev odločbe pa je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti.

16.Glede neobstoja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega ponovi, da je v Grčiji dve leti čakal na dokončno odločitev o svoji prošnji. Če bi želel pobegniti pred postopkom, ne bi ostal toliko časa in čakal odločitve.

17.Sklepno izpostavi, da nikoli ni bil v Republiki Nemčiji, nikoli ni bil seznanjen, da bi se v Republiki Nemčiji ali v Iraku zoper njega vodil kakršenkoli kazenski, prekrškovni ali drug administrativni ukrep. Najostreje zavrača in zanika kakršnokoli sodelovanje, članstvo ali povezavo s teroristično organizacijo Islamska država. Navedbe, naj bi bil na plačilni listi te organizacije med februarjem 2016 in junijem 2017 so popolnoma neutemeljene in ne izkazane s konkretnimi dokazi. V tem obdobju ni opravljal nikakršnih dejavnosti za omenjeno organizacijo niti od nje ni prejemal nikakršnih finančnih sredstev. Ker toženka ne razpolaga z materialnimi dokazi, temveč zgolj s pavšalnimi indici tujih organov, je ukrepanje na podlagi tako hudih, a nepreverjenih obtožb, v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti. Izpodbijani sklep temelji na ukrepu, katerega vsebina, ozadje in pravna narava mu sploh niso znani, zato mu je bila odvzeta možnost učinkovite obrambe. Samo sklicevanje na obstoj varnostnega vpisa ne more avtomatično pomeniti, da oseba predstavlja nevarnost za varnost države.

18.Toženka je popolnoma napačno aplicirala pravni standard "grožnje javnemu redu ali državni varnosti". Zakonski pojem "drugi primerljivi razlogi javnega reda" se skladno s pravnim redom EU in ustavno sodno prakso lahko razume izključno kot resnična, sedanja in dovolj resna grožnja, ki prizadene temeljni interes družbe. Toženka teh pogojev v izpodbijanem sklepu ni izkazala. Iz sodne prakse najvišjih evropskih sodišč izhaja, da zgolj obstoj administrativne zabeležke ali preteklih indicev ne more nadomestiti tega strogega pogoja. Tožnik primeroma izpostavi Sodbe SEU J. N. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, K. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie in H. F. proti Belgiji ter G. S. in V. G. in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) A. in drugi proti Združenemu kraljestvu, Z. in A. proti Danski in O. M. proti Madžarski. Grožnja v danem primeru ni "resnična". Temelji na nepreverjeni in administrativno sporni zabeležki iz Nemčije, države, v kateri tožnik nikoli ni bil. Toženka sama priznava, da nima konkretnih dokazov in identitete sploh še ni z gotovostjo potrdila. Grožnja ni "sedanja". Tožniku se očita domnevne dogodke iz obdobja med februarjem 2016 in junijem 2017 (pred skoraj 10 leti). Tožnik je zatem dve polni leti zakonito in transparentno bival v Grčiji pod stalnim nadzorom tamkajšnjih varnostnih organov, kjer ni povzročil nobenega varnostnega incidenta, kar dokazuje, da danes ne predstavlja nikakršne nevarnosti. Grožnja ni "dovolj resna". Toženka resnosti grožnje ni utemeljila z nobenim konkretnim ravnanjem tožnika, temveč zgolj s prevzemanjem pavšalnih indiciov, kar ne dosega visokega dokaznega standarda, ki ga za odvzem prostosti zahtevata SEU in ESČP.

1.Toženka je kršila materialno pravo, saj je standard "trenutne in neposredne grožnje" nadomestila z zgodovinsko domnevo. Tožnik izrecno izpodbija dokazno vrednost in verodostojnost izpisa iz sistema SIS, na katerega se slepo opira toženka. Skladno z Uredbo (EU) 2018/1862 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju policijskega sodelovanja in kazenskega sodelovanja sistem SIS ni nezmotljiv ugotovitveni mehanizem, temveč zgolj sistem indiciarnih opozoril.

2.Po mnenju tožnika je konkretni izpis pravno neuporaben za odreditev odvzema prostosti. Toženka v upravnem spisu ni izkazala, da se vnos v sistemu SIS ujema s prstnimi odtisi ali biometričnimi podatki tožnika. Uredba (EU) 2018/1862 v svojih uvodnih določbah in v členih, ki urejajo iskanje, striktno zahteva, da se pred izrekom tako hudih ukrepov, kot je odvzem prostosti, opravi biometrični preizkus, saj golo ujemanje alfanumeričnih podatkov (ime, priimek, rojstni datum) zaradi pojava homonimije preprosto ne zadošča.

3.Država izdajateljica (Nemčija) je dolžna zagotoviti, da so podatki točni, ažurni in vneseni zakonito. Tožena stranka sama priznava, da od nemških organov nima podrobnih materialnih dokazov ali obrazložitve vsebine tega ukrepa. Goli računalniški izpis brez vsebinske priloge (brez opisa kaznivega dejanja, brez odredbe sodišča) je po svoji naravi zgolj administrativni zaznamek, ki ne dosega dokaznega standarda za poseg v ustavno pravico do osebne svobode (19. člen Ustave). Uredba SIS v primerih, ko posameznik ugovarja, da ni oseba iz ukrepa, izrecno predvideva nujen in hiter postopek izmenjave dopolnilnih informacij prek uradov SIRENE, z namenom vnosa t i. "podatkov o napačni identifikaciji" (da se zaščiti nedolžno osebo pred nenehnimi zapiranji na mejah). Toženka je ta postopek v celoti opustila in tožnika raje preventivno zaprla, namesto da bi zadevo razčistila s tisto državo, ki je podatek vnesla. Izpodbijani izpis iz sistema SIS je torej v razmerju do tožnika nepreverjen, pavšalen in dokazno prazen.

4.Če bi bil vnos v sistemu SIS resničen in bi se dejansko nanašal na biometrične podatke (prstne odtise) tožnika, bi grški organi kot del schengenskega območja ob neštetih preverjanjih v dveh letih morali sprožiti t.i. "hit" (zadetek) in ukrepati. Dejstvo, da Grčija v dveh letih ni zaznala nobene varnostne grožnje, je materialni dokaz, da vnos v SIS ne pripada tožniku, ampak gre za zamenjavo oseb na podlagi imena. Toženka pa je opustila dolžnost resnega preverjanja dopolnilnih informacij prek urada SIRENE, zato ne more predstavljati zakonite podlage za uporabo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Povezovanje tožnika s terorizmom na podlagi golih administrativnih indicev, brez materialnih dokazov v upravnem spisu, pomeni grobo kršitev domneve nedolžnosti in pravice do obrambe.

5.Tožnik v predlogu za izdaji začasne odredbe navaja, da sodišče skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Izpodbijani sklep se že izvršuje, saj je zaprt v Centru za tujce. Omejitev gibanja v Centru za tujce pomeni dejanski odvzem prostosti. Vsak dan, ko je protipravno in neutemeljeno zaprt, pomeni nepopravljivo škodo za njegovo psihično in fizično integriteto ter grob poseg v njegovo osebno svobodo. Časa, prebitega v pridržanju na podlagi napačnih podatkov, mu kasneje nihče več ne more vrniti. Škoda je torej sedanja, neposredna in popolnoma nepopravljiva.

6.Tožnik še obrazloži svoje videnje življenjske in pravne nesmiselnosti ravnanja toženke. Doda, da zadržanje izvršitve sklepa in njegova izpustitev na prostost ne bo prizadela nobenega javnega interesa niti ne bo povzročila škode nasprotni stranki. Dve leti je transparentno in mirno bival v Grčiji pod nadzorom tamkajšnjih organov, ne da bi kjerkoli predstavljal varnostno grožnjo. Javni interes po varnosti je mogoče v celoti zavarovati z milejšimi ukrepi (npr. določitev bivanja na območju Azilnega doma in obvezno javljanje na policijski postaji), ne pa z najstrožjim ukrepom popolnega odvzema prostosti zaprtega tipa.

7.Izpostavlja še, da je oseba s statusom visoko ranljivega prosilca. Zaradi vojne poškodbe (amputacije spodnjih okončin) je težko gibalno oviran, trajno vezan na invalidski voziček in nujno potrebuje prilagojeno oskrbo ter medicinske pripomočke. Ima izrazite simptome posttravmatske stresne motnje, ker je bil žrtev vojnega nasilja. Bivanje v Centru za tujce zanj nikakor ni primerno. Center ne izpolnjuje minimalnih infrastrukturnih in tehničnih pogojev za bivanje oseb na invalidskem vozičku. Nima prilagojenih bivalnih prostorov, ustreznih sanitarij in zagotovljene stalne zdravstvene nege, ki jo nujno potrebuje zaradi amputacije spodnjih okončin in hudih psiholoških travm. Bivanje v teh prostorih neposredno ogroža njegovo zdravje, varnost in človeško dostojanstvo, zato je nujna takojšnja premestitev v namensko, invalidom prilagojeno ustanovo.

8.Predlaga, da sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe nemudoma ugodi in prepreči nadaljevanje nezakonitega odvzema prostosti.

Odgovor na tožbo

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku na naroku 31. 8. 2026 pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 3 in toženke B 1 do B 3. Tožnik je na naroku umaknil dokazni predlog s pridobitvijo dokumentacije o njegovem postopku mednarodne zaščite v Helenski Republiki. Glede tega dejstva in ostalega ga je sodišče zaslišalo.

Po tem naroku je pridobilo še dopis Uprave kriminalistične policije, št. ... z dne 14. 8. 2026 s posredovanimi podatki Urada SIRENE Nemčija in s tem v povezavi znova odprlo glavno obravnavo in opravilo narok 2. 9. 2026. Toženka se je namreč na ta dokument sklicevala v izpodbijanem sklepu, ni pa ga bilo med listinami upravnega spisa, poslanega na sodišče. Tožnik se je zato z njim seznanil šele po naroku, ki je potekal 31. 8. 2026.

Toženka je po pozivu sodišča na naroku 31. 8. 2026 tudi predložila dopis Uprave kriminalistične policije, št. ... z dne 20. 8. 2026 (priloga B 3), prejetega torej po izdaji izpodbijanega sklepa. Kot bo sodišče še obrazložilo, je z vidika presoje "ex nunc", svojo odločitev oprlo tudi na ta dokument.

Odločitev sodišča

a) K sodbi

Tožba je neutemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da za odločitev v tej zadevi ni bistveno, kaj oz. kako je tožnik izpovedal o razlogih za zapustitev matične države. Pri omejitvi gibanja se presojajo razlogi, ki so tak ukrep narekovali, v danem primeru prvenstveno varnostni vpis v sistemu SIS. Tožnik razen pavšalne navedbe, da je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno in da zato sklepa ni moč preizkusiti, tudi ne pojasni, kako naj bi razlogi za zapustitev matične države vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Ugovor je zato neutemeljen.

Med strankama ni sporno, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito vložena 14. 8. 2026, zato za obravnavo zadevo velja pravo EU iz t. i. Pakta o migracijah in azilu. Republika Slovenija v predvidenem roku ni sprejela zakonov ali drugih predpisov, ki bi omogočale prenos Direktive (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L, 2024/1346, 22. 5. 2024; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu 2024/1346). Toženka je zato pravilno zapisala, da se glede omejitve gibanja oziroma pridržanja še naprej uporabljajo določbe ZMZ-1, če niso v nasprotju z Direktivo o sprejemu 2024/1346.

V skladu z navedeno direktivo lahko države članice, če je to potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, pridržijo prosilca, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. V skladu s točko (f) četrtega odstavka 10. člena direktive je moč prosilca med drugim pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda³. ZMZ-1 v prvem odstavku 84. člena določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi iz razloga preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Za slednje se šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, to je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Tveganja v zvezi s terorizmom spadajo v ta okvir. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se po istem zakonskem določilu ZMZ-1 razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.

Toženka razlog preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve torej opira na zapis ukrepa v sistemu SIS. Sodišče pojasnjuje, da po Uredbi (EU) 2018/1861 ni pogoj, da je bila oseba, zoper katero se vpiše ukrep, tudi kdaj prisotna v državi članici, ki ukrep vnese. Država članica ukrep lahko vnese na podlagi preventivne ocene, da bi prisotnost te osebe pomenila grožnjo za javni red, javno varnost ali nacionalno varnost. Podlago za tak vpis ima v točki (a) prvega odstavka 24. člena Uredba (EU) 2018/1861, v povezavi z drugim odstavkom istega člena. Točka (a) prvega odstavka 24. člena določa splošno obveznost države članice, da v SIS vnese razpis ukrepa za zavrnitev vstopa in prepovedi prebivanja, če na podlagi posamične ocene ugotovi, da prisotnost te osebe pomeni grožnjo za javni red, javno varnost ali nacionalno varnost. V drugem odstavku pa so nato podrobneje opredeljeni primeri in okoliščine, v katerih se ugotovi takšna grožnja: točka (a): če je bil tujec obsojen za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora najmanj enega leta, točka (b): če obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je oseba storila ali namerava storiti hudo kaznivo dejanje (sem spadajo tudi teroristična dejanja), točka (c): če gre za zaobid predpisov o vstopu in prebivanju. Pri preventivni oceni grožnje (ko osebe sploh še ni v državi) gre predvsem za primere iz točke (b), kar je tudi predmet tega postopka (obveščevalni podatki o terorizmu). Skladno s tretjim odstavkom 24. členom te uredbe država članica izdajateljica zagotovi, da začne razpis ukrepa v SIS veljati takoj, ko zadevni državljan tretje države zapusti ozemlje držav članic ali čim prej, kadar je država članica izdajateljica prejela jasne indice, da je državljan tretje države zapustil ozemlje držav članic, da se prepreči ponovni vstop tega državljana tretje države. Dejstvo, da tožnik nikoli ni bil v Republiki Nemčiji, v zadevi torej v ničemer ni odločilno.

Uredba (EU) 2018/1861 v 25. členu ureja pogoje za vnos razpisov ukrepov za državljane tretjih držav, za katere veljajo omejevalni ukrepi. Če so izpolnjene zahteve glede kakovosti podatkov, se razpisi ukrepov za državljane tretjih držav, za katere velja omejevalni ukrep, s katerim se jim namerava preprečiti vstop na ozemlje držav članic ali tranzit prek njega in ki je bil sprejet v skladu pravnimi akti, ki jih je sprejel Svet, vključno z ukrepi za izvajanje prepovedi potovanja, ki jih je razpisal Varnostni svet Združenih narodov, na podlagi prvega odstavka tega člena vnesejo v SIS za namene zavrnitve vstopa in prepovedi prebivanja. Skladno z drugim odstavkom 25. člena Uredba (EU) 2018/1861 razpise ukrepov vnese, posodablja in izbriše pristojni organ države članice, ki ob sprejetju ukrepa predseduje Svetu Evropske unije. Če ta država članica nima dostopa do SIS ali do razpisov ukrepov, vnesenih v skladu s to uredbo, odgovornost prevzame država članica, ki naslednja predseduje in ima dostop do SIS, vključno z razpisi ukrepov, vnesenih v skladu s to uredbo. Na podlagi tretjega odstavka navedenega člena države članice vzpostavijo ustrezne postopke za vnašanje, posodabljanje in brisanje takih razpisov ukrepov.

Vnos podatkov v sistem SIS poteka po načelu sorazmernosti. Tako 21. člen Uredbe (EU) 2018/1861 v prvem odstavku določa, da preden država članica vnese razpis ukrepa in ko podaljša obdobje veljavnosti razpisa ukrepa, določi, ali je zadeva primerna, relevantna in dovolj pomembna, da zahteva razpis ukrepa v SIS. Po določbi drugega odstavka istega člena pa se v primeru, ko je odločitev o zavrnitvi vstopa in prepovedi prebivanja iz točke (a) člena 24(1) povezana s terorističnim kaznivim dejanjem, šteje, da je zadeva primerna, relevantna in dovolj pomembna, da zahteva razpis ukrepa v SIS. Za tovrstne primere je torej že zakonodajalec EU sam predpisal, da so take teže, da še dodatna presoja sorazmernosti ni potrebna.

Sodišče tudi pojasnjuje, da skladno s 44. členom Uredbe (EU) 2018/1861 za kakovost podatkov v evidenci SIS odgovorna le država članica izdajateljica, konkretno Republika Nemčija. Ta država na podlagi prvega odstavka tega člena odgovarja za to, da so podatki točni, posodobljeni ter zakonito vneseni in shranjeni v SIS. Če tožnik meni, da podatki v SIS, ki se nanašajo nanj, niso točni, ima kot oseba, v zvezi s katero je sprejeta odločitev o zavrnitvi vstopa ali prepovedi prebivanja iz prvega odstavka 24. člena Uredbe (EU) 2018/1861, v skladu s četrtim odstavkom tega člena pravico do pritožbe. Take pritožbe se izvedejo v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom, ki zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred sodiščem. Tožnik ni zatrjeval, da bi uveljavljal to pravno sredstvo.

Opisano so izhodišča za presojo konkretne zadeve.

V danem primeru se toženka ni oprla zgolj na vpis v SIS, kot ji tožnik neutemeljeno očita v tožbi. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je pridobila dodatna pojasnila Uprave kriminalistične policije, št. ... z dne 14. 8. 2026 s posredovanimi podatki Urada SIRENE Nemčija. Ta je navajal, da naj bi bil tožnik član teroristične organizacije A. ter, da so njegovi osebni podatki navedeni na plačilni listi A., zato obstaja velika verjetnost, da je bil prisoten na njenem ozemlju in je prejemal plačilo med februarjem 2016 in junijem 2017. Ti podatki so torej potrjevali veliko verjetnost pravilnosti vpisa v sistemu SIS. Po določbi drugega odstavka 7. člena Uredbe (EU) 2018/1861 je namreč urad SIRENE enotna točka v državah članicah za izmenjavo dopolnilnih informacij v zvezi z razpisi ukrepov ter omogoča sprejemanje zahtevanih ukrepov, ko so razpisi ukrepov za osebe vneseni v SIS in se te osebe ob iskanju najdejo med zadetki. Urad SIRENE usklajuje tudi preverjanje kakovosti informacij, vnesenih v SIS.

Dalje ne drži, da je sporni vpis v SIS neverodostojen zato, ker ne temelji na biometričnih (daktiloskopskih) podatkih, kot zatrjuje tožnik. Uredba (EU) 2018/1861 v 20. členu namreč določa, da razpis ukrepa v SIS 60lahko60 vsebuje tudi daktiloskopske podatke (točka (x) drugega odstavka), ni pa to pogoj za verodostojnost podatkov. Po določbi 22. člena Uredbe (EU) 2018/1861 je namreč za vnos razpisa ukrepa v SIS za osebo treba vnesti vsaj naslednje podatke iz drugega odstavka 20. člena: priimek, datum rojstva, razlog za razpis ukrepa, sklic na odločitev, ki je privedla do ukrepa, ukrep, ki ga je treba sprejeti v primeru zadetka in ali odločitev o zavrnitvi vstopa temelji na: (i) predhodni obsodbi iz točke (a) člena 24(2), (ii) resni varnostni grožnji iz točke (b) člena 24(2), (iii) izognitvi pravu Unije ali nacionalnemu pravu za vstop in prebivanje, kakor je navedeno v točki (c) člena 24(2), (iv) prepovedi vstopa iz točke (b) člena 24(1) ali (v) omejevalnemu ukrepu iz člena 25.

Sodišče tako lahko sklene, da se je toženka na zapis v SIS, ob poročilu SIRENE z dne 14. 8. 2026, glede na zgoraj povzeta določila 20., 21., 22., 24., 25. in 44. člena Uredbe (EU) 2018/1861 lahko zanesla, četudi v času odločanja še ni prejela odgovora s strani nemških varnostnih organov na dodatne poizvedbe. Zato je posredovane podatke, ki so se nanašali na tožnika, tudi lahko štela za zadosten dokaz, da je nanje mogla opreti odločitev o odreditvi ukrepa omejitve gibanja. Tudi Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da pri izreku ukrepa omejitve gibanja (pridržanja) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam.

Po presoji sodišča je toženka, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, tako utemeljeno izhajala iz evidence SIS, v povezavi s podatki SIRENE in je že v teh imela podlago za omejitev gibanja tožniku po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po Uredbi SIS je namreč namen vzpostavitve evidence SIS zagotoviti visoko stopnjo varnosti na območju svobode, varnosti in pravice EU, kar vključuje vzdrževanje javnega reda in varnosti ter varovanje varnosti na ozemljih držav članic (1. člen), z njo pa so določeni pogoji in postopki za vnos in obdelavo razpisov ukrepov v SIS v zvezi z državljani tretjih držav ter izmenjavo dopolnilnih in dodatnih podatkov zaradi zavrnitve vstopa ali prepovedi bivanja na ozemlju držav članic (prvi odstavek 2. člena). Evidenca SIS tako predstavlja organizirano in urejeno zbiranje podatkov z namenom zagotavljanja varnosti na ozemljih držav članic EU v zvezi z državljani tretjih držav, tožnik pa, kot bo še pojasnjeno, ni ponudil nobenih prepričljivih proti argumentov.

Iz zapisnika o ustni seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja izhaja, da je tožnik, ko mu je bilo predočen razlog omejitve, zanikal, da bi imel kakršnokoli povezavo s terorizmom. Pri tem je vztrajal tudi v tožbi in zaslišan na sodišču. Sodišče mu je na naroku 31. 8. 2026 predočilo zgoraj citirano poročilo Uprave kriminalistične policije z dne 20. 8. 2026. Iz tega izhaja, da je v zvezi z navedenim razpisom v sistemu SIS, Urad SIRENE Nemčija 20.. 8.. 2026 potrdil, da je oseba B. B. z veliko mero verjetnosti oseba C C., rojena ... in da je zanjo pod navedeno SIS ID številko razpisan ukrep zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja v zvezi s terorizmom. Sodišče ugotavlja, da se je tožnik po podatkih upravnega spisa, t.j. ob postopku na meji, v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru predstavljal le kot B. B. Enako v tožbi. Po seznanitvi z navedenim poročilom pa je (prvič) pred sodiščem povedal, da je njegovo ime C. C. (rojen ...). Na vprašanje pooblaščenke toženke, zakaj pri slovenskih organih ni povedal svojega polnega imena, je odgovoril, da je policistu na meji povedal, da je D. D. in policist je na podlagi prstnih odtisov nadaljeval do E. E. Vprašal ga je, če to potrdi in je potrdil. Vendar mu sodišče tega ni moglo verjeti. Spisovni podatki, kot povedano, tega ne potrjujejo, sodišče pa tudi ne vidi prepričljivih razlogov, da bi policist sam skrajšal tožnikovo ime (in priimek) le na B. B. Slednje zato ne govori v prid tožnikovi verodostojnosti.

Tožnik je nato na naroku 2. 9. 2026 tudi prvič v celotnem postopku (tega ni povedal ne pred policijo ne v upravnem postopku ne na naroku 31. 8. 2026 pred sodiščem) izpovedal, da je leta 2016, ko je bil star 16 let, imel živilsko trgovino. Konec leta 2016, ko so iraška vojska in zavezniki osvobodili kraj v bližini ..., kjer so živeli, je z družino odšel v kamp ... Vsi civilisti, osvobojeni izpod A. so bili odpeljani v ta kamp. Na vprašanje svoje pooblaščenke je pojasnil, da je do konca leta 2016 živel z družino v ..., prvo polovico leta 2017 pa v navedenem kampu in da ga je od februarja 2016 do junija 2017 preživljal družina.

Sodišče povzete izpovedi tožnika v navedenih okoliščinah ni moglo oceniti kot prepričljive. Ko ga je namreč vprašalo, kako to, da do sedaj o tem ni nikoli izpovedal, je odgovoril, da je bil pred policijo utrujen in se tudi ni šlo v podrobnosti, na naroku 31. 8. 2026 pred sodiščem pa ni imel možnosti, da bi lahko vse povedal. Slednje nedvomno ne drži. Tožnik je imel na zaslišanju možnost izpovedati o vseh okoliščinah, sodišče ni prepovedalo nobenega vprašanja, tožnik pa je sam, poleg svoje pooblaščenke podal tudi zaključno besedo. Ob povedanem tožnik velike verjetnosti pravilnosti podatkov, kot izhajajo iz vpisa v sistem SIS, ni izpodbil.

Poročilo Uprave kriminalistične policije z dne 20. 8. 2026 je sodišče v postopku presojalo tudi v skladu s t. i. 60ex nunc60 presojo dejstev in dokazov, čeprav gre za dokument, pridobljen po izdaji izpodbijanega sklepa. Pri tem je izhajalo iz stališča SEU v sodbi z dne 8. 11. 2022 v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21, po katerem mora imeti pristojni sodni organ možnost, da odloči o vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so upoštevni za preverjanje zakonitosti pridržanja. V ta namen mora imeti možnost upoštevati dejstva in dokaze, na katere se sklicuje upravni organ, ki je odredil začetno pridržanje ter dejstva, dokaze in stališča, ki mu jih morebiti predloži zadevna oseba. Poleg tega mora imeti možnost, da ugotavlja vse druge elemente, ki so upoštevni za njegovo odločitev, če meni, da je to potrebno. Kot obrazloženo, tudi slednje poročilo z veliko verjetnostjo govori v prid temu, da je za tožnika razpisan ukrep zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja v zvezi s terorizmom. S tem je pravilnost odločitve toženke še dodatno potrjena.

Sodišče pojasnjuje, da je namen ukrepa iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 "preprečevanje" ogrožanja varnosti države oziroma ustavne ureditve, zato je tak ukrep možno izreči, če je "nujno potreben" zaradi razlogov varnosti države in javnega reda. Zapis v informacijskem sistemu, kot je podan v konkretnem primeru, je po presoji sodišča brez dvoma zadosten razlog za zakonito omejitev gibanja tožnika.

Tožnik pri tem ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso SEU. V zadevi J. N. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (C-601/15 PPU) je namreč SEU odločilo, da je pridržanje prosilca, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda, že po svoji naravi ukrep, s katerim je javnost mogoče zaščititi pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe, in je zato z njim mogoče doseči cilj, ki se mu sledi s členom 8(3), prvi pododstavek (e), Direktive 2013/33. Navedlo je tudi, da citirana določba ne krši ravni varstva, ki ga zagotavlja člen 5 (1) (f), drugi del povedi, EK
0cP. Pridržanje se sicer lahko odredi le, če posameznikovo osebno ravnanje pomeni dejansko, trenutno in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovni interes družbe ali varnost države, pri čemer je ta pogoj po presoji sodišča v dani zadevi izpolnjen. Iz baze SIS namreč izhaja, da tožnik zaradi kaznivega dejanja, povezanega s terorizmom, v tem trenutku predstavlja resno varnostno grožnjo, zato je omejitev gibanja dopusten ukrep za dosego cilja zaščite pred nevarnostjo, ki jo predstavlja. SEU v zadevi K. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie in H. F. Proti Belgiji (C-331/16 in C-366/16) dodatno in v nasprotju s tožbenimi trditvami izrecno navaja, da je mogoče z morebitno izjemno težo kaznivih dejanj tudi po razmeroma dolgem časovnem obdobju še vedno utemeljiti obstoj resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki prizadene osnovne interese družbe. Predmetne odločitve ne more spremeniti niti tožnikovo sklicevanje na sodbo v zadevi G. S. in V. G. (C-381/18 in 382/18), saj se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, in sicer vprašanje združitve družine in presojo uporabe Direktive 2003/86, katere cilji so drugi.

Z zadevo tudi niso primerljivi primeri ES
0cP, na katere se v tožbi sklicuje tožnik. Sodba v zadevi A. in ostali proti Veliki Britaniji (1t. 3455/05) z dne 19.februarja 2009 je sicer ena klju
0dnih na podro
0dju zagotavljanja
0dlovekovih pravic v
0dasu boja proti mednarodnemu terorizmu. Vendar se nana
61a na pridr
7eanje tujih dr
7eavljanov za nedolo
0den
0das, brez obto
7enice in sojenja, kar pa ne velja za to
7nika v konkretnem primeru. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je namre
0d izrecno dolo
0den za najve
0d tri mesece, to
7nik pa ima tudi mo
7nost sodnega varstva. Zadeva S., V. in A. proti Danski (1t. 35553/12, 36678/12 in 36711/12) z dne 22.oktobra 2018 se nana
61a na kratkotrajno preventivno policijsko pridr
7eanje nogometnih navija
0dev z namenom prepre
0devanja nasilja in ni primerljiva s predmetno zadevo. ES
0cP v zadevi ni ugotovilo kr
61itve pravice do svobode in varnosti. V sodbi O. M. proti Mad
7earski (1t. 9912/15) iz 5. julija 2016 je ES
0cP ugotovilo kr
61itev prvega odstavka 5.
0dlena EK
0cP, ki varuje pravico do svobode in varnosti, zaradi samovoljnega pridr
7eanja homoseksualnega prosilca za azil. ES
0cP je izpostavilo, da oblasti sploh niso upo
61tevale posebne ranljivosti prito
7enika zaradi njegove spolne usmerjenosti. V splo
61nih centrih za pridr
7eanje migrantov so LGBTI+ osebe namre
0d izpostavljene visokemu tveganju za nadlegovanje, diskriminacijo in nasilje, kar spet ni primerljivo s konkretnim primerom. To
7nik ne trdi, da je pripadnik te skupnosti.

Tožnik ne more uspeti niti s tožbenimi navedbami, da grški organi, čeprav je Grčija del istega sistema SIS in evropskih varnostnih struktur, zoper njega niso reagirali. Bistveno za presojo v konkretnem primeru namreč je, da so zapis v evidenci SIS opazili slovenski organi, postopanje grških organov pa je odraz njihove suverenosti.

Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je to sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Toda po presoji sodišča so bile v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa, na kar se sodišče v izogib ponavljanju v skladu s 71. členom ZUS-1 v celoti sklicuje. Resnost dejanja, za katerega je bil za tožnika razpisan ukrep zavrnitve vstopa ter stanje v Azilnem domu v Ljubljani, ki tožniku daje možnost pobega, tudi po presoji sodišča ne omogoča namestitve tožnika v azilni dom. Pri ukrepu omejitve gibanja na Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev Direktive (EU) 2024/1346, ki v 12. členu predvideva celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

Poleg tega je treba upoštevati, da je toženka svojo odločitev oprla tudi na 84.a člen ZMZ-1, in sicer na dejstvo, da je tožnik v preteklosti že podal prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU, nato pa je državo zapustil (tretja alineja). Da slednje drži, je tožnik potrdil tako na razgovoru v upravnem postopku kot zaslišan na naroku 31. 8. 2026 pred sodiščem. Povedal je, da je po drugi zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito v Helenski republiki odšel v Slovenijo. Sodišče tako pritrjuje zaključkom toženke o tožnikovi begosumnosti in nujnosti omejitve gibanja na Center za tujce. Njena odločitev namreč ne temelji na sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot trdi tožnik, ampak na presoji zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na navedene tožnikove individualne okoliščine.

Na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa nadalje ne vpliva ugotovitev, da zakonodajalec še ni prenesel petega odstavka 10. člena Direktive (EU) 2024/1346, ki je identično prej veljavnemu četrtem odstavku 8. člena Direktive 2013/33/EU, v notranji pravni red. Po navedeni določbi so države članice tiste, ki zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu. Slednje ima sicer za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.). Vendar pa navedeno ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi²⁰. Toženka zato ni napačno uporabila določila drugega odstavka 84. člena v povezavi z drugim odstavkom 11. člena Direktive o sprejemu 2024/1346.²¹ Tožnik je zaslišan sicer izpovedal, da omejitev svobode občuti kot krivico in da se mu očitajo stvari, ki jih ni storil. Ni pa izpostavil, da bi zaradi svojega zdravstvenega stanja (tožnik je na narok pristopil s pomočjo bergel) ne imel minimalnih infrastrukturnih in tehničnih pogojev za bivanje, kot je trdil v tožbi. Vse navedeno zadošča za presojo, da je ukrep odvzema prostosti z namestitvijo v Center za tujce sorazmeren in edini učinkovit v ugotovljenih okoliščinah.

Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo v I. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

b) K predlogu za izdajo začasne odredbe

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Posebnih določb nima niti Direktiva (EU) 2024/1246, ki sicer za razliko od ZMZ-1 v tretjem odstavku 11. člena predvideva drugačne roke, v katerih mora sodišče sprejeti odločitev najpozneje 15 dni, v izjemnih primerih pa najpozneje 21 dni po začetku ustreznih postopkov.

Po presoji sodišča zato glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1 oziroma na podlagi neposredne uporabe direktive²², veljajo splošna pravila ZUS-1.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

Ker je v obravnavani zadevi tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja, izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo z nezakonitim odvzemom prostosti, kar mu povzroča hude duševne stiske in nepopravljiv poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 5. člena EKČP ter samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti, pri čemer tožnik ni uspel izkazati, da bi zaradi svoje invalidnosti s tem v povezavi utrpel težko popravljive posledice, pa težko popravljive škode tudi ni izkazal. Zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljenega zavrnilo (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Evidenca schengenskega informacijskega sistema.

2Uredba (EU) 2018/1861 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sorazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006 (v nadaljevanju Uredba 2018/1861).

3Enako določbo je vsebovala tudi Direktiva o sprejemu 2013/33 (točka (e) tretjega odstavka 8. člena), v slovenski pravni red prenesena z ZMZ-1.

4točka (a)

5točka (b)

6točka (k)

7točka (m)

8točka (n)

9točka (q)

10Primerjaj npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 205/2025 z dne 24. 11. 2025.

11V skladu s tretjim odstavkom 67. člena Uredbe (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU, ki je pričela veljati 12. 6. 2026, učinkovito pravno sredstvo vsaj pred sodiščem prve stopnje zagotavlja popolno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj. To pomeni, da Upravno sodišče pri odločanju o zakonitosti omejitve gibanja ne presoja le stanja, kakršno je bilo v času izdaje sklepa upravnega organa, temveč mora upoštevati vsa relevantna dejstva, ki obstajajo v času sojenja, vključno s tistimi, ki so nastala po izdaji izpodbijanega akta.

12Primerjaj 55. točko obrazložitve zadeve C-601/15 PPU.

13Ibidem, 78. tč. obrazložitve.

14Ukrep prepovedi vstopa in prebivanja v Nemčiji je še vedno veljaven.

15Primerjaj 56. in 58. tč. obrazložitve.

16Gre za spodbujanje združitve družine in podelitev varstva državljanom tretjih držav, zlasti mladoletnikom.

1711 tujih državljanov, ki so bili zaprti v strogo varovanem zaporu Belmars.

18ESČP je ugotovilo kršitev 5. člena EKČP. Poudarilo je, da četudi izgon zaradi absolutne prepovedi mučenja (3. člen EKČP) ni izvedljiv, pridržanja tujca ni mogoče neomejeno podaljševati zgolj na podlagi točke f prvega odstavka 5. člena EKČP.

19Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 96/2024 z dne 24. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).

20Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).

21Po tem določilu se v ukrepu za pridržanje navedejo dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje pa tudi razlogi, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov.

22Če ZMZ-1 nasprotuje Direktivi o sprejemu 2024/1346.