Jedro

Ureditev po 631. členu OZ pomeni izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za stranki pogodbe. Ker je izjeme treba razlagati restriktivno, je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da ZJN-2 in Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ. Torej mora naročnik tudi po uveljavitvi Uredbe (leta 2007) plačati glavnemu izvajalcu, podizvajalcu pa samo, če ta zahteva plačilo od naročnika in so izpolnjeni posebni pogoji za plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da ji mora toženec plačati 249.681,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2011 dalje do plačila, glede obresti od 30. 9. 2011 do 10. 10. 2011 pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da na podlagi določil Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba) oziroma z vključitvijo zahtev po teh predpisih v pogodbeno pravo strank podizvajalka (tožnica) ne more utemeljeno zahtevati plačil neposredno od naročnika (toženca). Ob tem se sklicuje na tretji odstavek 23. člena gradbene pogodbe z dne 20. 10. 2008, sklenjene med A., d.d., in tožencem, 7. člen "podizvajalske" pogodbe z dne 9. 1. 2009, sklenjene med tožnico in A., d.d., ter vzpostavljeno poslovno prakso, da za dela, ki jih je opravila tožnica plačuje samo toženec. Opozarja tudi na zadevo VS RS III Ips 41/2013. Posebej utemeljuje, da je njen zahtevek utemeljen že na pogodbeni podlagi (katero je sodišče druge stopnje spregledalo). Ustreznost potrditve tožničinih situacij ne bi smela biti sporna, drugačni zaključki sodišča druge stopnje pa so protispisni. Vse terjatve po neplačanih tožničinih situacijah in računih so bile priznane z dokončnim obračunom med A., d.d., in tožencem z dne 20. 2. 2010. Sicer pa meni, da bi moral toženec izkazati, zakaj predložene situacije niso sposobne za plačilo. S povzemanjem izpovedb prič skuša izkazati koneksnost terjatev A., d.d., in tožnice. Trdi tudi, da je (tožnica) toženca obvestila o zneskih njegovih obveznosti in ga pozvala na njihovo neposredno plačilo. V nadaljevanju navaja, da so v obravnavani zadevi podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za utemeljenost tožbenega zahtevka po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki jih konkretizira. Potem navaja, da so tudi po pravilih, ki urejajo asignacijo izpolnjeni pogoji za neposredna plačila toženca tožnici (pri čemer skuša slednje utemeljiti s povzemanjem tožbe, pripravljalne vloge z dne 24. 2. 2012 in listinskih dokazov). Nazadnje skuša svoj zahtevek utemeljiti še na odškodninski podlagi. Sicer pa sodišču druge stopnje očita predvsem, da je nekritično povzelo s strani sodišča prve stopnje ugotovljen dejanski stan, ne da bi se ukvarjalo s tem, ali je tožnica podala navedbe in dokaze, ki bi izkazovale upošteven dejanski stan ob pravilni uporabi materialnega prava. Meni namreč, da bi moralo sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, samo dopolniti dokazni postopek ali razveljaviti prvostopenjsko sodbo. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzpostavi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je toženec kot naročnik v postopku javnega naročanja z izbranim ponudnikom, glavnim izvajalcem družbo A., d.d., 20. 10. 2008 sklenil gradbeno pogodbo za izgradnjo nadomestnega objekta C. (v nadaljevanju: gradbena pogodba z dne 20. 10. 2008). Glavni izvajalec je gradnjo opravljal z različnimi podizvajalci, med drugim s tožnico, ki je z družbo A., d.d., 9. 1. 2009 sklenila pogodbo in dva aneksa za izvedbo del bazenske tehnike na navedenem objektu (v nadaljevanju: podizvajalska pogodba z dne 9. 1. 2009). Skladno s to pogodbo je tožnica družbi A., d.d., izdajala začasne situacije in na njih temelječe račune, od katerih so neplačani ostali delno račun po VI. začasni situaciji, v celoti računi po VII., VIII. in IX. začasni situaciji, račun za dodatna dela ter varščina. Toženec je dela na C. plačeval: svojemu sopogodbeniku (glavnemu izvajalcu A., d.d.), različnim A.-jevim podizvajalcem na podlagi sklenjenih (posebnih) asignacijskih pogodb in faktor družbama (B., d. o. o., in E., d. o. o.), ki jima je A., d.d., na podlagi pogodb o odstopu terjatev cediral svoje terjatve do toženca in ga nato obvestil o odstopu z opozorilom, naj odstopljeno terjatev izpolni prevzemniku, kar je tudi storil. Toženec je tako preko posebej sklenjenih asignacij plačeval račune tudi tožnici kot podizvajalki; na ta način ji je plačal račune na podlagi prvih petih, s strani A., potrjenih začasnih situacij, in delno račun po šesti začasni situaciji, nadaljnjih ponudb za sklenitev asignacijskih pogodb pa toženec ni sprejel. Revizijsko sporno je, ali je toženec (kot naročnik) dolžan neposredno tožnici (kot podizvajalki) plačati tudi tu vtoževane zneske, in sicer delno račun po VI. začasni situaciji, v celoti račune po VII., VIII. in IX. začasni situaciji, račun za dodatna dela in varščino, ter na kateri pravni podlagi.

7. Ureditev po 631. členu OZ pomeni izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za stranki pogodbe. Ker je izjeme treba razlagati restriktivno, je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da ZJN-2(1) in Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ. Torej mora naročnik tudi po uveljavitvi Uredbe (leta 2007) plačati glavnemu izvajalcu, podizvajalcu pa samo, če ta zahteva plačilo od naročnika in so izpolnjeni posebni pogoji za plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ.(2) Kumulativno zahtevani pogoji po 631. členu OZ so: pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni) in podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika (pri čemer je trditveno in dokazno breme glede vseh pogojev po 631. členu OZ na tožnici kot podizvajalki).

8. Upoštevajoč navedeno stališče (da ZJN-2 in Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ) to posledično pomeni, da tožničin tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen samo na podlagi pravil o javnem naročanju, t. j. na podlagi ZJN-2 in Uredbe.

9. Glede revizijske teze, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen na pogodbeni podlagi (gradbeni pogodbi z dne 20. 10. 2008 in podizvajalski pogodbi z dne 9. 1. 2009), velja revidentki pojasniti, da pogodbeni stranki z vključitvijo pravil o javnem naročanju (ZJN-2 in Uredbo) v samo pogodbo ne moreta obiti prej navedenega stališča, da ZJN-2 in Uredba nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ. Torej, če na podlagi samih pravil o javnem naročanju ni naročnikove obveznosti neposrednih plačil podizvajalcu, jih tudi z vključitvijo teh predpisov v pogodbo ni. V tretjem odstavku 23. člena gradbene pogodbe z dne 20. 10. 2008 (sklenjene med tožencem kot naročnikom in družbo A., d.d., kot glavnim izvajalcem) dano posebno pogodbeno pooblastilo, po katerem A., d.d., pooblašča toženca za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu, pa pomeni samo dvostranski dogovor med tožencem kot naročnikom in glavnim izvajalcem, ki pa (ob odsotnosti soglasja vseh ?udeležencev? tristranega razmerja) še ne ustvarja obveznosti neposrednega plačila podizvajalcu. To pa nadalje pomeni, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni niti pogoji za asignacijo (kot zmotno meni revidentka). Za veljavno asignacijo namreč manjkata še pooblastilo glavnega izvajalca podizvajalcu in sprejem oziroma akcept nakazila, ki ga mora naročnik izjaviti podizvajalcu (in mora biti dejanski in ne kar vnaprej predpostavljen)(3).

10. Za obravnavano zadevo je torej edina relevantna pravna podlaga 631. člen OZ (kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče), vendar pa se revizijsko sodišče ne strinja s pritožbenim sodiščem, da ni dovolj trditev za utemeljitev tožbenega zahtevka na podlagi 631. člena OZ. Ne drži, da se dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika na prvi stopnji ni zatrjevala. Iz sodnega spisa namreč izhaja, da se je v kombinaciji s trditvami toženca (primerjaj list. št. 23 in 24 sodnega spisa) izpostavilo kot sporno vprašanje dospelosti izvajalčeve terjatve do naročnika, vendar se prvostopenjsko sodišče s tem ni ukvarjalo, ker je materialnopravno zmotno izhajalo iz drugačne pravne podlage. Tudi koneksnost terjatev je bila zatrjevana. Iz pravočasne trditvene podlage izhaja, da je obrtniška dela v zvezi z bazensko tehniko za A., d. d, na objektu C. izvajala tožnica in da vtožuje plačilo teh del od toženca (primerjaj list. št. 3, 83 in od 116 do 139 sodnega spisa). Zmotno je nadalje naziranje pritožbenega sodišča, da v konkretno obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj pripoznanja izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca. Ugotovljeno je bilo namreč, da so bili računi oziroma začasne situacije, ki jih je glavnemu izvajalcu izstavljala tožnica in katerih plačilo vtožuje v tej pravdi, potrjeni, saj so bili parafirani s strani pooblaščenega predstavnika A., d.d., D. D., ki je na naroku za glavno obravnavo parafe prepoznal za svoje, pri čemer revizijsko sodišče dodaja, da je v 16. členu podizvajalske pogodbe z dne 9. 1. 2009 izrecno navedeno, da je pooblaščeni predstavnik naročnika (t. j. A., d. d.) za dela po tej pogodbi (t. j. podizvajalski pogodbi z dne 9. 1. 2009) D. D. (primerjaj prilogo A6 sodnega spisa). To pa po presoji revizijskega sodišča zadošča za izpolnjenost pogoja pripoznanja izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca za konkretni primer.

11. Ker se je torej izkazalo, da je v obravnavani zadevi [zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje ter materialnopravno zmotne presoje pritožbenega sodišča glede (ne)izpolnjenosti pogoja pripoznanja izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca in glede (siceršnje) pomanjkljivosti trditvene podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi 631. člena OZ (kar po presoji revizijskega sodišča ne drži)] dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožničini reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da odloči, ali so glede na dejanske ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje izpolnjeni vsi kumulativno zahtevani pogoji za naročnikovo zakonsko obvezo plačila podizvajalki (tožnici), torej za utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka na podlagi 631. člena OZ.

12. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Vsaj do uveljavitve novele ZJN-2B aprila 2010. Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč relevantno obdobje pred uveljavitvijo novele ZJN-2B aprila 2010 .

Op. št. (2): Enako tudi Kranjc V.: Neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika pri razmerjih, ki izhajajo iz javnih naročil, Pravosodni bilten, št. 1, letnik 2014, str. 95 do 118. Op. št. (3): Glej 1035. in 1036. člen OZ.