Jedro

Katastrska meja ustvarja domnevo močnejše pravice le, če je dokončna. Pojem dokončnosti meje je v času sprejetja SPZ opredelil ZENDPME v 1. odstavku 11. člena. Na ta zakon se še nanaša 77. člen SPZ. ZENDMPE je bila kasneje odpravljen z ZEN. Pojmu „dokončna meja“ sedaj ustreza drug pojem, ta pa je „urejena meja“, ki pa je vsebinsko enak.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odločilo o ureditvi meje med parcelo s parc. št. in , k. o. X. 2. Zoper sklep je vložila pritožbo 1. nasprotna udeleženka. Meni, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni uporabilo 12. in 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 , 20/1988, Ur. l. RS, št. 87/2002-SPZ, 131/2003 Odl.US: U-I-60/03-20, 77/2008-ZDZdr; v nadaljevanju: ZNP). Glede na obe prej navedeni določbi bi bilo moralo pomagati prava neuki 1. nasprotni udeleženki. Opozoriti bi jo bilo moralo na to, da dokazni predlogi v odgovoru na predlog niso bili zadostni. Če bi jo bilo opozorilo, bi lahko predlagala zaslišanja prič. Zaslišati bi bilo moralo tudi štiri priče, ki jih pritožba posebej navaja. Po mnenju pritožbe bi moralo zaslišati vsaj M.M. in I.M., saj je bilo njuno zaslišanje pravilno predlagano. Poleg tega naj bi obstajalo nasprotje med listinami in izpodbijanim sklepom. Sodišče naj bi tudi napačno ocenilo dokaze, saj je verjelo le predlagatelju postopka in pa po njemu predlaganim pričam. Poleg tega naj bi si bilo prvostopenjsko sodišče zmotno razložilo 77. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ). Napaka pri razlagi, ki jo očita pritožba je v tem, da si je 77. člen SPZ razložilo tako, da lahko uredi mejo po zadnji mirni posesti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi očitek prvostopenjskem sklepu je, da naj bi sodišče ne bilo pomagalo prava neuki 1. nasprotni udeleženki v zvezi z dokaznimi predlogi. Pritožbeno sodišče se s takšnim pravnim stališčem ne strinja. V nepravdnem postopku praviloma veljajo glede trditvenega in dokaznega bremena enaka pravila, kot v pravdnem postopku. Zadeva, o kateri je odločalo prvostopenjsko sodišče, pač ni ena takšnih, za katere bi veljala izjema iz 6. člena ZNP. Nasploh se smiselno uporabljajo določbe ZPP, razen če ni drugače določeno (37. člen ZNP). Prvo nasprotno udeleženko je torej bremenilo zatrjevanje zanjo ugodnih dejstev in predlaganje zanjo ugodnih dokaznih sredstev. Da ji je to breme bilo poznano, kaže prav njen odgovor na predlog za ureditev meje (z dne 08. 03. 2010). Pritožnica je namreč pravilno predlagala zaslišanje M. M. in I.M. Prvostopenjskemu sodišču pač ni bilo potrebno še dodatno opozoriti 1. nasprotne udeleženke na breme, ki ga je že sama očitno poznala.

5. Zakaj ni 1. nasprotna udeleženka vsaj vztrajala pri zaslišanju obeh pravilno predlaganih prič še na naroku na kraju samem, ni bila okoliščina, s katero bi se bilo moralo ukvarjati prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti. Prav nobenega razloga tudi ni, da bi se bile zaslišale tudi štiri priče, ki jih je prva nasprotna udeleženka sploh prvič imenovala šele v pritožbi. Takšen dokazni predlog je prepozen.

6. Ker prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo pravilno predlaganih dveh prič (M.M. in I.M.), bi bila morala 1. nasprotna udeleženka po 1. odstavku 286.b člena ZPP takšno procesno napako grajati že na naroku na kraju samem (dne 07. 06. 2011). Tega pa ni storila – storila je nasprotno od tega. Izjavila je, da nima dokaznih predlogov. Izrecno je povedala, „da ne predlaga zaslišanja nobenih prič“. S tem pa se je prej podanemu dokaznemu predlogu še izrecno odpovedala. Kaj to pomeni, pa lahko razume tudi pravni laik, kot tudi na splošno to, da je treba sodišču predlagati ustrezne dokaze, ker samo ne more vedeti, kje poteka meja.

7. Prvostopenjsko sodišče sicer ni ravnalo prav, ker ni zaslišalo dveh pravilno predlaganih prič. Ni pa s tem kršilo 12. in 285. člena ZPP, ker ni opozorilo na možnost zaslišanja še drugih prič. Poleg tega je sicer nepravilna opustitev zaslišanja sama po sebi ozdravela zaradi ravnanja 1. nasprotne udeleženke.

8. Prazen je tudi očitek, da se je sodišče oprlo le na izpovedi predlagateljice in po njej predlaganih prič. Sodišče se je pač oprlo na predlagane priče. Ker drugih ni bilo, pomembnih razlogov, ki bi govorili zoper resničnost njihovega pričanja pa tudi ni bilo, je njegova dokazna ocena pravilna (8. člen ZPP).

9. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločbo oprlo na 77. člen SPZ. Ta določa, da uredi sodišče mejo na podlagi močnejše pravice. Ta se domneva po v katastrskem postopku dokončno urejeni meji (1. in 2. odstavek 77. člena SPZ), če vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti. Ta predpostavka je bila v tej zadevi izpolnjena. Če močnejša pravica ni dokazana niti s pomočjo domneve dokončne (ali urejene) meje, uredi sodišče mejo po zadnji mirni posesti (4. odstavek 77. člena SPZ).

10. Katastrska meja torej ustvarja domnevo le, če je dokončna. Pojem dokončnosti meje je v času sprejetja SPZ opredelil Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur. l. RS, št. 52/2000; v nadaljevanju: ZENDPME), in sicer v 1. odstavku 11. člena. Meja parcele, ki je bila urejena oziroma določena z dokončno upravno ali pravnomočno sodno odločbo in ki je imela s predpisano natančnostjo določene koordinate zemljiškokatastrskih točk v državnem koordinatnem sistemu, je bila dokončna meja. Na ta zakon se še nanaša 77. člen SPZ. ZENDMPE je bila kasneje odpravljen z Zakonom o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/2006, v nadaljevanju ZEN). Pojmu „dokončna meja“ sedaj ustreza drug pojem, ta pa je „urejena meja“ (1. odstavek 20. člena ZEN), ki pa je vsebinsko enak.

11. V tej nepravdni zadevi se je urejala meja med dvema parcelama, od katerih je vsaka imela svoje lastnike. Noben udeleženec ni imel močnejše pravice. Meja pa ni bila dokončna niti urejena (2. odstavek 77. člena SPZ), in v sodnem postopku se je urejala prav iz tega razloga. Zato sodišče ni moglo urediti meje drugače kot po zadnji mirni posesti (4. odstavek 77. člena SPZ). Prvostopenjsko sodišče si je torej pravilno razložilo 77. člen SPZ in ga je pravilno uporabilo.

12. Prva nasprotna udeleženka tudi brez razloga očita absolutno kršitev določb pravdnega postopka zaradi domnevnega nasprotja med vsebino zapisnika o mejni obravnavi št. 70-2009 in izpodbijanim prvostopenjskim sklepom. Prvostopenjsko sodišče se pač pri svoji odločbi opira na dokazne predloge strank. Da bi sodišče upoštevalo, da so nekdanji sosedje M. že kdaj nasprotovali posestni meji, bi se moral katerikoli od udeležencev pač sklicevati. Da se je, tega prvi nasprotni udeleženec niti ne trdi.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni oprlo na zapisnik mejne obravnave št. 70-2009. Sodišče je pač urejalo mejo v okviru v sodnem postopku postavljenih predlogov in v okviru v sodnem postopku ugotovljenih dejstev. Na izide predhodnega upravnega postopka ni bilo v ničemer vezano. Česa takšnega namreč nobena določba ZNP ali ZPP ne določa. 14. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 35. člena ZNP.