Jedro

Ob obstoju pravne regulative, ki loči industrijsko in indijsko konopljo, se državni organi ne morejo sklicevati na zmotno mnenje, da je bilo prepovedano gojenje vsake vrste konoplje. Ker so prej citirani predpisi dovoljevali gojenje industrijske konoplje, se državni organi, ki so skupno delovali pri uničenju nasada, ne morejo sklicevati na zmotno razlago pravne norme. V tem obsegu je sicer res, da zmotne razlage pravne norme še ni mogoče šteti za protipravno ravnanje, vendar konkretne dejanske okoliščine v tem primeru take pravne razlage ne dopuščajo. Poročilo kriminalistično-tehničnega laboratorija, da zasežena konoplja vsebuje THC, še ne daje podlage za ugotovitev, da gre za prepovedano vrsto, saj vsaka konoplja vsebuje navedeno substanco, od tega pa vrsta, ki jo je gojil tožnik, v tako nizkem odstotku, da jo je mogoče uporabiti le v industrijske namene.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se, ob zavrnitvi pritožbe tožeče stranke, zavrne pritožba tožene stranke tudi v preostalem delu (kolikor je odločeno o odškodnini za leto 1997) ter se sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija tožeče stranke v preostalem delu in revizija tožene stranke se zavrneta.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.575,19 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 265.296,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero do 27. 6. 2003, od tedaj dalje pa v višini, kot jo predpisuje Zakon o predpisani obrestni meri. Višji tožbeni zahtevek, torej glede plačila 1,026.159,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2002 in glede plačila obresti, višjih od obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1. 9. 2002 do 27. 6. 2003 od prisojenega zneska 265.296,38 EUR, pa je zavrnilo.

2. Dosojeni znesek predstavlja seštevek zneskov 142.661,78 EUR ter 122.634,60 EUR. Prvi znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki je tožniku nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, katere policisti so mu v letu 1997 poželi nasad navadne industrijske konoplje, drugi znesek pa odškodnino za škodo, ki mu je zaradi enakega posega tožene stranke nastala v letu 1998. Tožnik je uveljavil tudi odškodnino za škodo, ki mu je nastala v letu 1999, ko zaradi kazenskega postopka ni mogel pridobiti dovoljenja za saditev konoplje v kozmetične namene. Ta del tožbenega zahtevka je bil zavrnjen skupaj z višjim, prej omenjenim tožbenim zahtevkom.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine le za škodo, ki je tožniku nastala v letu 1998 (122.634,60 EUR), zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi tožniku nastala v letu 1997. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Obe pravdni stranki vlagata revizijo. Uveljavljata revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP, pri čemer tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in ugoditvijo njeni pritožbi tako, da bo v celoti razsojeno v skladu s tožbenim zahtevkom, tožena stranka pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu (torej tudi v delu, ki se nanaša na škodo, ki naj bi tožniku bila prizadejana v letu 1998).

5. Tožeča stranka v reviziji poudarja, da je zoper tožnika tekel kazenski postopek po obtožbi zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, da pa je bil obtožbe pravnomočno oproščen s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27. 11. 2002. Ugotovljeno je namreč bilo, da konoplje ni gojil za pridelavo mamila, temveč izključno za pridelavo eteričnega olja. Gojil je navadno, industrijsko konopljo, ki ima zelo majhno vsebnost substance, ki jo je mogoče šteti za mamilo. Takšno konopljo je bilo dovoljeno gojiti, ker sodi med industrijske in kmetijske rastline. Pri tem se revizija sklicuje na jasne razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odškodninski zahtevek za škodo, nastalo v letu 1997. Tožnik je bil registriran kot samostojni podjetnik, med drugim tudi za proizvodnjo destiliranih dišavnih vodic. Konopljino seme si je pridobil po uradni poti, o posaditvi je obvestil Ministrstvo za zdravstvo, obveščeni pa sta bili tudi Ministrstvi za notranje zadeve in za kmetijstvo. Že v letu 1995 so državni organi vedeli, da gojenje industrijske konoplje ni prepovedano. Ravnanje policije, ki je nasad konoplje uničila, ni bilo zakonito glede na tedaj veljavne predpise. Morebitna neusklajenost med državnimi organi ne more biti razlagana v škodo posameznika. Glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu o odgovornosti za nastalo škodo tožena stranka ni dokazala, da njeni organi niso ravnali protipravno. Predpisi, citirani v izpodbijani sodbi, so jasno nakazovali razliko med navadno, industrijsko konopljo in indijsko konopljo. Tožnik indijske konoplje ni gojil. V okvir škode je tožeča stranka uvrstila tudi znesek 4,000.000 SIT, kar predstavlja vrednost recepture in vzorčnega parfuma, odvzetega ob posegu policije. O tem v izpodbijani sodbi ni razlogov. Končno tožeča stranka vztraja tudi pri zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v letu 1999. 6. Tožena stranka tudi v reviziji zavrača kakršnokoli odgovornost, torej tudi odškodninsko odgovornost za škodo, ki naj bi tožniku bila prizadejana v letu 1998. Policisti, ki so uničili nasad konoplje v letu 1998, niso ravnali protipravno. Uredba o gojenju navadne konoplje (Ur. l. RS, št. 34/98) je gojitelju konoplje narekovala, da mora nasad ustrezno zavarovati. Ker tožnik tega ni storil, ga je obravnaval sodnik za prekrške, ugotovil obstoj prekrška in mu izrekel denarno kazen. Istočasno je odredil tudi uničenje zasajene konoplje. Res je, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-332/98 z dne 18. 4. 2002 razveljavilo nekatere določbe prej omenjene uredbe in posledično odločbi sodnika za prekrške ter senata za te prekrške, vendar takšna razveljavitev učinkuje le za naprej, ne pa za nazaj, saj gre za primer odprave podzakonskega akta. S tem v zvezi se revizija sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba in sklep II Ips 149/2002 z dne 5. 12. 2002), po kateri delovanje pristojnega organa v skladu s pooblastili na podlagi zakona, čeprav kasneje razveljavljenega, ni protipravno dejanje, zato tudi ni odškodninske odgovornosti države. Policisti so torej ravnali v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Določba 193. člena Zakona o prekrških predvideva povrnitev škode za dejanja, ki niso prekršek, ne pa za dejanja, ki niso več prekršek, kakor to velja za ta primer. Končno tožena stranka ugovarja tudi odločitvi o višini nastale škode in odškodnine zanjo. Tožnik je namreč imel kot samostojni podjetnik ustrezne stroške, torej bi imel tudi stroške s pridelavo eteričnih olj iz konoplje, vse to pa bi bilo treba odšteti od ugotovljenega dobička. Iz odločbe o prekršku z dne 29. 7. 1998 pa je tudi razvidno, da je v letu 1998 nasad konoplje uničila toča. Zato gre za pomanjkanje vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev za saditev konoplje, ker ni razpolagal z deklaracijo o kakovosti semena. Sadil je torej seme proizvajalcev, ki niso bili ustrezno registrirani.

7. Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in pravdnima strankama, pri čemer je tožeča stranka odgovorila na revizijo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev.

8. Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Glede tožbenega zahtevka za leto 1997 (revizija tožeče stranke)

9. Odškodninska odgovornost tožene stranke Republike Slovenije v tem primeru temelji na določbi 26. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Vendar pa je – upoštevaje dejanske ugotovitve – tudi v obravnavanem primeru specifično odgovornost države mogoče utemeljevati le z uporabo določb tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – prvi odstavek 154. člena, 158. člen in prvi odstavek 172. člena). To pomeni, da morajo biti ob ugotovljeni škodi hkrati podani vsi elementi civilnega delikta. Odškodninska odgovornost tožene stranke je torej podana le z dognanjem o protipravnosti ravnanja njenih oseb in organov, ob istočasnem obstoju vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo. Uprava za notranje zadeve Novo mesto, Urad za kriminalistične službe, je namreč po odredbi preiskovalnega sodnika z dne 28. 8. 1997 po svojih kriminalistih še istega dne zaradi suma, da tožnik goji konopljo za pridelavo mamila (kaznivo dejanje neupravičenega pridelovanja in prometa z mamili – prvi odstavek 196. člena KZ), uničila nasad konoplje na površini 1.487 m2. Ker je bil tožnik, zoper katerega je bila zaradi storitve omenjenega kaznivega dejanja vložena obtožba, pravnomočno oproščen s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27. 11. 2002, je obstoj škode zaradi uničenja navadne konoplje, ki je tožnik zato ni mogel predelati v eterična olja, izkazan. Ob ugotavljanju višine škode je zato pravno odločilno, ali je bilo ravnanje organov tožene stranke, ki so odločili o uničenju nasada, protipravno in ali obstoji vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo. Delovanje državnih organov v okviru pristojnosti in v skladu z veljavnimi predpisi namreč ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, ki je pri tem nastala.

10. Problem morebitne protipravnosti ravnanja tožene stranke je v tej pravdi osrednjega pomena. Ob dejstvu, da je bil tožnik pravnomočno oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, ker je bilo ugotovljeno, da je gojil navadno, industrijsko konopljo, je odločilnega pomena, ali je po obstoječih predpisih v letu 1997 in ob tožnikovi izpolnitvi predpisanih pogojev za gojenje navadne konoplje, ravnanje organov tožene stranke bilo do takšne mere nepravilno, da jim je uničenje nasada mogoče pripisati v krivdo. Nedorečenost razlikovanja različnih vrst konoplje oziroma njihovo nepoznavanje in nerazlikovanje s strani organov tožene stranke ne sme biti v tožnikovo škodo. Dejansko stanje, ki je utemeljilo kazensko oprostilno sodbo, je bilo pri tem v glavnih obrisih zbrano in pojasnjeno že v predkazenskem postopku in tudi ob izdaji odredbe preiskovalnega sodnika o uničenju nasada. Pomembno je, da je bilo pridelovanje konoplje že v kritičnem času podrobno urejeno z zakonskimi in podzakonskimi akti, vključujoč tudi ustrezne mednarodne konvencije.

11. Izpodbijana sodba je na svoji peti strani navedla pravno podlago za svojo odločitev v enotni Konvenciji o mamilih (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2-22/64), v Konvenciji združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (Ur. l. SFRJ, št. 14/90), v Zakonu o proizvodnji in prometu mamil (Ur. l. SFRJ, št. 58/85 in 55/87) ter v tedaj veljavni Odločbi o seznamu mamil (Ur. l. SFRJ, št. 70/78). Pri tem pa je upoštevala dejanske ugotovitve, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, po katerih je tožnik gojil konopljo na vidnem polju (ob javni cesti ob naselju) izključno z namenom pridelave eteričnih olj. Pri sajenju je sodeloval z Biotehniško fakulteto ter profesorjem J. S., ki je povedal – to se je potrdilo tudi z laboratorijskimi preiskavami – da je tožnik gojil konoplji „Novosadsko“ ter „Compoltni hibrid TC“, ki za predelavo mamila zaradi nizke vsebnosti tetrahidroclorcanabinola (THC) nista zanimivi. O gojenju konoplje je obvestil Ministrstvo za zdravstvo, obveščeni pa sta bili tudi Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za kmetijstvo. Svojo dejavnost proizvodnje eteričnih olj je tudi ustrezno registriral. Izpodbijana sodba je sprejela stališče, da je odločba o seznamu mamil pod št. 69 sicer kot mamilo določila vrsto indijske konoplje ter pod št. 134 THC, vendar pa predpisi niso posebej določili količine vsebnosti THC kot kriterija za ločitev konoplje kot mamila, od navadne konoplje. Zato po povedanem policistom ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, ali drugače: zmotne razlage pravne norme še ni mogoče šteti za protipravno ravnanje. Zmotno mnenje, da je prepovedano gojiti vsakršno vrsto konoplje, se po stališču izpodbijane sodbe ne more označiti za tako neskrbno, da bi bilo mogoče govoriti o protipravnosti.

12. Revizijsko sodišče omenjene pravne razlage ne sprejema in v tej smeri pritrjuje utemeljeni revizijski graji. Uničenje vsake vrste konoplje brez razlikovanja nasprotuje pravni ureditvi o gojenju konoplje v kritičnem času, na katero se izpodbijana sodba v svojih razlogih z vzporedno oceno dejanskega stanja tudi sklicuje. Gre za napačno pravno presojo: ob obstoju pravne regulative, ki loči industrijsko in indijsko konopljo, se državni organi ne morejo sklicevati na zmotno mnenje, da je bilo prepovedano gojenje vsake vrste konoplje. Ker so prej citirani predpisi dovoljevali gojenje industrijske konoplje, se državni organi, ki so skupno delovali pri uničenju nasada, ne morejo sklicevati na zmotno razlago pravne norme. V tem obsegu ima izpodbijana sodba načelno sicer prav, da zmotne razlage pravne norme še ni mogoče šteti za protipravno ravnanje, vendar konkretne dejanske okoliščine v tem primeru take pravne razlage ne dopuščajo. Poročilo kriminalistično-tehničnega laboratorija, da zasežena konoplja vsebuje THC, še ne daje podlage za ugotovitev, da gre za prepovedano vrsto, saj vsaka konoplja vsebuje navedeno substanco, od tega pa vrsta, ki jo je gojil tožnik, v tako nizkem odstotku, da jo je mogoče uporabiti le v industrijske namene.

13. Pred uničenjem nasada bi bilo treba že v predkazenskem postopku preveriti, ali je vsebnost THC v tožnikovi konoplji res tolikšna, da bi bilo konopljo mogoče uvrstiti v vrsto, za katero je potrebno posebno dovoljenje, ki se lahko izda le pravni osebi, in šele nato odločiti o uničenju nasada. Profesionalna skrbnost je organom policije pred uničenjem nasada narekovala temeljito preverjanje. Kratko poročilo laboratorijske preiskave, da konoplja vsebuje THC, še ne omogoča sklepanja, da gre za prepovedano vrsto. Tudi utemeljena skrb za preprečevanje proizvodnje in prometa z mamili, radikalnega in hitrega ukrepanja ne opravičuje. Povedano je že, da nedorečenost pojmovanja različnih vrst konoplje oziroma njihovo nepoznavanje in nerazlikovanje s strani organov tožene stranke ne sme biti tožniku v škodo. Končno je bilo v kazenskem postopku zelo hitro ugotovljeno, da tožnik ni gojil konoplje za proizvodnjo mamil, predvsem zaradi nizke vsebnosti THC, ki jo vsebuje navadna konoplja.

14. Ravnanje državnih organov, ki so odločali o uničenju nasada (policija, državno tožilstvo, preiskovalni sodnik) je bilo po povedanem protipravno. Pri tem gre za njihovo skupno delovanje. Odredba preiskovalnega sodnika je bila po predlogu tožilstva izdana na podlagi zbranih podatkov, ki so bili očitno pavšalni in temelje na preprosti ugotovitvi, da konoplja iz nasada vsebuje THC, ne da bi se dodatno ugotavljalo, za kakšno vrsto konoplje gre in kolikšna je vsebnost droge v njej. V tem okviru je sprejemljiva revizijska teza, po kateri tožena stranka, ki nosi obrnjeno breme dokazovanja, ni dokazala, da so državni organi ravnali s potrebno skrbnostjo.

15. Tožniku nastala škoda v letu 1997 se kaže v izgubi dohodka. Zasežen mu je bil letni pridelek konoplje, iz katere je nameraval proizvajati eterično olje. Konopljo je gojil v skladu z veljavno zakonodajo. Uničenje nasada v opisanih okoliščinah, ki utemeljujejo protipravno ravnanje, ima za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke, Republike Slovenije. Zato je v obsegu odškodninskega zahtevka za leto 1997 revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo po določbi prvega odstavka 380. člena ZPP tako spremenilo, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo tudi v preostalem delu, torej glede odločitve o tožbenem zahtevku za leto 1997, ter tudi v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (o višini odškodnine bo govora v nadaljevanju).

Glede tožbenega zahtevka za leto 1998 (revizija tožene stranke)

16. Z Uredbo o gojenju navadne konoplje (Ur. l. RS, št. 34/98), ki je stopila v veljavo 29. 4. 1998, je bilo v letu 1998 pod predpisanimi pogoji (predvsem glede zavarovanja nasada) dovoljeno gojiti navadno konopljo tudi za pridobivanje substance za kozmetične namene. Po dejanskih ugotovitvah je tožnik v tem letu posadil z enakim namenom enako vrsto konoplje kot v prejšnjem letu, vendar mu je bila uničena na podlagi odločbe sodnika za prekrške z dne 29. 7. 1998 (P 34821/98) v zvezi z odločbo senata za prekrške z dne 12. 11. 1998 (Pp 6112/98). Nastala mu je škoda zaradi izgube dohodka s prodajo eteričnega olja, ki bi ga pridobil z destilacijo.

17. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up 332/98 z dne 18. 4. 2002 razveljavilo citirani odločbi sodnika za prekrške in senata za prekrške in postopek o prekršku zoper tožnika ustavilo. Ugotovilo je neskladje določb citirane Uredbe o gojenju navadne konoplje, ki se nanašajo na zavarovanje posevka konoplje, z Ustavo.

18. Revizijsko sodišče se strinja s pravno presojo, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da v tem primeru odškodninska odgovornost tožene stranke ne temelji na protipravnem ravnanju nosilca oblasti (26. člen Ustave). Obstoj škode je protipraven in nedopusten zaradi civilnopravne odgovornosti za škodo, povzročeno zaradi neupravičenega kaznovanja za prekršek. S citirano odločbo Ustavnega sodišča je bilo ugotovljeno, da dejanje, zaradi katerega je bil v postopku o prekršku tožnik sankcioniran z istočasno odredbo o uničenju nasada konoplje, ni prekršek. Zakon o prekrških (Ur. l. RS, št. 25/98) – enako kot Zakon o kazenskem postopku v 32. poglavju – v 193. členu določa, da ima pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neupravičenega izreka sankcije, tisti, zoper katerega je bila odločba o prekršku razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke je torej podan na podlagi citirane določbe 193. člena Zakona o prekrških. Izpodbijana sodba ima zato prav, da je odškodninska odgovornost v tem primeru utemeljena izključno na objektivnih okoliščinah – na neupravičeni odločbi, neodvisno od subjektivnih okoliščin na strani odgovornega subjekta. Tožnik bi v letu 1998 lahko gojil navadno konopljo v skladu z določbo 4. člena citirane uredbe, glede katere je izpolnil tudi vse ustavno dopustne pogoje.

19. Revizija tožene stranke v navedenem obsegu torej neutemeljeno vztraja pri tezi, da so policisti pri uničenju konoplje v letu 1998 ravnali v skladu z omenjeno uredbo, ker tožnik nasada ni zavaroval – pri čemer naj bi bili kriti z odločbo sodnika za prekrške. Nesprejemljiva je tudi dodatna revizijska argumentacija s sklicevanjem na razloge sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 149/2002 z dne 5. 12. 2002. Delovanje pristojnega državnega organa v skladu s pooblastili na podlagi zakonitega predpisa, čeprav kasneje (v postopku ustavne presoje) razveljavljenega, bi ne bilo protipravno, ker razveljavitev ne učinkuje za nazaj, torej za čas domnevno protipravnega ukrepa, temveč le za naprej. Vendar pa se primer, na katerega se sklicuje revizija, pomembno razlikuje od obravnavanega. V primerjani zadevi obstoj prekrška (zaradi polnjenja tovornjakovega rezervoarja s kurilnim oljem) ni bil vprašljiv, vprašljiva je bila le odločitev o varstvenem ukrepu odvzema tovornega vozila. Ustavno sodišče je razveljavilo le določbo podzakonskega akta, ki je omogočala zaplembo vozila. V obstoj prekrška ni posegalo. V obravnavanem primeru pa je bila s strani Ustavnega sodišča razveljavljena peta alineja 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe o gojitvi navadne konoplje, kar je imelo za posledico ugotovitev, da tožnik očitanega prekrška ni storil. Ob takšni ugotovitvi pa je na podlagi določbe 193. člena Zakona o prekrških podana (objektivna) odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Ne more obveljati revizijsko stališče, da je tožnik „bil v prekršku“ v letu 1998, ko je posadil konopljo, ni pa bil „več v prekršku“, ko je Ustavno sodišče v letu 2002 razveljavilo pravno podlago za obstoj prekrška, odločbo o prekršku razveljavilo in postopek o prekršku ustavilo.

20. Po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, predvsem pa se mora izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Enaka določba je tudi v prvem odstavku 337. člena ZPP glede novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku. Navedene procesne določbe so sodiščema druge in prve stopnje utemeljile neupoštevanje prepozno podanih navedb tožene stranke o neobstoju vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in prizadejano škodo tožniku v letu 1998, ko je nasad konoplje prizadela toča. Tožena stranka neobstoja vzročne zveze ni zatrjevala v pogojih določbe 286. člena ZPP, kasneje pa na poziv sodišča prve stopnje ni navedla opravičljivega razloga, zaradi katerega takšnih trditev ne bi mogla podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Sklicevanje revidenta na vsebino spisa sodnika za prekrške, kjer so dejstva o toči navedena, ni utemeljeno. V pravdnem postopku velja pravilo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP). V določbi drugega odstavka 7. člena ZPP določena izjema se nanaša na dolžnost sodišča, da ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, le na primere iz določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče prve stopnje je zato z vpogledom v spis sodnika za prekrške vpogledalo le tista dejstva, ki sta jih pravdni stranki pravočasno zatrjevali. Vse to se sicer nanaša tudi na obseg škode in višino dosojene odškodnine (o tem bo govora v nadaljevanju).

Glede tožbenega zahtevka za leto 1999 in višine škode (reviziji tožeče in tožene stranke)

21. Tožnik je bil v letu 1999 v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ. Kazenski postopek se je končal z oprostilno sodbo v letu 2002. Vendar pa zaradi odprtega kazenskega postopka v letu 1999 tožnik ni mogel dobiti dovoljenja za gojenje konoplje v skladu s tedaj veljavno zakonodajo. Ker je imel v najemu zemljišča površine v velikosti treh hektarov, na katerih bi posadil konopljo, mu naj bi izpadel dohodek v višini 239,915.520 SIT, kar predstavlja škodo, ki naj bi mu jo s protipravnim ravnanjem povzročila tožena stranka.

22. Ne glede na to, da tožnik niti ne zatrjuje, da je za dovoljenje za gojitev konoplje v letu 1999 zaprosil, sta odločitvi sodišč druge in prve stopnje, ki sta ta del zahtevka zavrnili, pravilni. Dejstvo, da je bil tožnik v kazenskem postopku, samo po sebi ni protipravno ne glede na kasnejšo oprostilno sodbo. Tožnik tudi ni zatrjeval protipravnosti predpisa, ki je pogojeval pridobitev dovoljenja z dokazilom o neobstoju kazenskega postopka. Temelj odškodninske obveznosti za domnevno škodo, nastalo v letu 1999, torej ni podan.

23. V okvir škode je po navedbah revizije tožeča stranka uvrstila tudi znesek 4,000.000 SIT, kar predstavlja vrednost recepture in vzorčnega parfuma, odvzetega ob posegu policije. Vendar pa je ne glede na problem morebitnega neizpolnjevanja pogojev iz 286. člena ZPP, revizijsko sodišče ugotovilo, da v pravočasni pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje tožeča stranka zatrjevane neodločitve o znesku 4,000.000 SIT ni izpodbijala. V tem obsegu je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna in je revizijsko (367. člen ZPP) ni mogoče izpodbijati. Enaka odločitev zadene toženo stranko tudi v njeni revizijski trditvi, po kateri tožnik ni izpolnjeval pogojev za saditev konoplje, ker naj bi ne razpolagal z deklaracijo o kakovosti semena.

24. O višini nastali škode in s tem o znesku odškodnine je bilo odločeno na podlagi trditvenega in dokaznega gradiva tožeče stranke. Tožena stranka v pogojih iz določbe 286. člena ZPP o višini odškodnine ni navedla ničesar. Sodišče prve stopnje izven pogojev iz določbe 286. člena, sodišče druge stopnje pa tudi 337. člena ZPP, nista bili dolžni upoštevati trditev, ki so bile glede višine odškodnine postavljene prepozno. Na revizijski stopnji gre v tem obsegu celo za nove trditve dejanskega značaja o vrsti in obsegu stroškov, ki bi mogli zmanjšati tožnikov dohodek, pa niso bili upoštevani. Glede na določbo 372. člena ZPP teh trditev ni mogoče obravnavati, ker predstavljajo navajanje novih dejstev in dokazov na revizijski stopnji.

25. V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče po določbi 371. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo glede višine odškodnine le v obsegu trditvenega in dokaznega gradiva, ki sta ga sodišči druge in prve stopnje upoštevali v mejah opisane procesne dopustnosti. Gre za dejanske ugotovitve, ki slede iz mnenja izvedenca A. S., da se je cena kilograma eteričnega olja v letu 1997 in 1998 gibala med 10.500 in 12.000 DEM. Tožnik bi po presoji, ki je pretežno dejanske narave, lahko pridobil v letu 1998 na 1.246 m2 veliki njivi 24,960 kg eteričnega olja, kar bi predstavljajo, upoštevaje dejanske ugotovitve, da ni na razpolago okoliščin, da bi ne mogel doseči najvišje cene, znesek, ki po preračunu predstavlja 122.634,60 EUR. V letu 1997 pa bi bilo mogoče na 1.487 m3 pridobiti 29,74 kg olja, za katerega bi tožnik po omenjenih kriterijih dosegel ceno 142.661,78 EUR. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za leto 1997 sodišče druge stopnje sicer ni posebej odločalo o višini odškodnine za to leto, vendar je ob pomanjkanju kakršnihkoli pravočasnih ugovorov zoper višino škode o tej bilo mogoče na revizijski stopnji odločiti tudi za leto 1997. Tožena stranka bo torej morala tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 265.296,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2002 dalje, kakor je to določeno v sodbi sodišča prve stopnje. Revizijo tožene stranke je bilo torej treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

O pravdnih stroških

26. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi z določbo 154. člena ZPP. Pri tem je bilo treba zaradi spremembe izpodbijane sodbe ponovno preveriti stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, odločiti o pravdnih stroških, nastalih v pritožbenem postopku in o revizijski stroških.

27. S spremembo izpodbijane sodbe sta bili pritožbi pravdnih strank proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnjeni v celoti, potrjena pa je bila sodba sodišča prve stopnje tudi v njenem stroškovnem izreku, torej v odločitvi, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške. To velja tudi za pravdne stroške, nastale na pritožbeni stopnji: nobena od strank namreč ni uspela s pritožbo. Revizijski uspeh tožeče stranke pa je bil po presoji revizijskega sodišča glede na obseg celotnega zahtevka in delno zavrnitev revizije, 20%, kar pomeni, da je od stroškov, odmerjenih po odvetniški tarifi v znesku 1.679,94 EUR, tožeča stranka upravičena le do zneska 335,89 EUR. Tožeča stranka pa je odgovorila na neuspešno revizijo tožene stranke glede zneska 122.634,60 EUR. Tožena stranka, katere revizija je bila zavrnjena, trpi stroške revizije sama, tožeči stranki pa mora povrniti po odvetniški tarifi odmerjene stroške v znesku 1.239,30 EUR. Skupaj mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.575,19 EUR pravdnih stroškov.