Jedro

V razgovoru, ki ga omenja izpodbijani sklep, je sodišče nasprotnemu udeležencu zastavilo samo eno vprašanje. Na ta način si gotovo ni moglo samo ustvariti mnenja o tem, kakšno je stanje nasprotnega udeleženca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predlagatelj, ki je sin nasprotnega udeleženca, je sodišču predlagal, naj nasprotnemu udeležencu odvzame poslovno sposobnost. Sodišče prve stopnje je takšen predlog z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Predlagatelj se je pravočasno pritožil, brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa. Vztraja pri popolnem odvzemu poslovne sposobnosti. Podrejeno predlaga, naj pritožbeno sodišče nasprotnemu udeležencu delno odvzame poslovno sposobnost, in sicer pri upravljanju z njegovim premoženjem, predlagatelju pa omogoči nemoten vstop v obe stanovanji nasprotnega udeleženca in pokojne matere, dostop do poštnih nabiralnikov, uporabo osebnega avtomobila staršev ter vpogled v njuno zdravstveno in ostalo dokumentacijo. Navaja, da je dementni oče 10. 6. 2019 izginil iz svojega stanovanja. Istega dne so ga našli na Enoti za hitre preglede Splošne nujne medicinske pomoči, kjer je bil urgentno obravnavan. Tja je bil pripeljan z reševalnim vozilom po klicu očividcev, da je ves okrvavljen po obrazu in da je najverjetneje padel. Čeprav je bil pri zavesti, zdravniku ni znal odgovoriti na njegova vprašanja, ni vedel, katera zdravila jemlje, ni se spomnil operativnega posega na svojem obrazu, prav tako ni znal povedati, da ima sina in hčer, ki bi ju lahko poiskali. Predlagatelj k pritožbi prilaga Obvestilo izbranemu zdravniku z dne 10. 6. 2019, ki negira mnenje izvedenca, da naj bi šlo pri nasprotnem udeležencu le za znake blage kognitivne motnje na meji z blago obliko demence. Sicer pa je sodišče napačno ugotovilo, da predlagateljeva sestra S. K. dobro skrbi za očeta. Ta v resnici večji del negibno sedi na fotelju in nima skoraj nikakršnih socialnih stikov z drugimi ljudmi. Sodišče se je pri svoji odločitvi preveč naslonilo izvedensko mnenje, čeprav je sam izvedenec poudaril, da lahko oceni le trenutno kognitivno stanje nasprotnega udeleženca. Pregled je opravil 6. 2. 2019, skoraj leto dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. V tem času se je očetova demenca že bistveno poslabšala.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da predlagatelja ne vodi želja po varovanju nasprotnega udeleženca, ampak bi v tem postopku rad uredil nerešena družinska, zlasti premoženjska razmerja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

6. Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, na katero materialnopravno podlago je sodišče oprlo svojo odločitev. Postopek v tej zadevi se je začel 8. 6. 2018 s predlogom za odvzem poslovne sposobnosti. Ob vložitvi predloga je še veljal prejšnji Zakon o nepravdnem postopku (ZNP; Uradni list RS, št. 30/86 in naslednji). Ker sodišče postopka ni zaključilo do 15. 4. 2019, torej do uveljavitve sedanjega istoimenskega zakona (ZNP-1; Uradni list RS, št. 16/19), je moralo po prehodni določbi prvega odstavka 216. člena ZNP-1 postopek dokončati po prejšnjem zakonu. Pri tem pa bi moralo upoštevati, da ZNP ni vseboval le postopkovnih določb, temveč tudi materialnopravne. Te zdaj vsebuje Družinski zakonik (DZ; Uradni list RS, št. 15/17), ki je institut odvzema poslovne sposobnosti nadomestil z institutom postavitve pod skrbništvo, uporablja pa se od 15. 4. 2019 dalje. Izpodbijani sklep je bil izdan po navedenem datumu, kar pomeni, da je moralo sodišče pri obravnavanju predloga upoštevati procesne določbe ZNP in vsebinske določbe DZ o postavitvi pod skrbništvo1. 7. Po 262. členu DZ sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika.

8. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je nasprotni udeleženec sposoben izraziti svojo pravo voljo in da njegov kratkoročni spomin ni tako okrnjen, da ne bi vedel, kaj podpisuje, vendar navedeni dve ugotovitvi ne zadoščata za sklepanje o tem, da je sposoben samostojno in brez škode zase poskrbeti za svoje pravice in koristi. Vprašljivo je namreč, ali je nasprotni udeleženec sposoben tudi razumeti pomen svojih izjav in njihovih posledic, pravilno zaznavati svet okoli sebe ter imeti samega sebe v oblasti. Splošno je znano, da demenca, za katero se že vrsto let zdravi nasprotni udeleženec, sodi med duševne motnje, ki vplivajo na zmožnost razsojanja. Nasprotni udeleženec že zdaj po ugotovitvi sodišča prve stopnje potrebuje pomoč hčere pri jemanju zdravil in plačevanju računov, torej na dveh pomembnih življenjskih področjih vendarle ni samostojen oziroma sposoben ustrezno poskrbeti zase, za svoje zdravje in izpolnjevanje svojih obveznosti. Zmotno je stališče, da se „občasna nezmožnost rešuje s pomočjo začasnega skrbnika, ki pa ga postavi center za socialno delo“. Po 265. členu DZ namreč začasnega skrbnika imenuje sodišče, pri katerem se je začel postopek za postavitev pod skrbništvo.

9. Dejanski zaključki izpodbijanega sklepa pa so vprašljivi tudi za to, ker je sodišče prve stopnje površno izvedlo dokazni postopek in opustilo predpisano skrbnost pri dokazni oceni. Tako nasprotnega udeleženca sploh ni zaslišalo, kljub izrecni zakonski zahtevi, da je treba osebo, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost (oziroma se jo postavi pod skrbništvo), zaslišati, razen če bi zaslišanje škodilo njenemu zdravju ali če zaslišanje glede na njeno zdravstveno stanje ni mogoče (47. člen ZNP)2. Sodišče prve stopnje nasprotnega udeleženca na zaslišanje ni niti povabilo. V razgovoru, ki ga omenja izpodbijani sklep,3 je nasprotnemu udeležencu zastavilo samo eno vprašanje4. Na ta način si prav gotovo ni moglo samo ustvariti mnenja o tem, kakšno je stanje nasprotnega udeleženca. Na istem naroku (11. 1. 2019) je nasprotni udeleženec nato odgovoril še na nekaj vprašanj svojega pooblaščenca, med drugim na vprašanje, katerega datuma smo; nasprotni udeleženec je odgovoril, da „misli, da smo 19. 4., leto 2017“.

10. Zdi se torej, da je bil nasprotni udeleženec že pred pregledom pri izvedencu psihiatru časovno dezorientiran. To dejstvo vzbuja resne pomisleke o pravilnosti izvedenskega mnenja, da ima nasprotni udeleženec le blage kognitivne motnje na meji z blago obliko demence. Še resnejši dvom pa vzbuja vsebina listine, ki jo je predlagatelj predložil k pritožbi (Obvestilo izbranemu zdravniku z dne 10. 6. 2019), iz katere je mogoče povzeti, da je bil nasprotni udeleženec tega dne, manj kot tri mesece po izdelavi izvedenskega mnenja, časovno in krajevno že povsem izgubljen.

11. Sodišče prve stopnje razen dokaza z izvedencem ni izvedlo nobenega drugega dokaza, niti izvedenskega mnenja pa ni dokazno ocenilo. Mnenju je nekritično sledilo, čeprav je sam izvedenec opozoril, da je lahko ocenil le trenutno kognitivno stanje nasprotnega udeleženca. Dejstvo, da je izvedenec ob zaslišanju odgovoril na vsa vprašanja, ne pove ničesar o dokazni teži njegovega mnenja. Za povrh je sodišče izpodbijani sklep izdalo skoraj leto dni po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja in sedem mesecev po zaslišanju izvedenca. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja na splošno znano dejstvo, da se demenca s potekom časa slabša. 12. Vprašljivo je torej, ali nasprotni udeleženec glede na vse navedene okoliščine primera res (še) ne potrebuje skrbnika. Motivi, ki naj bi jih s tem postopkom zasledoval predlagatelj in na katere opozarja odgovor na pritožbo, pa niso pomembni. Postopki v zvezi s skrbništvom namreč tečejo izključno v korist varovancev. Sodišče zato v tovrstnih primerih lahko začne postopek tudi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 45. člena ZNP). Prav tako mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi oseb, ki zaradi duševne bolezni niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese (drugi odstavek 5. člena ZNP).

13. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo. Zadevo je na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo pred ponovno odločitvijo o predlogu upoštevati nakazana materialnopravna izhodišča in ustrezno dopolniti dokazni postopek. Skrbno bo moralo zaslišati nasprotnega udeleženca, izvedencu psihiatru pa predočiti vso relevantno zdravstveno dokumentacijo nasprotnega udeleženca, vključno z Obvestilom izbranemu zdravniku z dne 10. 6. 2019, in nato zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja. Zbrane dokaze bo moralo tudi skrbneje oceniti, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

14. Sodišče druge stopnje naštetih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj bi to nasprotovalo načelu smotrnosti postopka. Ni namreč izključeno, da bo treba dokaz z izvedencem ponoviti in zahtevati mnenje drugega izvedenca, če dvoma o sedanjem izvedenskem mnenju ne bo mogoče odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca psihiatra. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje zato ne bo povzročila hujše kršitve pravice udeležencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot če bi obravnavanje in odločanje v zadevi opravilo sodišče druge stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2173/2019 z dne 22. 1. 2020 in sklep istega sodišča I Cp 490/2020 z dne 11. 3. 2020. 2 Enako 61. člen ZNP-1. 3 V 7. točki obrazložitve sklepa. 4 Sodnica je nasprotnega udeleženca vprašala, ali ve, kaj je podpisal hčerki. Nasprotni udeleženec je odgovoril, da ve, da je podpisal pooblastilo za zastopanje.