Jedro

Kdor želi pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, mora izpolnjevati pogoje, kot so določeni v tem zakonu. Pri teh pogojih pa je eden tudi ta, da oseba, če je imela 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče, kar je tožnik imel, v Republiki Slovenije od tega datuma dalje tudi dejansko živi. Sodišče pa meni, da je glede na vse navedeno nedvomno izkazano, da tožnik od tega datuma dalje ni ves čas dejansko živel, ampak le do oktobra 1991, ko je Republiko Slovenijo zapustil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanja tujca v Republiki Sloveniji. Prošnja je bila vložena na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, kaj je tožnik priložil k prošnji. Nadalje ugotavlja, da je imel tožnik dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu ... Odjava stalnega prebivališča pa je bila opravljena dne 9. 3. 1992 na podlagi njegove prošnje - odjavnice. Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da je bil tožnik dne 25. 6. 1991 državljan Republike Srbije, torej druge republike nekdanje SFRJ. Tožnik pa bi moral izpolnjevati tudi pogoj, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živi. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ pojasnjuje, kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD in kaj se šteje za upravičeno odsotnost v obdobju prvih petih let. Če ta odsotnost traja več kot pet let, pa se šteje, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, če v nadaljnjem obdobju petih let ravnanja osebe kažejo na to, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil tudi zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu, kjer je povedal, da je delal v bivši Jugoslovanski ljudski armadi (v nadaljevanju JLA) in je Slovenijo zapustil, ker je bil tak dogovor med vladama RS in nekdanje Jugoslavije. Nikoli ni zaprosil za vizum niti za dovoljenje za začasno prebivanje. Središče njegovih življenjskih interesov je v Srbiji, kjer živi njegova družina in ga ta tudi veže na Srbijo, na Slovenijo pa ga vežejo prijatelji. V Sloveniji je plačeval najemnino za stanovanje. Status stalnega prebivališča si želi urediti zaradi odškodnine. Nikoli mu tudi ni bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo in nikoli ni bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije.

2. Tožnik je še pred izdajo prvostopenjske odločbe vložil pritožbo, a je bila ta zavržena prav zato, ker odločba še ni bila izdana. V tej pritožbi je navedel, da ni imel možnosti vrnitve na območje Slovenije zaradi vojnih konfliktov v drugih republikah in zaradi težke materialne finančne situacije. Nato je bil ponovno zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije, kjer je na vprašanje, zakaj se zaradi vojnih razmer ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo, izjavil, da je imel majhne otroke in da je bila zelo slaba finančna situacija. V Slovenijo se ni poskušal vrniti zaradi slabih ekonomskih pogojev.

3. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je tožnik po odhodu iz Slovenije odšel v Črno goro in potem v Srbijo, kjer je bil v JLA zaposlen do 30. 4. 1993. Slovenijo je zapustil že pred odjavo 9. 3. 1992, in sicer v oktobru 1991. Ni je zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik Republike Slovenije ni zapustil zaradi napotitve na delo, študij ali na zdravljenje s strani pravne osebe iz Republike Slovenije niti ni bil zaposlen na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji. Zaposlen je bil v JLA in je Republiko Slovenijo zapustil s tedanjo vojsko, ki pa ni bila pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Prav tako Slovenije ni zapustil iz razloga nezmožnosti pridobitve dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožnik pa tudi ni izkazal nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah naslednic nekdanje SFRJ preprečile njegovo vrnitev v Slovenijo niti konkretne aktivnosti, da bi se vrnil in nadaljeval življenje v Sloveniji, čeprav je v pritožbi trdil, da v Slovenijo ni mogel zaradi vojnih konfliktov v drugih republikah. Ker odsotnost tožnika ni posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti, prvostopenjski organ tudi ni ugotavljal poskusov njegove vrnitve v nadaljnjem petletnem obdobju, zato ni zaslišal predlaganih prič. Tožniku je bila pred izdajo odločbe dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Na to možnost se je odzval tako, da je navedel, da je Republiko Slovenijo zapustil, ker je bil tak dogovor med Vlado RS in Vlado Jugoslavije in da sam odjave stalnega prebivališča ni napisal in podpisal ter da je v Sloveniji plačeval za stanovanje, po odhodu iz Slovenije pa se je boril za minimalno življenjsko eksistenco.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ odločil brez zaslišanja prič, da po vojni v določenem obdobju ni bilo diplomatsko konzularnih predstavništev Slovenije v Srbiji in da se je po prihodu iz Slovenije začel boj za eksistencialno preživetje. Nikoli ni napisal prošnje za odjavo iz stalnega prebivališča niti je ni podpisal niti kogarkoli pooblastil, da to naredi v njegovem imenu. Odjava je bila narejena brez njegovega soglasja. Navaja še, da je redno odplačeval za stanovanje v Sloveniji in da je le malo manjkalo, da bi postal lastnik stanovanja. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo citira, katere pogoje mora po ZUSDDD izpolnjevati, kdor želi po tem zakonu dobiti dovoljenje za stalno prebivanje. Navaja, da odsotnost tožnika iz Slovenije ni posledica razloga upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene navedbe o tem, da v Republiki Sloveniji ni odjavil stalnega prebivališča, kakor tudi navedbe o stanovanju na naslovu ... Odsotnost iz Slovenije zaradi zapustitve Slovenije skupaj z JLA, kjer je bil tožnik zaposlen, ne more biti posledica prenehanja prijave stalnega prebivališča tožnika v Republiki Sloveniji, saj mu je prijava prenehala dne 9. 3. 1992, torej potem, ko je že zapustil Republiko Slovenijo. Tožena stranka vztraja pri pojasnilih iz svoje odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

9. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen, saj v primeru tožnika niso podani razlogi za upravičeno odsotnost v prvem petletnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Prvostopenjski organ je tudi pravilno ugotovil, da glede na določilo prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen. Po mnenju sodišča tožnik v Republiki Sloveniji nima središče življenjskih interesov, kar je prvostopenjski organ presodil na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik po odhodu iz Slovenije odšel v Črno goro in potem v Srbijo, kjer je bil v JLA zaposlen do 30. 4. 1993, da Slovenije ni zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ne zaradi napotitve na delo, študij ali na zdravljenje s strani pravne osebe iz Republike Slovenije niti ni bil zaposlen na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, prav tako je ni zapustil iz razloga nezmožnosti pridobitve dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in ni tudi ni izkazal nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah naslednic nekdanje SFRJ preprečile njegovo vrnitev v Slovenijo niti konkretne aktivnosti, da bi se vrnil in nadaljeval življenje v Sloveniji. Torej razlogi za opravičeno odsotnost iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD niso podani, zaradi česar prvostopenjskemu organu ni bilo potrebno ugotavljati poskusov njegove vrnitve v nadaljnjem petletnem obdobju.

10. V zvezi s tožbenimi očitki, da prvostopenjski organ ni upošteval dokazov ter da je odločil brez zaslišanja prič, sodišče pojasnjuje, da skladno z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku velja v upravnem postopku načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče ocenjuje, da prvostopenjskemu organu ni bilo potrebno zasliševati prič, saj je na podlagi izjav tožnika na obeh zaslišanjih in na podlagi vseh ostalih dokazov očitno, da pri tožniku ni podan nobeden od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, zaradi katerih se šteje, da je odsotnost upravičena za obdobje prvih petih let. Tožnik namreč Republike Slovenije ni zapustil zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je vzrok za zapustitev Republike Slovenije to, da je skupaj s svojim delodajalcem (to je bivšo JLA) na podlagi prostovoljne odločitve zapustil Republiko Slovenijo. Tožnik ni zatrjeval, da bi Republiko Slovenijo zapustil, ker je bil poslan na delo, študij ali zdravljenje s strani pravne osebe iz Republike Slovenije, ravno tako mu ni bila zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, glede nemožnosti vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah pa tudi ni podal nobene konkretne navedbe, da zaradi določenih spopadov na poti med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo ne bi mogel priti v Slovenijo, s tem da je potrebno upoštevati, da povezave do Republike Slovenije iz Republike Srbije ne potekajo zgolj preko območij držav nekdanje SFRJ, ampak tudi preko drugih držav. Navedb, da zaradi vojnih razmer ne bi mogel priti v Slovenijo, tožnik ni z ničemer konkretiziral. Tožnik je prav tako tudi sam izjavil, da iz Republike Slovenije ni bil prisilno odstranjen, prav tako pa tudi, da mu ni bil zavrnjen vstop. Torej glede na vse navedeno ni bilo potrebno zasliševati prič.

11. Tožnik pa tudi z ostalimi tožbenimi navedbami ni dokazal, da bi bil podan kateri izmed zgoraj navedenih razlogov za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Tega ni izkazal niti s trditvijo, da takoj po vojni ni bilo diplomatsko konzularnih predstavništev Slovenije v Srbiji in tudi slaba ekonomska situacija ni razlog za upravičeno odsotnost, glede na določila ZUSDDD.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik sebe ni odjavil iz registra stalnega prebivalstva in da je bilo to proti njegovi volji, pa sodišče pojasnjuje, da ta okoliščina, da je bil v marcu 1992 odjavljen, ne glede na to, kaj je bil dejanski razlog za odjavo, ne more vplivati na pravilnost odločitve. Kdor namreč želi pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje na tej pravni podlagi, za katero je tožnik zaprosil, torej na podlagi ZUSDDD, mora izpolnjevati pogoje, kot so določeni v tem zakonu. Pri teh pogojih pa je eden tudi ta, da oseba, če je imela 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče, kar je tožnik imel, v Republiki Slovenije od tega datuma dalje tudi dejansko živi. Sodišče pa meni, da je glede na vse navedeno nedvomno izkazano, da tožnik od tega datuma dalje ni ves čas dejansko živel, ampak le do oktobra 1991, ko je Republiko Slovenijo zapustil. Glede na to, da v Republiki Sloveniji ni živel in da tudi ni podan nobeden od razlogov upravičene odsotnosti, je torej za to zadevo nerelevantno, zakaj je bil iz registra stalnega prebivalstva odjavljen, po tem, ko je Republiko Slovenijo že zapustil. Glede na določila ZUSDDD je upravičen razlog za odsotnost izbris iz registra stalnega prebivalstva le v primeru, kadar med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in odhodom vlagatelja obstaja vzročno posledična zveza, ki pa v konkretnem primeru niti ne bi mogla obstajati, saj se je naprej zgodil tožnikov odhod iz Republike Slovenije, izbris, v katerega tožnik ni bil zajet, pa je bil šele nekaj mesecev kasneje. Tožnik torej ni bil izbrisan zaradi določb Zakona o tujcih.

13. Na pravilnost odločitve pa tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe o tem, da je stanovanje na Vrhniki tožnik skoraj v celoti odplačal. Že drugostopenjski organ je tožniku v odločbi pojasnil in temu stališču se sodišče pridružuje, da lastništvo stanovanja na Vrhniki ni stvar upravnega postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, v katerem se odloča o tujčevi pravici do prebivanja v Republiki Sloveniji, to je pravici do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje in posebne odločbe. Lastništvo stanovanja torej na ta postopek nima nobenega vpliva.

14. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.