Jedro

Ker je dogovor o ari akcesorne narave, saj utrjuje obveznost iz glavne pogodbe, sam zase ne more obstajati. Nesklenitev ali neveljavna sklenitev glavne pogodbe ima za posledico neveljavnost dogovora o ari. To pa pomeni, da mora toženka vrniti znesek, ki ji ga je izročila tožnica, saj dogovor o ari ni veljaven.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 7.699,75 EUR v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi, kot jih banka v kraju izpolnitve priznava za hranilne vloge v EUR na vpogled, od 1. 4. 2001 do plačila, presežni tožbeni zahtevek (presežno zahtevane zamudne obresti od prisojenega zneska in presežno zahtevana enkrat višja glavnica z zamudnimi obrestmi – dvojna ara) pa je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Sodba temelji na presoji, da je dogovor o ari neveljaven, ker ni bila veljavno sklenjena glavna pogodba, ki naj bi jo ara utrdila, zaradi česar toženka neutemeljeno zadržuje prejetih 15.000 DEM.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Toženka vztraja pri svoji pritožbeni tezi, da je listina z nazivom „ara za nakup stanovanja“ zmotno presojena, ker že ta listina predstavlja veljavno kupno pogodbo. Predmet nakupa ne more biti sporen, gre za toženkino stanovanje, kupnina pa je opredeljena z aro v višini 15.000 DEM, kar predstavlja 17% celotne kupnine. Gre za veljaven zavezovalen pravni posel, na katerem je podpis prodajalke overjen, po plačilu kupnine pa bi tožnica lahko zahtevala in tudi iztožila od toženke izstavitev intabulacijske klavzule. Materialnopravna podlaga o neupravičeni pridobitvi je napačna, sodišči bi morali uporabiti prvi odstavek 80. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženkino novo tezo v pritožbi, da naj bi že dogovor o ari predstavljal veljavno sklenjeno kupno pogodbo, je sodišče druge stopnje zavrnilo s pravilnimi razlogi, da je sodišče prve stopnje kot nesporno dejstvo med pravdnima strankama ugotovilo, da nista sklenili niti kupne pogodbe za stanovanje niti predpogodbe. Pritožbena trditev je bila zato v nasprotju s trditvami toženke v postopku na prvi stopnji. Revizijsko sodišče dodaja, da je bila taka trditev tudi v nasprotju še z drugimi trditvami obeh pravdnih strank, saj sta skladno navajali, da sta se ob izročitvi are dogovorili, da bo tožnica razliko kupnine (višina se je v postopku izkazala za sporno) plačala s kreditom, ki ga bo pridobila pri avstrijski banki, in da je bila pridobitev tega kredita odvisna od ravnanja obeh pravdnih strank (s toženkine strani predložitev ustrezne dokumentacije, dovolitev cenitve stanovanja in dovolitev ogleda stanovanja po predstavniku banke, to zadnje pa je toženka zaradi zatrjevane zamude pri plačilu kupnine odklonila). Ob sklepanju dogovora o ari je bila tako tožničina pridobitev kredita bodoče dejstvo, odvisno od ravnanja obeh pravdnih strank, torej negotovo dejstvo, ki se tudi dejansko ni uresničilo (drugi odstavek 74. člena ZOR). Poleg v postopku na prvi stopnji nespornega dejstva, da pravdni stranki nista sklenili kupne pogodbe, tudi navedeni dodani razlogi zavračajo toženkino spremenjeno stališče, da naj bi že sam dogovor o ari vseboval tudi kupno pogodbo.

7. Ker je dogovor o ari akcesorne narave, saj utrjuje obveznost iz glavne pogodbe (prvi odstavek 79. člena ZOR), sam zase ne more obstajati. Nesklenitev ali neveljavna sklenitev glavne pogodbe ima za posledico neveljavnost dogovora o ari. To pa pomeni, da mora toženka vrniti znesek, ki ji ga je izročila tožnica, saj dogovor o ari ni veljaven. Toženka je torej sporni znesek neupravičeno pridobila (četrti odstavek 210.člena ZOR), zato ga mora vrniti skupaj z zamudnimi obrestmi, ki so prisojene od takrat, ko je odklonila ogled stanovanja predstavniku banke (214. člen ZOR).

8. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.