Jedro

Določba o vštevanju časa, za katerega je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje oziroma prepovedana vožnja, v izrečeno sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije ali v čas, v katerem lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje, se uporabi, tudi če začasni odvzem ni bil izrečen zaradi istega prekrška kot sankcija.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je v postopku zaradi prekrškov po 4. točki petega odstavka 105. člena in po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) obdolženemu M. R. s sklepom PR 183/2012 z dne 28. 6. 2012 začasno odvzelo vozniško dovoljenje. Postopek o prekršku je sodišče zaključilo s sodbo PR 183/2012 z dne 6. 9. 2012, pravnomočno 2. 10. 2012, s katero je storilcu zaradi zgoraj navedenih prekrškov izreklo enotno sankcijo – globo 2.400 evrov in 36 kazenskih točk. 2. Z izpodbijanim sklepom EPVD 240/2012 z dne 7. 1. 2013 je sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da je začasni odvzem trajal do 20. 11. 2012 in odločilo, da se trajanje začasnega odvzema vozniškega dovoljenja všteje v čas, v katerem lahko storilec ponovno pridobi vozniško dovoljenje, ki mu je prenehalo veljati na podlagi sklepa istega sodišča EPVD 174/2012 z dne 8. 10. 2012, ki je postal pravnomočen 20. 10. 2012. 3.

Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep zaradi kršitve četrtega odstavka 113. d člena in četrtega odstavka 113. c člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Meni, da bi moralo sodišče, ki je med prekrškovnim postopkom ugotovilo, da je storilčevo vozniško dovoljenje prenehalo veljati na podlagi pravnomočne sodne odločbe v drugem prekrškovnem postopku, ravnati po določbi četrtega odstavka 113. d člena ZP-1 in storilcu vrniti vozniško dovoljenje, ki je bilo začasno zaseženo v tem postopku o prekršku. Zakon je bil po mnenju vložnika kršen tudi v zvezi z vštevanjem trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v čas, v katerem lahko storilec ponovno pridobi vozniško dovoljenje, saj vozniško dovoljenje storilcu ni prenehalo veljati na podlagi kazenskih točk, izrečenih s sodbo PR 183/2012, temveč zaradi seštevka kazenskih točk, ki so bile storilcu izrečene zaradi prekrškov v drugih postopkih. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje ter ugotovitev kršitve četrtega odstavka 113. c člena ZP-1. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

5. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja je nov institut v rednem sodnem postopku o prekršku, ki je bil v ZP-1 vključen z novelo ZP-1G.(1) Temeljni namen novega ukrepa je v tem, da se nevarni vozniki takoj (začasno) izločijo iz prometa. O začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja odloči s sklepom sodišče na podlagi predloga prekrškovnega organa (prvi odstavek 113. b člena ZP-1), če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (prvi odstavek 113. a člena ZP-1).

6. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja velja za čas, dokler traja postopek, vendar najdlje toliko časa, kot ga določa zakon za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja. Če je storilcu pravnomočno izrečena stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, traja začasni odvzem do izvršitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma do odločitve o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 113. c člena ZP-1). V skladu s šestim odstavkom 113. c člena ZP-1 veljajo določbe o trajanju ukrepa tudi za primer, ko je storilcu ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja izrečen v kazenskem postopku, ki se je pravnomočno končal brez obsodilne sodbe.

7. Možnost in postopek vrnitve začasno odvzetega vozniškega dovoljenja je predpisan v 113. d členu ZP-1. Sodišče vrne obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje na njegov predlog pod pogoji iz prvega odstavka citiranega člena, ali po uradni dolžnosti, če ugotovi, da ni več pogojev za odvzem (četrti odstavek 113. d člena ZP-1). Pogoji za odvzem so kumulativno predpisani v prvem odstavku 113. a člena ZP-1: a) utemeljen sum, da je storilec storil hud(2) prekršek in b) da ima storilec veljavno vozniško dovoljenje. Po jezikovni razlagi četrtega odstavka 113. d člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 113. a člena ZP-1 bi torej sodišče, ki je ugotovilo, da je med postopkom obdolžencu prenehalo veljati vozniško dovoljenje, ravnalo pravilno, če bi s sklepom odločilo, da se storilcu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Za takšno razlago se zavzema vrhovni državni tožilec.

8. Vendar jezikovna razlaga ni edina metoda razlage pravnih predpisov, še posebej, kadar takšna razlaga privede do nesmiselne uporabe predpisov. Namen 113. d člena ZP-1 oziroma predčasne vrnitve (začasno) odvzetega vozniškega dovoljenja je v izpolnitvi interesa obdolženca, da mu čim prej preneha prepoved vožnje, kar je dejanski učinek začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, torej da se lahko čimprej vrne med udeležence cestnega prometa. Sodišče bo obdolžencu dovoljenje vrnilo, če bo na podlagi ugotovljene stopnje obdolženčeve nevarnosti ocenilo, da začasen odvzem ni neizogibno potreben za varnost cestnega prometa. Vrnitev vozniškega dovoljenja, ki ne velja več, pa ne izpolni tega interesa, temveč predstavlja golo formalnost brez dejanskega želenega učinka (prenehanje prepovedi vožnje) oziroma celo s konfliktnim učinkom: vrnitev dovoljenja, ki ne velja (obstaja) več.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je iz navedenih razlogov sodišče ravnalo prav, ko je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je začasni odvzem vozniškega dovoljenja trajal do trenutka, ko je vozniško dovoljenje prenehalo veljati (natančneje ko je bil izvršen sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja). To je tudi sicer običajen način prenehanja tega začasnega ukrepa, ki po izrecni določbi zakona traja, dokler ni izvršen sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 113. c člena ZP-1). Sodišče je z izpodbijanim sklepom zakonske določbe torej uporabilo na način, ki sledi njihovemu namenu. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni kršilo določbe četrtega odstavka 113. d člena ZP-1. 10. Vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev četrtega odstavka 113. c člena ZP-1, ki določa, da se čas, za katerega je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje oziroma prepovedana vožnja, obdolžencu všteje v izrečeno sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije ali v čas, v katerem lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje, ki mu je zaradi sklepa ali sodbe prenehalo veljati. Vrhovni državni tožilec meni, da se določba o vštevanju lahko uporabi le, če je bilo začasno prenehanje veljavnosti izrečeno zaradi istega prekrška kot sankcija (prepoved vožnje ali prenehanje veljavnosti), v katero naj se všteje čas. Pri tem ne pojasni, na čem temelji takšna interpretacija citirane določbe.

11. Razlaga zakonskega besedila po presoji Vrhovnega sodišča te določbe ne omejuje na način, kot jo razume vložnik. Postopek odločanja oziroma izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je v ZP-1 urejen kot poseben postopek (202. č člen ZP-1), ločen od postopka o ugotavljanju odgovornosti za prekršek. V tem postopku sodišče odloči o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi vseh pravnomočnih sodb in odločb o prekrških, s katerimi so bile storilcu v določenem obdobju izrečene kazenske točke v cestnem prometu. Med njimi je (lahko) tudi odločba o prekršku, zaradi katerega je bilo storilcu začasno odvzeto vozniško dovoljenje. V takem primeru je nedvomno, da se bo čas začasnega odvzema storilcu vštel v čas, v katerem lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje.

12. V konkretnem primeru je sodišče 8. 10. 2012 izdalo sklep EPVD 174/2012 o prenehanju veljavnosti dovoljenja, pri tem pa ni upoštevalo takrat že pravnomočne sodbe PR 183/2012 glede prekrškov, zaradi katerih je bil storilcu pred tem izrečen začasni odvzem vozniškega dovoljenja, kakor tudi ne dejstva, da je bilo vozniško dovoljenje, katerega veljavnost je prenehala, storilcu v tistem času začasno odvzeto. Takšno situacijo je nato sodišče saniralo z izpodbijanim sklepom, s katerim je odločilo o vštetju časa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. Ker je na ta način sodišče vzpostavilo stanje, kakršno bi nastalo, če bi ob izdaji sklepa EPVD 174/2012 sodišče upoštevalo tudi pravnomočno sodbo EPVD 174/2012, po presoji Vrhovnega sodišča določba četrtega odstavka 113. c člena ZP-1 ni bila kršena.

13. Ker kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovnega državnega tožilca zavrnilo.

Op. št. (1): Določbe novega 7. a podpoglavja so se začele uporabljati 1. oktobra 2011. Op. št. (2): Torej prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.