Jedro

Če je pravočasna zahteva za denacionalizacijo dopolnjena po roku za vložitev zahteve, to je po 7.12.1993, se taka dopolnitev lahko nanaša le na tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno istim upravičencem in na isti pravni podlagi kot premoženje, navedeno v prvotni zahtevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18.12.2000, navedeno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote G.R. z dne 5.5.2000, s katero je ta odločila, da sta upravičenca do denacionalizacije pok. L. in Š.Š., vsak do 1/2 (točka 1. izreka), da je zavezanec za vračilo podržavljenih nepremičnin Slovenska odškodninska družba, ki je dolžna v treh mesecih od pravnomočnosti te odločbe izročiti skrbnici za posebne primere E.V. obveznice v nominalni vrednosti 527.828,73 DEM, ki se glasijo na ime upravičencev (točka 2. izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v upravnih spisih ni podlage za ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da je E.V. vložila pravočasno zahtevo za denacionalizacijo tudi glede nepremičnin, vpisanih v vl. št. 191 k.o. K.v. Predmet zahteve za denacionalizacijo z dne 12.3.1992 so namreč le nepremičnine, vpisane v vl. št. 43 k.o. R. in vl. št. 10 in 23 k.o. M. Šele dne 7.7.1999, torej po poteku zakonskega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, je E.V. dopolnila zahtevo za denacionalizacijo z navedbo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 191 k.o. K.v. V dopolnitvi zahteve se vlagateljica sklicuje na odločbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni z dne 22.2.1946, iz katere sicer res izhaja, da so bile predmet podržavljenja tudi nepremičnine, katerih vrnitev zahteva z dopolnilno vlogo. Vendar po presoji sodišča zgolj listina o podržavljenju še ne nadomesti same zahteve za denacionalizacijo. Postopek za denacionalizacijo se namreč začne na podlagi zahteve, ki mora vsebovati vse podatke o premoženju, na katerega se zahteva nanaša. V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka presoditi, ali je bila zahteva za denacionalizacijo popolna in pravočasna. Kot neutemeljen pa sodišče zavrača tožbeni ugovor, da vlagateljica zahteve E.V. ni legitimirana za uveljavljanje denacionalizacije premoženja, podržavljenega zakoncema L. in Š.Š. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku izhaja, da zakonca Š. nista imela otrok, da je E.V. nečakinja L.Š. in da je Š.Š. umrla leta 1978, njen mož pa leta 1982. Tem ugotovitvam tožeča stranka niti ne ugovarja. Glede na navedeno bi premoženje pok. Š.Š. dedoval njen mož kot zakoniti dedič, njegovo premoženje pa bi dedovala njegova nečakinja kot zakonita dedinja po vstopni pravici v drugem dednem redu. In ker je glede na določbo 78. člena ZDen, po kateri se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, treba 1. odstavek 15. člena ZDen razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev, vsi, ki po 1. odstavku 78. člena lahko pridobijo njegovo premoženje - tako njegovi dediči po zakonu o dedovanju (ZD) kot tudi dediči njegovih dedičev, je E.V. upravičena uveljavljati denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. zakoncema Š. Sodišče ša navaja, da naj tožena stranka v ponovnem postopku, glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 462/2000-6 z dne 6.6.2002, v kateri se je sodišče opredeljevalo do upravičenosti do denacionalizacije tistih lastnikov podržavljenega premoženja, ki so bili ob podržavljenju (tudi) avstrijski državljani, preveri, ali je bil glede Š.Š. pravilno uporabljen 2. odstavek 10. člena ZDen.

Pritožniki kot stranke z interesom v tem upravnem sporu uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navajajo, da je sodišče sodilo preko zahtevka tožeče stranke. Tožeča stranka namreč niti v pritožbi v upravnem postopku, niti v tožbi, ni nikoli navajala, da je bila zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 191 k.o. K.v., prepozna. Edini tožbeni ugovor tožeče stranke je bil ugovor aktivne legitimacije E.V. za vložitev zahteve za denacionalizacijo. In ker je sodišče ta ugovor zavrnilo kot neutemeljen, odločbo tožene stranke pa odpravilo iz drugih razlogov, je sodba nezakonita. Pa tudi sicer bi moral upravni organ, če bi že menil, da je zahteva za denacionalizacijo nepopolna, ker v njej ni navedeno vse premoženje, podržavljeno z zaplembno odločbo, ravnati skladno z določbo 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in pri tem skladno z načelom pomoči neuki stranki vlagateljico zahteve opozoriti na to, da zahteva ne vsebuje vseh, v zaplembni odločbi navedenih nepremičnin. Ker tako ni ravnal, je vložnica zahteve sama med postopkom dopolnila svojo vlogo. Skladno z določbo 2. odstavka 68. člena ZUP/86 pa je dopolnjeno vlogo šteti kot, da je že od samega začetka v redu. Sklicujejo se na sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 431/2000 z dne 21.2.2001, iz katerega izhaja, da je imela E.V. možnost dopolniti vlogo glede obsega denacionalizacije. Ne glede na navedeno sodišče tudi ni imelo podlage, da odločbo tožene stranke odpravi v celoti, ob tem, ko je po presoji sodišča prve stopnje sporna le pravočasnost zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 191 k.o. K.v., med tem, ko sodišče v sodbi jasno ugotavlja, da je bila zahteva glede ostalih nepremičnin, navedenih v izreku prvostopne odločbe, pravočasna. Pritožniki še navajajo, da je bilo že v upravnem postopku pred upravnim organom prve stopnje pravilno ugotovljeno, da Š.Š. ni imela pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije. Zato menijo, da ponovno preverjanje pravilne uporabe 2. odstavka 10. člena ZDen glede Š.Š., ni potrebno. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne v delu, ki se nanaša na upravičenca L.Š., v delu, ki se nanaša na upravičenko Š.Š. pa tožbo zavrne v delu, kolikor se nanaša na odškodnino za nepremičnine, vpisane v vl. št. 43 k.o. R. in vl. št. 10 ter 23 k.o. M. Tožeča stranka, tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala odpravo izpodbijanega akta. Sodišče prve stopnje je skladno s tem zahtevkom tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Res je sicer, da sodišče prve stopnje izpodbijanega akta ni odpravilo zaradi razloga, ki ga je navajala tožeča stranka, ampak zaradi drugih razlogov. Vendar pa s tem ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Po določbi 38. člena ZUS sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega zahtevka, ni pa vezano na tožbene razloge. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v podatkih upravnih spisov ni podlage za sklep, da je bila zahteva za denacionalizacijo E.V. pravočasna tudi glede nepremičnin, vpisanih v vl. št. 191 k.o. K.v. Zahteva za denacionalizacijo je pravočasna, če je vložena do roka, določenega v 64. členu ZDen, to je do 7.12.1993. Pravočasnost zahteve je mogoče preveriti le na podlagi ugotovitve, da je zahteva vsebovala vse podatke, ki so po določbi 62. člena ZDen obvezna vsebina zahteve za denacionalizacijo. Med temi so tudi podatki o podržavljenem premoženju, na katero se zahteva nanaša ter o pravnem temelju podržavljenja. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje in to tudi ni sporno, v zahtevi, vloženi dne 12.3.1992, nepremičnine, vpisane v vl. št. 191 k.o. K.v. niso bile navedene, ampak jih je tožnica navedla šele v vlogi dne 7.7.1999, torej po preteku roka za vložitev zahteve. Taka dopolnitev vloge se lahko nanaša le na tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno istim upravičencem in na isti pravni podlagi kot premoženje navedeno v prvotni zahtevi, kar izhaja iz akta o podržavljenju, ki ga stranka predloži do roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo. In ker se tožena stranka s tem vprašanjem, ki je bistveno za odločitev, ni ukvarjala, je sodišče s tem, ko je izpodbijano odločbo odpravilo, pravilno uporabilo določbo 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Po navedeni določbi sodišče prve stopnje tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, če spozna, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, med drugim tudi zato, ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje pritožnikov na določbo 68. člena ZUP/86 ter na načelo pomoči neuki stranki. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, ki mora vsebovati podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša. Res je sicer, da stranka lahko svojo zahtevo razširi tudi glede obsega podržavljenega premoženja, vendar le do zakonitega prekluzivnega roka za vložitev zahteve. Da bi vrhovno sodišče RS o tem zavzelo drugačno stališče iz sklepa, na katerega se sklicujejo pritožniki, ne izhaja.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da dejansko stanje glede tega, ali je prejšnja lastnica podržavljenega premoženja Š.Š., imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, v tem primeru od Republike Avstrije, ni dovolj razčiščeno. To vprašanje pa je glede na določbo 2. odstavka 10. člena bistveno za odločitev v tej zadevi. Od tega vprašanja je namreč odvisno, ali je Š.Š. upravičenka do denacionalizacije. Po navedeni določbi ZDen namreč niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države, kar ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb. Iz podatkov upravnih spisov, in sicer iz prvostopne odločbe izhaja, da je upravni organ ugotovitev, da Š.Š. ni imela pravice dobiti odškodnine od tuje države, oprl na odločbo z dne 2.2.1993. S to je bilo ugotovljeno, da je Š.Š. od 30.4.1930, ko je sklenila zakonsko zvezo z jugoslovanskim državljanom oziroma od 28.8.1945 pa vse do svoje smrti, štela za slovensko in jugoslovansko državljanko. Samo to dejstvo pa po presoji pritožbenega sodišča ne more biti zadostna podlaga za sklepanje, da ni imela pravice dobiti odškodnine od tuje države, v tem primeru od Republike Avstrije in je zato glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen upravičenka do denacionalizacije. Če je namreč imela tudi avstrijsko državljanstvo, obstaja možnost, da je imela tudi pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Zato je treba v takih primerih v denacionalizacijskem postopku ugotavljati, ali je oseba v času podržavljenja imela tudi tuje državljanstvo. Status upravičenca je namreč po 2. odstavku 10. člena ZDen mogoče odreči tudi osebi, ki je, tako kot v tem primeru, imela ob podržavljenju jugoslovansko državljanstvo. Tako stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-547/02. Zato je stališče organa prve stopnje, da je Š.Š.

upravičenka do denacionalizacije ne glede na to, ali je imela poleg jugoslovanskega državljanstva tudi avstrijsko državljanstvo, nepravilno.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.