Up-35/04 - 5

5. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 23. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 1/03 z dne 4. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 609/01 z dne 5. 9. 2002 in s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 80/2000 z dne 6. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožniku je bil v disciplinskem postopku zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Delovno sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločitve delodajalca, ter posledično tudi vrnitveni in denarni zahtevek, zavrnilo. Presodilo je, da je pritožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti (jemanje žetonov iz igralnih avtomatov), da je zanjo odgovoren in da so podani pogoji za izrek tega disciplinskega ukrepa. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo.

Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje glede obstoja kršitve in pogojev za izrek disciplinskega ukrepa. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnika zavrnilo.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, po vsebini pa tudi zoper sodbi obeh nižjih sodišč, ki sta odločali o zadevi. Zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 25. člena Ustave. Pritožnik s številnimi navedbami graja disciplinski postopek pri delodajalcu. Pritožnik meni, da mu je bila onemogočena pravica do obrambe, ker mu v disciplinskem postopku ni bilo nič konkretnega očitano glede možnosti nastanka večje škode. Sodiščem očita, da so le povzela ugotovitve delodajalca.

Ob tem navaja, da Vrhovno sodišče revizije vsebinsko ni obravnavalo. Zlasti meni, da revizija ni odgovorila na njegove navedbe, da ni bila ugotovljena vzročna zveza med temeljnim dejanjem in nevarnostjo nastanka škode, da nevarnost ni bila dokazana, da ni bilo ugotovljeno, kako naj bi škoda nastala ter njena višina. Vrhovnemu sodišču očita, da se v nasprotju s svojo dosedanjo prakso ni izreklo, ali je disciplinski organ delodajalca navajal in ugotavljal posebne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju ZDR90). V dokaz tem navedbam prilaga tri odločbe Vrhovnega sodišča (sklep št. VIII Ips 25/94 z dne 20. 6. 1995, sodba št. VIII Ips 24/98 z dne 7. 4. 1998 in sodba št. VIII Ips 75/99 z dne 15. 6. 1999). Pritožnik nasprotuje zaključku Vrhovnega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati, in ne za pravno vprašanje.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v delovnem sporu. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Zato se pritožnik tudi za utemeljevanje ustavne pritožbe ne more sklicevati na 2. člen Ustave, ker ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države).

4.Načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic, zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči tudi tako, da sodišče brez utemeljenega razloga ne sme odločiti drugače, kot sicer odloča v podobnih primerih. Pritožnik je očitek o odstopu od sodne prakse sicer konkretiziral z navajanjem treh odločb Vrhovnega sodišča, ki naj bi po njegovem mnenju kazale na to, da so sodišča v njegovem primeru odločila drugače, kot sicer redno odločajo v podobnih primerih. Z vidika enakega obravnavanja so v tej zadevi pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so enaki pritožnikovemu v dejanskih in pravnih okoliščinah, bistvenih za odločitev, kar pa odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se pritožnik sklicuje, niso. Skupno jim je le, da obravnavajo, enako kot izpodbijane sodbe, vprašanje zakonitega izrekanja disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, okoliščine in pogoji za izrekanja tega ukrepa pa so bistveno drugačne od pritožnikovega primera. Sodišča so v pritožnikovem primeru ugotovila, da je bila kvalifikatorna okoliščina možnost nastanka večje škode izkazana v disciplinskem postopku pri delodajalcu, zato mu je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Navedeno stališče pa je vsekakor skladno z enotno in ustaljeno sodno prakso, ki nenazadnje izhaja tudi iz priloženih odločb Vrhovnega sodišča, namreč, da je ugotovitev obstoja kvalifikatornih okoliščin dejansko vprašanje. Ugotoviti pa jih mora že delodajalec v disciplinskem postopku, sodišča pa to ugotovitev v sodnem postopku lahko le preizkusijo. Glede na navedeno ne drži pritožnikov očitek, da mu je bila glede na 22. člen Ustave kršena pravica do obrambe.

5.Tudi očitek pobudnika, da sodišča niso odgovorila na njegove navedbe v zvezi z obstojem kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR90, je neutemeljen. Tako Višje delovno in socialno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče sta pritožniku pojasnili, da je bila izkazana možnost za nastanek škode, za sam obstoj te kvalifikatorne okoliščine oziroma zatrjevane posledice možnost nastanka večje škode, pa ni potrebno ugotoviti dejanske škode.

Zadošča že možnost (grožnja), da škoda nastane, in ni treba, da taka škoda kasneje tudi nastane.

6.V čem naj bi bila podana kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pritožnik ni izkazal, zato je Ustavno sodišče ni ugotavljalo.

7.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan