Jedro

Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožniku je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III8, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge tožnikove osebne okoliščine (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 5. 12. 2023 ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (7. 11. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 20. 10. 2021 (pravilno 2023) vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 22. 11. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 5. 12. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti njegovega pooblaščenca seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru, opravljenem 11. 12. 2023. Iz njih je razvidno, da so v Republiki Hrvaški nanj streljali. Ko ga je hrvaška policija prijela, so ga odpeljali do slovenske meje. V Republiki Hrvaški je dal prstne odtise in dobil papir, na katerem je bilo v hrvaškem jeziku napisano, da mora v 24 urah zapustiti Republiko Hrvaško, v katero je poskušal vstopiti enkrat. Papir, ki ga je dobil od hrvaške policije, so mu vzeli, ko ga je prijela in slikala slovenska policija. Ne ve, na kateri policijski postaji se je to zgodilo, tožnik je bil tam tri ure. Hrvaška policija jih je peljala do prve avtobusne postaje in rekla, naj gredo. Ko je bil na vlaku proti Sloveniji, so ga policisti naložili v vozilo in odpeljali do slovenske meje. V azilni dom v Republiki Hrvaški ni odšel, ker ga ne pozna. V Republiki Hrvaški je bil približno 24 ur, razen s policisti ni imel stika z drugimi uradnimi osebami in ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tam ni bilo nobenega prevajalca. Tri ure ga je obravnavala policija, ki ga je nato izpustila. Po odvzemu prstnih odtisov so mu dali papir in ga odpeljali do avtobusne postaje. Nihče mu ni razložil postopka mednarodne zaščite in ni vedel, zakaj daje prstne odtise. Tožnik je potrdil, da nima zdravstvenih težav.

4. Po oceni tožene stranke niso pravno pomembne tožnikove izjave, "da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, da tam ni želel zaprositi za mednarodno zaščito in da v primeru vrnitve tam ne bo zaprosil za mednarodno zaščito", saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2023, posebne dokazne teže nimajo niti tožnikove izjave v zvezi z ravnanjem hrvaške policije.

5. Tožena stranka ni verjela tožniku, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito in da ni vedel, da je to storil. Nasprotno je namreč razvidno iz evidence Eurodac, v katero je bil vnesen kot oseba iz kategorije "1", torej kot prosilec za mednarodno zaščito. Navedeno izhaja tudi iz tožnikove izjave, da po tem, ko je pristal na obvezen odvzem prstnih odtisov, ni več imel težav v Republiki Hrvaški. Še več, policisti so ga po triurni obravnavi izpustili in odpeljali na avtobusno postajo ter ga napotili v Zagreb. Tudi če prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ne bi vložil, bi bil glede na sodbo I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Tožniku bo v Republiki Hrvaški omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, saj bo v dublinskem postopku obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

6. Prav tako niso verjetne tožnikove navedbe, da mu je policija Republike Hrvaške izdala dokument, s katerim mu je bilo odrejeno, da mora v 24 urah zapustiti državo. Z vnosom v sistem Eurodac je Republika Hrvaška izkazala pripravljenost za obravnavo tožnikovega primera, kar je razvidno tudi iz njenega odgovora toženi stranki z dne 5. 12. 2023. Zato je malo verjetno, da bi Republika Hrvaška sprejela odgovornost za reševanje tožnikovega primera in mu hkrati izdala dokument, s katerim bi kršila določila direktive 2013/32/EU. Iz tožnikovih navedb je sicer razvidno, da mu je ta dokument ob pridržanju zasegla slovenska policija, vendar iz policijske dokumentacije izhaja, da tožnik in njegovi sopotniki policiji niso predložili teh dokumentov, ampak le navedli, da so take dokumente dobili od hrvaške policije. Iz omenjenih dokumentov naj bi sicer bilo razvidno, da mora tožnik zapustiti območje Republike Hrvaške v roku 24 ur, vendar tožena stranka ne more sprejeti tožnikove razlage vsebine dokumenta le na podlagi trditve, da so z njo seznanjeni tožnikovi maroški sopotniki, saj tožnik za to ni predložil nobenega dokaza.

7. Verjetna ni niti tožnikova izjava, da ga je hrvaška policija na poti proti Republiki Sloveniji izkrcala z vlaka in z vozilom odpeljala do hrvaško-slovenske meje. Med policijskim postopkom je tožnik namreč navedel, da se je iz Zagreba s taksijem odpeljal do bližine slovenske meje, kjer je izstopil in pot nadaljeval peš po cesti skozi manjše naselje ob manjši reki, ki jo je izven naselja prečkal in tako vstopil na področje Republike Slovenije.

8. Tožena stranka je proučila tudi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 4. 1. 2023. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

9. Med predloženimi informacijami so tudi sodbe nacionalnih sodišč. Upravni sodišči v Hannovru in Stuttgartu sta ugodili tožbi prosilcev in odložili vrnitev na Hrvaško. Iz sklepa Upravnega sodišča v Hannovru 15 B 3250/22 je sicer razvidno, da obstajajo znaki sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem postopku za priznanje mednarodne zaščite zaradi nakopičenih indicev o kršitvah človekovih pravic v povezavi s "push backi", vendar se sodišče do navedenega ni dokončno opredelilo. Po presoji tožene stranke gre za odločitev v konkretnem primeru, ko je bila predaja le začasno prekinjena. Tudi Upravno sodišče v Stuttgartu je v svoji odločitvi z dne 2. 9. 2022 ugotovilo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, med drugim zato, ker se prosilci, ki so zapustili državo in umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo zato, da bi bili zaščiteni pred vračanjem. V zvezi s tem primerom tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci v izvorno državo vrnjeni šele po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

10. Tudi iz sklepa in sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022 oziroma 24. 5. 2022 je razvidno, da imajo hrvaški postopek odločanja za priznanje mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev sistemske pomanjkljivostmi, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, na kar kažejo dokumentirani "push backi" iz Hrvaške v Srbijo ter Bosno in Hercegovino (BiH). Po mnenju sodišča brez posameznih obljub hrvaških oblasti ni zagotovila, da prosilci v dublinskem postopku ne bodo postali žrtve nasilnih verižnih deportacij v BiH. Iz razpoložljivih dokazov je razvidno, da Hrvaška sistematično krši človekove pravice migrantov. Prav tako ni na voljo zanesljivih dokazov, da so prosilci v dublinskem postopku deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za mednarodno zaščito. Zato sodišče meni, da vrnitev na Hrvaško prosilcem ne nudi varnosti, da ne bodo vrnjeni v BiH brez predhodnega zaslišanja. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na priznanje sodišča, da navedena sodba ne temelji na predhodni sodni praksi.

11. Tožena stranka je proučila tudi vpliv sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 8. 5. 2023 na sodno prakso Zvezne republike Nemčije. Iz sodbe je razvidno da je sodišče v celoti zavrnilo jamstva Republike Hrvaške, jo obtožilo kolektivnih izgonov in sprejelo stališče, da ni dovolj jamstev, da dublinski povratniki po vrnitvi ne bodo izpostavljeni prisilni vrnitvi v BiH. Na to sodbo se je sklicevalo Upravno sodišče v Munchnu, Upravno sodišče v Kölnu pa je zavrnilo zahtevo po odložitvi vrnitve, saj se ni strinjalo z zgornjim stališčem. Upravno sodišče v Karlsrueju je izpostavilo, da širok nabor pričevanj o "push backih" ne kaže na to, da bi bili dublinski povratniki proti svoji volji odpeljane iz države in da osamljen primer ne zadošča za tak zaključek. Sodbi Upravnega sodišča v Braunschweigu je očitalo, da določa standarde za obrnjeno dokazno breme znotraj sistema medsebojnega zaupanja, ki niso združljivi s pravom EU. Dodatno potrditev, da obstaja zaupanje med Republiko Hrvaško in Zvezno republiko Nemčijo, je razvidno tudi iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih izhaja, da ji je Zvezna Republika Nemčija do 30. 9. 2023 vrnila 183 oseb. Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da obravnavana sodna praksa ni posebej tehtna pri odločanju v zadevi.

12. V zvezi s tem tožena stranka ponovno pojasnjuje, da bo tožnik v Republiki Hrvaški imel možnost izraziti namero za vložite prošnje. Poudarja, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali deportiran v BiH ali Republiko Srbijo, takega primera pa ne omenja niti sodna praksa drugih držav članic EU. Sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev, se nanašajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Pomembno je tudi dejstvo, da se "push backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe v dublinskem postopku, za kar gre v tožnikovem primeru. Poleg tega iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Takšna poročila imajo veliko težo in so zaupanja vreden vir. Upoštevati je treba tudi, da ima vrnjeni prosilec, ki ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca, za kar dobi izkaznico. Nelogično bi bilo, da bi nekoga s takim statusom vrnili v BiH ali Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da se bo to zgodilo tudi tožniku.

13. Iz informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, so razvidni tudi povzetki dveh sodb in obravnav pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Obe sodbi se nanašata na dogajanje v letih 2015 in 2017, prva obravnava je potekala leta 2020 in se je nanašala na še starejši primer, druga pa je obravnavala dogajanje v letu 2021. Zastarele informacije po mnenju tožene stranke odražajo tudi posredovani novinarski članki in poročila, saj se praviloma nanašajo na dogajanje v letu 2021 ali prej. Ker posredovano gradivo ne odraža aktualnega stanja, po stališču tožene stranke nima posebne teže. 14. Gradivo povzema tudi dve poročili v zvezi s težavami prosilcev v Republiki Hrvaški pri dostopu do duševnega zdravljenja. Iz aktualnega poročila AIDA po mnenju tožene stranke izhaja, da zdravstveno varstvo prosilcev za mednarodno zaščito izvajata zdravstveni ustanovi v Zagrebu in Kutini, ki ju je določilo Ministrstvo za zdravje Republike Hrvaške. V Zdravstvenem domu je določena pristojna ambulanta (družinska medicina) za izvajanje zdravstvenega varstva primarne zdravstvene ravni za kronične in življenjsko ogrožajoče bolezni. Ministrstvo za zdravje in lokalni zdravstveni domovi so določili tudi specialistično ambulanto za ranljive skupine, kamor spadajo pediatrična ambulanta, ginekološka ambulanta, ambulanta šolske medicine, nevropsihiatrična ambulanta v Bolnica Kutina, ambulanta za zdravljenje odvisnosti; zobne ambulante in Psihiatrične bolnišnice v Zagrebu. Poleg tega so prosilci napoteni v lokalne bolnišnice (v Sisku in v Zagrebu), določeni pa sta tudi pristojni lekarni v Zagrebu in Kutini. Cepljenje izvajajo zdravniki v zdravstvenih domovih ali specialisti šolske medicine. Ker je iz tožnikovih izjav razvidno, da ima dobro zdravje in da ne potrebuje posebne zdravniške oskrbe, sta navedeni poročili za obravnavano zadevo brezpredmetni.

15. Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje glede obravnave dublinskih povratnikov. Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile osebe, vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten.

16. Iz odgovora HPC je po mnenju tožene stranke razvidno, da je sprejem dublinskih povratnikov v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje ugotovitev, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili dublinski povratniki po informacijah HPC nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Po mnenju tožene stranke ni razlogov za spremembo te prakse, saj odsotnost HPC v sprejemnih centrih sama po sebi ne pomeni, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Tožena stranka izpostavlja, da je prav HPC partnerska organizacija, ki je pripravila poročilo o Republiki Hrvaški, na podlagi katerega je bilo izoblikovano AIDA poročilo. Zato ima HPC zadosten dostop do informacij o poteku dublinskih predaj. Glede na navedeno omenjeni odgovor nima dokazne vrednosti v zvezi s hrvaškimi pogoji za sprejem prosilcev v dublinskem postopku.

17. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da se deli poročila, za katera pooblaščenec toženi stranki očita, da so bili načrtno izpuščeni, skoraj v celoti nanašajo na sodno prakso, ki ni izraz aktualnega stanja ali pa ni pomembna za tožnikov primer. V zvezi s tem tožena stranka meni, da iz stališč sodbe nizozemskega sodišča ne izhaja, da se ne sme vračati prosilcev v Republiko Hrvaško, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred predajo Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in specifične okoliščine. Iz aktualnega poročila AIDA za Nizozemsko je razvidno, da je pristojno ministrstvo januarja 2023 obvestilo predstavniški dom, da bo nadaljevalo z vračanjem v Republiko Hrvaško. Hrvaške oblasti so zagotovile, da bodo delovale skladno z mednarodnimi obveznostmi. Poleg tega je Evropska komisija ugotovila, da Hrvaška izpolnjuje pogoje za vpeljavo schengenskega pravnega reda, saj je zavezana k politiki nične tolerance do nasilja na meji v kakršnikoli obliki.

18. Do odločitev "The Council for Alien Law Litigation - Belgium" se tožena stranka ni posebej opredeljevala, saj je iz poročila AIDA o Kraljevini Belgiji razvidno, da je v teh primerih izpostavljena predvsem potreba po individualnih zagotovilih. To dodatno potrjuje poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) (poglavje 4. 2. 6), iz katerega je razvidno, da da Hrvaški oddelek za dublinski postopek ni prejel uradnega preklica premestitev iz Belgije na Hrvaško in da Republika Hrvaška od decembra 2022 Kraljevini Belgiji predloži individualno jamstvo za prosilce. Da vračanja iz Kraljevine Belgije niso zaustavljena, potrjujejo tudi statistični podatki Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, iz katerih je razvidno, da je Kraljevina Belgija v letu 2023 začela z vračanjem prosilcev v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku in jih do 30. 9. 2023 vrnila kar 62. 19. Tožena stranka se ni opredeljevala do opozorila glede nacionalne zakonodaje Švicarske federacije, Švicarskega sveta za begunce, ki ga je povzelo poročilo EUAA za lansko leto, saj tega v letošnjem poročilu ni več. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške, potem ko so v tej državi izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve sodišča nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

20. V nadaljnji obrazložitvi tožena stranka izpostavlja, da se povezava do članka iz julija 2022, ki je obravnaval poročilo o preteklem delu neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev Ministrstva notranjih zadev Republike Hrvaške na področju nezakonitih migracij in mednarodne zaščite, nanaša na delo nadzornega mehanizma v prejšnjem sklicu. Novembra 2022 je bil podpisan nov sporazum med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške ter Akademijo medicinskih znanosti Hrvaške, Akademijo pravnih znanosti Hrvaške, Združenjem Center za kulturo Dialoga, Rdečim križem Hrvaške in neodvisnim pravnim strokovnjakom. Ena od članic svetovalnega odbora tega mehanizma je tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA). Tožena stranka poudarja, da se aktivnosti mehanizma skladno s 6. členom sporazuma izvajajo na zunanji meji Republike Hrvaške, vključno z zeleno mejo, na mejnih prehodih, v policijskih postajah, policijskih upravah Republike Hrvaške z BiH, Črno Goro in Republiko Srbijo ter v sprejemnicah in sprejemnih centrih za tujce. Obstoj tovrstnega neodvisnega nadzornega mehanizma je dokaz, da morebitne nepravilnost v policijskih postopkih in postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne morejo biti samodejno predstavljene kot sistemske nepravilnosti.

21. Tri sodbe nizozemskih sodišč glede nezadostnosti dokazil, ki jih je od Republike Hrvaške prejelo Ministrstvo za pravosodje in varnost Kraljevine Nizozemske, ker Republika Hrvaška zanika prakso "push backov", po stališču tožene stranke nimajo posebne teže v nizozemski sodni praksi. Sodišče v Haagu je s sodbo z dne 5. 7. 2023 zavrnilo tožbo prosilca z dvema mladoletnima otrokoma, ki je izpodbijal odločitev o vrnitvi v Republiko Hrvaško. Pristojni organ Kraljevine Nizozemske je sodišču predložil originalno pismo, v katerem Republika Hrvaška pojasnjuje potek postopka za prosilce, ki so predani po Uredbi Dublin III. Hrvaške oblasti med drugim navajajo, da imajo prosilci v dublinskem postopku na Hrvaškem pravico zaprositi za azil, kar bo obravnavano kot prva prošnja. Poleg tega so hrvaški organi zagotovili, da prosilcem v dublinskem postopku ne grozi izgon iz Hrvaške pred obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik v omenjeni zadevi ni navedel konkretnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo treba dvomiti v informacije hrvaških organov. V sodbi z dne 13. 4. 2022 je oddelek za upravno pristojnost odločil, da vrnitve na zunanjih mejah same po sebi ne pomenijo, da prosilcev v dublinskem postopku ni mogoče predati Hrvaški.

22. Drugostopenjsko sodišče Kraljevine Nizozemske se je v sodbi z dne 25. 9. 2023 oprlo na odločitev Oddelka za upravno sodstvo in v celoti sprejelo zagotovila Republike Hrvaške. Menilo je, da iz informacij izhaja, da prosilcem v dublinskem postopku ne grozi izgon iz Hrvaške brez obravnave njihove prošnje za mednarodno zaščito ali med obravnavo. Hrvaške oblasti so izrazile pripravljenost dati posamezna jamstva. Poleg tega se je državni sekretar skliceval na "Informacije o procesnih elementih in pravicah prosilcev, ki so predmet dublinske premestitve na Hrvaško" z dne 20. 4. 2023, ki ga je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške in je objavljen na spletni strani EUAA, v katerem so hrvaški organi opisali svoj pristop do premeščenih prosilcev iz Dublina na splošno in v razmerju do vseh držav članic. Nizozemsko ministrstvo to informacijo razume kot izrecno potrditev hrvaških oblasti, da bodo prosilce v dublinskem postopku vključili v nacionalni azilni postopek. Poleg navedene je tožena stranka našla tudi druge sodbe, ki so potrdile odločitev odgovornega organa Kraljevine Nizozemski o upravičenosti dublinske predaje v Republiko Hrvaško zaradi neizkazanih navedb o morebitnih "push backih" (v izpodbijanem sklepu so citirane v 24. opombi).

23. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal. _Tožnikove trditve_

24. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

25. Glede na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 je tožena stranka napačno uporabila drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta pred(pogoj) je namreč predpisan za uporabo načela medsebojnega zaupanja v primeru Evropskega pripornega naloga in ne za uporabo navedene uredbe. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah Evropske unije izpodbijajo le takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je namreč absolutno zavarovana pravica, zato sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožnik prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III.

26. Glede na navedeno tožena stranka svoje odločitve ni pravilno podkrepila s sklicevanjem na ugotovitev, da tožnik ni predložil dokazov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na v upravnem postopku predložene informacije o stanju na Hrvaškem.

27. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je namreč absolutna, zato mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) nima očitno neutemeljenega zahtevka. V nasprotnem primeru, bi lahko nastal položaj, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. S tem pa bi bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

_Trditve tožene stranke_

28. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu.

_Presoja tožbe_

29. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

**K I. točki izreka:**

30. Tožba ni utemeljena.

31. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

32. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

33. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

34. Med državami članicami EU namreč velja načelo medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951 in EKČP.2 Ta domneva pa je izpodbojna.

35. Izpodbiti je ni mogoče le v primerih iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ko v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, saj je SEU v navedeni zadevi Jawo že pojasnilo, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.3

36. Izpodbijani sklep ne temelji na stališču, ki bi nasprotovalo zgoraj navedenemu, saj tretji odstavek na 12. strani obrazložitve vsebuje izrecno ugotovitev tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec (tožnik) ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti. To po presoji sodišča pomeni tako ugotovitev (1) da tožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemukoli nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kot tudi (2) da tam ni sistemskih pomanjkljivosti. Zato niso utemeljene težko razumljive in posplošene tožbene navedbe o tem, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo, kar velja tudi za tožbeni ugovor, da Uredba Dublin III nima določbe, primerljive z 10. točko uvodnih pojasnil Okvirnega sklepa, ki določa, da se izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. V zvezi s tem se tožnik sicer sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 (z dne 17. 3. 2023), ki pa jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Ustavno pritožbo zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča pa je Ustavno sodišče zavrnilo z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023. 37. Stališče iz 89. točke obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-404/15 z dne 5. 4. 2016, _Aranyosi in Căldăraru_, da podatki o razmerah v drugih državah članicah lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, se v zadevi C-404/15 res nanaša na evropski nalog za prijetje, a se nanj v zvezi z ugotavljanjem pomanjkljivosti, ki ovirajo predajo po Uredbi Dublin III, sklicuje tudi SEU v zadevi Jawo (90. točka obrazložitve). Poleg tega je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (66. in 67. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici vprašanje, ki se lahko pojavi v vseh primerih ukrepov odstranitve tujca z ozemlja države članice, in da gre za primeroma naštete akte, katerih krog ni zaključen, v sodbi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (20. točka obrazložitve) pa, da za presojo ovire za predajo prosilca ni treba, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ Evropske unije ali Sveta Evrope. Pomembni sta kvaliteta in vsebinska teža dokazov, s katerimi se te pomanjkljivosti ugotavljajo. Ti sta (med drugim) odvisni tudi od tega, kdo te akte oblikuje. Gotovo je, da vsak dokaz (na primer sodba nižjega sodišča druge države članice) obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne more utemeljiti.4 Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta namreč že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.5

38. Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.6

39. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.7 Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III8, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena9 dolžna tudi obravnavati.10 S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča. 40. V obravnavani zadevi tožnik ne problematizira slabega ravnanja hrvaških policistov, ki bi se nanašalo na policijsko obravnavo po prečkanju meje, ampak posplošeno nasprotuje procesnemu postopanju tožene stranke v zvezi s proučitvijo objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški in meni, da so navedene sistemske pomanjkljivosti razvidne iz v upravnem postopku predloženih informacij.

41. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo iz v upravnem postopku predloženih informacij z dne 22. 9. 2023 (tožena stranka jih je prejela 4. 1. 2024). Iz njihovega drugega sklopa je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),11 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,12 ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno sklicevanje na odgovor HPC, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki.

42. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

43. Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na ravnanje "pushback", poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B informacij razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo niso upoštevni niti članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci" (tretji sklop informacij), saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. Na tožnikov položaj prav tako ne vplivata članka iz prvega sklopa informacij z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov", saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

44. Tožnik tudi ne more uspeti s posplošenim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti. Poleg tega so bila stališča iz navedene odločbe presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji_, z dne 16. 2. 2017. Pri tem tožnik ne trdi, da bi sam postopek izročitve povzročil tveganje nečloveškega in ponižujočega ravnanja.13

45. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge tožnikove osebne okoliščine (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine14, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.15

46. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

47. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

48. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

49. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).16 Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene tožnikove navedbe, da bo na Hrvaškem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo (82. točka obrazložitve). 3 Prav tam, 87. točka obrazložitve. 4 Sodba in sklep I Up 210/2023 z dne 17. 8. 2023 (11. točke obrazložitve). 5 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve). 7 Prav tam (20. točka obrazložitve). 8 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 9 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 10 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 11 Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 12 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 13 Celoten odstavek je povzetek sodbe Vrhovnega sodišča I Up 272/2023 z dne 29. 1. 2024 (15. točka obrazložitve). 14 V smislu navedene sodbe SEU C-578/16. 15 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 16 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).