Jedro

Pri izdaji zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, saj se za podlago vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in ga toženec pritožbeno ne more več izpodbijati. Sodišče ugotavlja zgolj sklepčnost tožbe v smislu, ali so tožbene trditve, ki zasledujejo pravno posledico, vsebovano v tožbenem zahtevku, skladne s predloženimi dokazi in jih je moč subsumirati pod pravno normo, ki utemeljuje zasledovano pravno posledico s tožbenim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo (I.) tožencema naložilo da sta dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na nepremičnini k. o. ..., parcela 000/1, še zlasti prenehati dostopati na to nepremičnino preko vrat, ki so del žičnate ograje, ki se nahaja na južnem delu nepremičnine A. A. k. o. ..., parcela 000/14; prenehati prehajati peš preko tožnikove nepremičnine k. o. ..., parcela 000/1; in prenehati dovažati material preko iste tožnikove nepremičnine do vrat, ki so del žičnate ograje, ki se nahaja na južnem delu nepremičnine A. A. k.o . ... parcela 000/14, (II.) tožencema je tudi v bodoče prepovedalo na tak ali podoben način, kot je navedeno v I. točki sodbe, posegati v lastninsko pravico tožnika na nepremičnini k. o. ..., parcela 000/1. Nadalje je (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik zahteval odstranitev vrat, ki so del zgoraj opisane žičnate ograje in IV. tožencema naložilo, da tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti 425.59 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženca v pravočasni pritožbi nasprotujeta sodbi in s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Tako potrjujeta, da so na sporni žičnati ograji res nameščena vrtna vrata, ki pa so jih uporabljali samo enkrat za nasutje prsti na vrtu, o čemer je bil obveščen tudi tožnik, in da so ta vrata namenjena evakuacijska pot za primer požara. S postavitvijo se je strinjala tudi lastnica zemljišča A. A. Opisujeta, kako jim je tožnik pred vrtna vrata pripeljal prikolico kokošjih iztrebkov in da je od njiju zahteval 5000 EUR v gotovini, o čemer sta obvestila policijo. Zahtevata prepoved približevanja tožnika in vstopa na njihov vrt. Menita, da nista dolžna plačati izrečene denarne kazni, tožniku tudi ni bila storjena škoda.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana je zamudna sodba, kar pomeni, da je pritožba zoper takšno sodbo omejena. Že v pravnem pouku, ki je na sodbi, sta bila toženca poučena, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 - v nadaljevanju: ZPP). To z drugimi besedami pomeni, da v pritožbi zoper zamudno sodbo tožena stranka ne more navajati dejstev, ki bi jih sicer lahko navedla v odgovoru na tožbo in bi jih potem sodišče prve stopnje (če bi bila pravno-relevantna) moralo ugotavljati. Ker pa toženca na tožbo nista odgovorila, se po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontestacije njuna pasivnost ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih trditev. Pri izdaji zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, saj se za podlago vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in ga toženec pritožbeno ne more več izpodbijati. Sodišče ugotavlja zgolj sklepčnost tožbe v smislu ali so tožbene trditve, ki zasledujejo pravno posledico vsebovano v tožbenem zahtevku, skladne s predloženimi dokazi in jih je moč subsumirati pod pravno normo, ki utemeljuje zasledovano pravno posledico s tožbenim zahtevkom.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje sklepčnost tožbe preverilo in ugotovilo, da je tožbeni zahtevek upoštevaje prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika2 (v nadaljevanju: SPZ) v pretežni meri utemeljen, le v manjšem delu (III. točka sodbe) pa ga je zaradi neodpravljive nesklepčnosti zavrnilo.

7. Z vsemi navedbami, ki so povzete v 2. točki te obrazložitve, toženca nasprotujeta dejanskemu stanju, kar pa (kot uvodoma pojasnjeno) ni dopusten pritožbeni razlog za izpodbijanje zamudne sodbe. Zato pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati in pritožbeno sodišče nanje tudi ne odgovarja.

8. Zgolj v pojasnilo tožencema pritožbeno sodišče dodaja, da jima z izpodbijano sodbo ni bila izrečena nobena denarna kazen (navedba 5.000 EUR v uvodu sodbe pomeni le opredelitev vrednosti spora, ki je pomembna za odmero sodne takse in obračun odvetniških stroškov), znesek 425.59 EUR iz IV. točke sodbe pa predstavlja pravdne stroške, ki niso denarna kazen, ampak pomenijo zgolj povrnitev stroškov tožniku, ki je v pravdi uspel. V pritožbi tožnika podajata tudi zahtevo, da se tožniku prepove približevanje. ZPP takšnega predloga ne predvideva, zato tudi na ta predlog pritožbeno sodišče ne odgovarja.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnik sam pa trpi stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami. 2 Uradni list RS, št 87/2002, s spremembami.