Jedro

Predmet inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ ni katerakoli pogodbena nezvestoba, ampak le tista v zvezi z gospodarsko dejavnostjo, brez katere končno niti gospodarstva kot posebnega objekta kazenskopravnega varstva ne more biti.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 22269/2012 z dne 5. 3. 2014 obdolženega A.L. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je bil obdolženi oproščen vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (pravilno bi bilo, da ti stroški obremenjujejo proračun), za obdolženčeve potrebne izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice pa je bilo sklenjeno, da obremenjujejo proračun. Oškodovana gospodarska družba je bila po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega za storjeno kaznivo dejanje obsodi ter izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo 1 leto in 2 meseca zapora s preizkusno dobo treh let in pod posebnim pogojem, po katerem mora oškodovani gospodarski družbi vrniti povzročeno škodo v višini 20.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem zato, ker ni bilo upoštevano, da obdolženi sprejetih zavez iz sklenjene poravnave sploh ni izpolnil, da sta bili vsebina in smisel poravnave, glede na pogoje, v katerih je bila sklenjena, vsem udeležencem znana in da je bil zato tudi preslepitveni namen obdolžencu dokazan. Vse tisto, kar je sodišče prve stopnje štelo za obdolženčeva, sicer neuspešna prizadevanja za izpolnitev obveznosti, ki jih mimogrede ni posebej preverjalo, pritožnica vidi kot slepilni manever, da obveznosti ne bi bile izpolnjene. Še zlasti, ker je obdolženi po sklenjeni poravnavi pisno zagotavljal, da bo ravnal tako kot se je zavezal, čeprav je bil še nekaj pred tem zoper njega uveden osebni stečaj, in ker je poravnava kot rečeno zapisana na način, da ne dopušča tolikšnih razlik v njenem razumevanju kot izhajajo iz obdolženčevega zagovora.

5. Pritožnica se moti v izhodišču. Sodna poravnava z dne 4. 6. 2008 ni pogodba ali posel iz 234.a člena KZ-1, ki bi bila sklenjena ali izvajana pri opravljanju gospodarske dejavnosti samostojnega podjetništva A.L. ključavničarstvo s. p., temveč je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, skladno s prvim odstavkom 1050. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pogodba za prekinitev ali odpravo spora med obdolženim in oškodovancem. Spor je potekal zaradi stroja kot predmeta pravnega posla, ki sta ga obdolženi in oškodovanec sklenila že veliko prej od zgornje sodne poravnave. Edino ta posel je lahko del gospodarske dejavnosti navedenega samostojnega podjetništva, ne pa sklepanje sodnih poravnav, s čemer se to podjetništvo bržkone ne ukvarja. Predmet inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ tako ni katerakoli pogodbena nezvestoba, ampak le tista v zvezi z gospodarsko dejavnostjo, brez katere končno niti gospodarstva kot posebnega objekta kazenskopravnega varstva ne more biti.

6. Drugače je pri kaznivem dejanju goljufije po 217. členu KZ kot splošnemu kaznivemu dejanju zoper premoženje z najvišjim možnim naborom storilcev in izvršitvenih oblik, med katerimi so tudi primeri pogodbene nezvestobe, ne oziraje se na družbeno dejavnost, v kateri je do takšnih primerov prišlo. Zajetje je tedaj širše, s tem da je hkrati paziti na razliko, ko je prvo kaznivo dejanje mogoče storiti ob sklenitvi in/ali izvajanju posla, drugo pa le ob njegovi sklenitvi, kar samo izvršitev nedvomno omejuje. Če je torej pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ storilčeva izvršitev v prvem delu ožje in v drugem širše zastavljena, je položaj pri kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ravno obraten.

7. Zgornja, razmeroma zapletena ugotovitev, ima v obravnavani zadevi dve posledici. Prva je, da je lahko obdolženčeva sklenitev sodne poravnave kot pogodbe izven opravljanja gospodarske dejavnosti, kazniva le kot „navadna“ goljufija iz 217. člena KZ in da ga, brez da bi mu bilo dokazano lažnivo prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin (z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi) že ob sami sklenitvi, za to kaznivo dejanje ni mogoče obsoditi. Od tod potem pomen okoliščin sklenitve sodne poravnave, kot jih je v točki 20 razlogov sodbe pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in od tod pomen določnosti samega besedila poravnave, ki ga je sicer tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče razumeti tako kot ga razume oškodovanec, spet pa obdolženčevo razumevanje ne more biti zanesljivo izključeno. Nekaj zato, ker ne nasprotuje splošni življenjski izkušnji in predvsem, ker je obdolženi po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, kljub osebnemu stečaju v smeri izpolnitve deloval. Ker pa sta po obdolžencu razumljeni način izpolnitve obveznosti in navedeno delovanje združljiva oziroma sta kot celota smiselna, se pritožbena ugotovitev o navideznosti izpolnjevanja izkaže za domnevo brez ustrezne podlage ter je bilo pritožnico v povzetih prizadevanjih dokončno zavrniti (391. člen ZKP).

8. Kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, preizkus iz 383. člena ZKP ni razkril. 9. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.