Jedro

Zmotno je stališče, da je že zgolj zaradi izselitve iz solastne hiše mogoče zahtevati plačilo na podlagi neupravičene obogatitve. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da mora biti prikrajšanje konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, če od drugega solastnika ni zahteval, da mu dopusti uporabo, ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo 7.500,00 EUR s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik ni zapustil doma prostovoljno in zaradi zveze z neko gospo v .... Odšel je zaradi grdih ravnanj toženke. To je potrdila priča F. Š., podatki iz zdravniškega potrdila z dne 9.8.1993, sodba opr. št. K 286/1994 in K 229/1996 in pravnomočni sklep P 437/1998. Priča F. Š. je povedal, se je sprva tožnik umaknil v kletni prostor in opustil uporabo kopalnice v hiši in si izdelal kopalnico v garaži, nato mu je tako nagajala, da je sredi noči pobegnil. Priča F. Š. se po vseh letih ne more točno spomniti podrobnosti. Zaradi časovne odmaknjenosti je zaslišan zmotno izpovedal, da naj bi po tem dogodku tožnik še bival v skupni hiši. Ob toženkinih grožnjah pa lahko se sodišče prepriča v zadevi N 29/2006. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedbam sina pravdnih strank in sestrični G. v delih, ki niso skladni s tožnikovimi. Sin je pričal v korist matere in drži z materjo. G. pa je vedela povedati le to, kar naj bi povedala toženka. Priča M. je imel osebni konflikt s tožnikom in ima do njega zamere. Priča M., da ni vedela nobenih podrobnosti o tem, v kakšnem položaju naj bi tožnik držal sekiro in kako se je znašla v njegovih rokah, ali jo je že imel v rokah, ko je prejeto pismo prevzel in ga bral. Tožnik je povedal, da se je pred razvezo sam zapletal v prepire s toženko in odreagiral na njene nesramnosti. Toženka ni predložila nobene odločbe, ki bi potrjevale verodostojnost njenih izpovedb. Nesprejemljiva je ugotovitev sodišča, da naj bi se tudi tožnik prepiral s toženko in da je sprejel to kot način življenja. V resnici sta se razvezala 1993 leta in postopek za delitev skupnega premoženja je bil končan sredi 1999 leta, pred revizijskim sodiščem pa šele 2001 in nato so lahko sprožili delitveni postopek, ki še ni končan. Toženka živi v hiši in sebi in sinu nudi stanovanje. Tožnik ne more bivati v hiši, plačuje drago najemnino in ženska, ki mu je nudila stanovanje, ni bila njegova partnerica. Sicer pa je dolžna plačati uporabnino tudi v primeru, če ne bi ona odgnala tožnika od doma. Tisti, ki ostane v skupni hiši in jo izključno sam uporablja, mora plačati vrednost. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Prereka navedbe in vztraja pri svojih trditvah.

Po preteku pritožbenega roka je sodišče prejelo tudi vlogo tožnika in odgovor dodatni toženke, kar pa ni moglo upoštevati saj gre za nedovoljeno podaljševanje prekluzivnega 15 dnevnega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi zahteva plačilo 7.500,00 EUR, kar je uporabnina za njegov solastni delež na hiši, ki je del skupnega premoženja pravdnih strank in sicer za čas 5 let pred vložitvijo tožbe. Tožba je bila vložena 13.2.2007, torej gre za sporni čas od 13.2.2002 do vložitve tožbe.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku oprlo svojo odločitev na določbo 198. člena Obligacijskega zakonika in ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je bil zaradi neuprabe solastne hiše prikrajšan. Dejstvo prikrajšanja je sestavni del zakonskega dejanskega stanu iz določbe 198. člena OZ. Sodišče je namreč ugotovilo, da se je tožnik izselil že 1999 leta in to prostovoljno ter da je imel na razpolago možnost uporabljati hišo v enakem obsegu kot v obdobju, ko je še stanoval v hiši. Ugotovilo je tudi, da toženka tega dela ni uporabljala in ni imela koristi, saj nobenega dela hiše ni oddajala v najem. Toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožeča stranka uporabljala hišo v celoti oziroma zlasti tisti del, katerega je imel v posesti pred izselitvijo tožnik.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik odselil zato, ker si je v ... ustvaril zvezo z novo partnerko, pa tudi zato, ker v hiši pravdnih strank niso bili dobri pogoji za bivanje. V pritožbi trdi, da ni dokazov zato, da bi se odselil k novi ženski, s katero je bil v zvezi. Vendar je sodišče prve stopnje v sodbi pojasnilo, zakaj sledi tožeči stranki in sinu pravdnih strank. Vero je poklonilo toženki in sinu pravdnih strank tudi zato, ker tožeči stranki ni uspelo dokazati svojega razloga za odselitev, to je grdega ravnanja toženke v spornem obdobju, to je pred odselitvijo v letu 1999. V pritožbi trdi, da sodišče ni upoštevalo kazenske sodbe, s katero je bila toženka enkrat pravnomočno obsojena (K 229/96). Sodišče je ocenilo ta dokaz skupaj z drugimi izpovedbami strank in prič in ugotovilo, da sta zakonca pred razvezo in tudi po njej imela zelo slabe odnose, se hudo prepirala in je tudi tožnik občasno fizično obračunaval tudi po razvezi (izpovedbe priče M. M., sina M. ml. in toženke). Priča M. G. je vedela povedati le splošno o dogodkih in da se je leta 1999 odselil k neki ženski v .... Tožnikove izpovedbe ni potrdil priča F.Š. Sodišče pravilno ocenjuje to izpovedbo tako, da če bi tožnik povedal tako hude stvari, kot je polivanje z bencinom in grožnje z ognjem, ne bi mogel priča tega preslišati. Tem razlogom sodišča ni kaj dodati. Pritožba graja izpovedbo sina pravdnih strank in meni, da je pristranska. Vendar je sodišče ocenilo to izpovedbo skupaj z drugimi dokazi in nato naredilo dokazno oceno in sklep o tem, katera dejstva šteje za dokazane.

Ostali pisni dokazi, na katere se sklicuje pritožba, pa ne spremenijo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje jih je ocenilo in pravilno upoštevalo, da razen pravnomočne sodbe K 229/96 ostali dokazi ne potrjujejo dejstva, da je tožnica povzročila krivdno takšno stanje, da se je moral tožnik izseliti. V zvezi z zatrjevano in nedokazano krivdo toženke pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če bi šteli, da je tožnik smiselno s tem zatrjeval odškodninsko podlago, ob nedokazani krivdi toženke za izselitev škoda „zaradi uporabnine“, ne more biti utemeljena. Za nastanek odškodninske obveznosti je potrebna odgovornost toženke. Sodišče pravilno sklepa na podlagi vsega opravljenega dokaznega postopka, da so bili odnos med strankama tako slabi in to dalj časa, da ni mogoče dogajanjem v letu 1999 (čas izselitve) iztrgati iz njunega načina življenja. Ostalih trditev pa tožnik ni dokazal. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je tudi pravnomočna sodba iz leta 1996, to je dve leti pred zatrjevano izselitvijo.

Pritožba še trdi, da je samo dejstvo izselitve iz solastne hiše takšno, ki potegne za sabo pravico do zahtevka iz neupravičene pridobitve (190. člen OZ). Vendar je sodna praksa že večkrat napolnila pravni standard iz tega člena. Tako je v zadevi II Ips 508/2006 vrhovno sodišče zapisalo, da je predpostavka ugoditvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno in zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, pa ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. V našem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, kateri del hiše je uporabljal tožnik pred izselitvijo, da teh delov toženka ni uporabljala in mu ni branila povratka, saj je ves čas imel ključe in tudi lahko prihajal v hišo. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik ni uspel, toženka pa z odgovorom ni prispevala k rešitvi te zadeve.