Snemanje okolice smetarskega vozila

Datum

23.06.2023

Številka

07121-1/2023/848

Kategorije

Video in avdio nadzor

Pri Informacijskem pooblaščencu (IP) smo dne 19. 6. 2023 prejeli vaše zaprosilo za mnenje glede dopustnosti snemanja okolice smetarskega vozila. Zanima vas, ali je dopustno, da bi se v smetarska vozila namestil videonadzorni sistem, ki bi omogočal preverjanje, ali je bil zabojnik na uro prihoda na naslovu nameščen ali ne, namenjen pa bi bil lažjemu obravnavanju reklamacijskih zahtevkov.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba), 76. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (Uradni list RS, št. 177/20, ZVOPOKD) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

1.1. Videonadzor na javnih površinah ureja 80. člen ZVOP-2, ki v prvem odstavku taksativno našteva namene, za katere so javne površine lahko podvržene videonadzoru.

2.2. Pred vzpostavitvijo videonadzora mora upravljavec opraviti test sorazmernosti in glede na okoliščine vsakega primera oceniti, ali je njegova uvedba res potrebna za dosego navedenih namenov in ali teh namenov ni mogoče doseči s sredstvi, ki manj posegajo v pravice, katerih uresničevanje ureja ZVOP-2.

3.3. Nadzor okolice smetarskega vozila, ki bi bil namenjen lažji obravnavi reklamacijskih zahtevkov, ni dopusten, saj ne zasleduje nobenega izmed taksativno naštetih namenov iz prvega odstavka 80. člena ZVOP-2. IP meni, da tudi v primeru, če bi upravljavec uspel izkazati, da navedeni ukrep zasleduje namen varovanja njegovega premoženja, se poraja dvom tako v nujnost kot tudi sorazmernost tovrstnega videonadzora.

Obrazložitev

IP uvodoma pojasnjuje, da izven postopka inšpekcijskega nadzora oziroma drugega upravnega postopka nima zakonskih pooblastil za presojo zakonitosti konkretnih obdelav osebnih podatkov in morebitnih kršitev pravic posameznikov, na katere se podatki nanašajo. V nadaljevanju vam zato podajamo zgolj splošna pojasnila in pravna izhodišča v zvezi z vašim dopisom.

V skladu z definicijo pojma osebnega podatka iz 1. točke 4. člena Splošne uredbe je osebni podatek vsaka informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom. Zato ni nujno, da vsak videoposnetek ali fotografija predstavlja obdelavo osebnih podatkov, temveč gre za obdelavo osebnih podatkov le takrat, kadar so posamezniki, ki jih prikazuje videoposnetek ali fotografija, določeni ali vsaj določljivi. V primeru, da se posameznikov zaradi slabe resolucije videoposnetka ali fotografije, naknadnega zabrisa (zameglitve) ali kakršnegakoli drugega razloga ne da določiti, ne gre za obdelavo osebnih podatkov, s tem pa je izključena pristojnost IP.

Vendar IP ob tem opozarja, da Splošna uredba postavlja relativno visok prag glede anonimiziranih podatkov, zato niso vsi podatki, ki upravljavcu onemogočajo idetifikacijo posameznika tudi dejansko anonimizirani podatki. Čeprav upravljavec ne more sam identificirati posameznikov na posnetkih ali fotografijah, lahko pa jih identificira kdo drug, taki posnetki ali fotografije ohranijo naravo osebnega podatka in so v celoti podvrženi pravilom varstva osebnih podatkov. Pri presoji, ali je posameznik na videoposnetku ali fotografiji določljiv ali ne, mora upravljavec upoštevati vse okoliščine primera ter vsa sredstva, za katere se razumno pričakuje, da jih bo upravljavec ali druga oseba uporabila za neposredno ali posredno identifikacijo posameznika. Zato ni nujno, da bo anonimizacija v skladu z zahtevami Splošne uredbe dosežena že z zabrisom obrazov posameznikov, saj bodo morda še vedno prepoznavni na podlagi drugih atributov, na primer telesne govorice.

V zaprosilu za mnenje ne navajate natančneje, kakšne površine bi videonadzor, ki bi se izvajal iz premikajočega smetarskega vozila, obsegal, zato IP predpostavlja, da gre za nadzor javnih površin v smislu 17. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21 in 18/23 – ZDU-1O), na katerega se sklicuje tudi ZVOP-2 v delu, ki ureja videonadzor javnih površin.

Javna površina je v skladu z omenjenim členom praviloma odprta prostorska ureditev, namenjena splošni rabi, naravna ali ustvarjena z gradbenimi ali drugimi posegi v prostor, kot so cesta, ulica, pasaža, trg, tržnica, atrij, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, otroško igrišče, športno igrišče ter druga površina za rekreacijo in prosti čas; lahko je v lasti države, občine ali v zasebni lasti.

Videonadzor na javnih površinah ureja 80. člen ZVOP-2, ki v prvem odstavku taksativno našteva namene, za katere so javne površine lahko podvržene videonadzoru. Dopusten je le, kadar je to potrebno zaradi obstoja resne in utemeljene nevarnosti za življenje, osebno svobodo, telo ali zdravje ljudi, varnost premoženja upravljavca ali varovanje tajnih podatkov upravljavca ali obdelovalca v prenosu in teh namenov ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v pravice iz prvega odstavka 1. člena tega zakona.

Kot je IP že pojasnil v smernicah glede izvajanja videonadzora, je treba pred vzpostavitvijo videonadzora opraviti test sorazmernosti in glede na okoliščine vsakega primera oceniti, ali je njegova uvedba res potrebna za dosego navedenih namenov in ali teh namenov ni mogoče doseči s sredstvi, ki manj posegajo v pravice, katerih uresničevanje ureja ZVOP-2.

Posebej glede videonadzora ekoloških otokov je IP v smernicah pojasnil, da bi bil zakonit namen, zaradi katerega bi se lahko pregledovali posnetki, ki bi nastali z izvajanjem videonadzora javnih površin, zagotavljanje varnosti ljudi in varovanje premoženja. Izvajalec videonadzora bi lahko torej posnetke pregledoval v primeru, ko bi prišlo do poškodovanja ali odtujitve njegovega premoženja oziroma zgolj ob nekem deviantnem dogodku, ko bi bil videoposnetek le dodaten dokaz v prekrškovnem ali kazenskem postopku. Videonadzor ekoloških otokov ni dopusten z namenom odkrivanja in dokazovanja prekrškov v zvezi z napačnim odlaganjem odpadkov. V skladu z navedenim tudi nadzor okolice smetarskega vozila, ki bi bil namenjen lažji obravnavi reklamacijskih zahtevkov, ni dopusten, saj ne zasleduje nobenega izmed taksativno naštetih namenov iz prvega odstavka 80. člena ZVOP-2. IP meni, da tudi v primeru, če bi upravljavec uspel izkazati, da navedeni ukrep zasleduje namen varovanja njegovega premoženja, se poraja dvom tako v nujnost kot tudi sorazmernost tovrstnega videonadzora.

Več o dopustnosti videonadzora javnih površin in drugih oblikah videonadzora si lahko preberete v Smernicah o izvajanju videonadzora, ki so dostopne na: https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/smernice/Smernice%20glede%20izvajanja%20videonadzora_ZVOP-2.pdf.

V upanju, da ste dobili odgovor na vaša vprašanja, vas lepo pozdravljamo.

Pripravila

dr. Pika Šarf, Svetovalka IP za mednarodne odnose

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav., informacijska pooblaščenka