Jedro

Postopek denacionalizacije podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja bi prvostopenjski organ mogel ustaviti le na podlagi izjave vlagateljev o (delnem) umiku zahteve. Če izrecne izjave vlagateljev o umiku zahteve za denacionalizacijo podržavljenega podjetja ni bilo, bi tako organ zahtevo moral reševati, dokler ne bi o njej odločil v celoti.

Prvostopenjski organ bi moral ob pravilnem materialnem (138. člen ZUP) in procesnem vodenju postopka (146. člen ZUP) omogočiti vlagateljem zahteve za denacionalizacijo, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice z meritornim reševanjem zahteve za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja nadaljevati ter ga zaključiti. Le na ta način bi ustrezno varoval pravice vlagateljev zahteve za denacionalizacijo, k čemur ga zavezuje temeljno načelo upravnega postopka iz 14. člena ZUP/86 oziroma 7. člena ZUP. Ker tako ni ravnal, je organ kršil pravila postopka, kršitve pa so bistvene, saj so mogle vplivati na odločitev v zadevi.

Drugostopenjski organ se je v odločbi z dne 25. 2. 2010 že opredelil do zaključka prvostopenjskega organa v odločbi z dne 21. 10. 2009, da so ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen izkazane, da je pravilen. Kar pomeni, da bi v ponovnem postopku predvsem morebitna nova dejstva ali okoliščine lahko vplivale na drugačen zaključek glede obstoja ovir za vrnitev nepremičnin v naravi.

ZDen z določbo prvega odstavka 38. člena omogoča, da se podržavljeno podjetje lahko vrne tudi na način, da se v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice upravičencu vrne nepremičnina pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja; pri tem je treba upoštevati določbe ZDen, ki se nanašajo na vračanje nepremičnin, kar pomeni, da je treba upoštevati določbe ZDen o ovirah za vračanje nepremičnin v naravi.

Nepremičnine niso bile podržavljene zasebnemu gospodarskemu podjetju, pač pa je bilo zasebno gospodarsko podjetje, vključeno z nepremičninami, podržavljeno lastniku podjetja; upravičenca za uveljavljanje denacionalizacije pa v tem primeru določa 13. člen ZDen.

Izrek

Zadevi I U 672/2012 in I U 1713/2012 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 672/2012. Tožbama se ugodi, odločba in sklep Upravne enote Ljubljana, št. 301-6/1993-330 z dne 1. 12. 2011 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR vsaki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevki stranke z interesom C. d.d. se zavrnejo.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za denacionalizacijo prvotnih nepremičnin parc. št. 333, 334, 649/2, 650/1, 650/2, 651, 652, 653/2, 656, 657/2 in 658/2, vse k.o. ... kot premoženja, podržavljenega prejšnjemu lastniku A.A., roj. ... (v 1. točki izreka) in zavrnila zahtevek drugih tožnikov za denacionalizacijo podjetja A., A.A., ... (v 2. točki izreka), z izpodbijanim sklepom pa ustavila postopek denacionalizacije premoženja zasebnega gospodarskega podjetja A.A., B. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je odločbo izdal v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 398/2010 z dne 14. 12. 2010 (ki je odpravilo odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 10. 2009 v 1. točki izreka) in v izvrševanju odločbe drugostopenjskega organa z dne 25. 2. 2010 (ki je odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 21. 10. 2009 v 2. do 7. točki izreka). Z njo je odločil o zahtevah prvih in drugih tožnikov za denacionalizacijo preostalega dela podržavljenega podjetja A.A., B. ter o zahtevi drugih tožnikov za denacionalizacijo podržavljenega podjetja A., A.A., ... Dalje navaja, da je v ponovnem postopku skladno z napotkom drugostopenjskega organa v odločbi z dne 25. 2. 2010 pozval vlagatelje, da zahtevo, ki se nanaša na nepremično premoženje podržavljenega podjetja A.A., B., dopolnijo glede navedb o podržavljenih objektih oziroma o nepremičninah v k.o. ... tako, da za vsako od podržavljenih parcel navedejo, kateri objekti (razen tistih iz popisa z dne 5. 12. 1946 in zapisnika z dne 20. 3. 1947) so še stali na posamezni parceli ter so bili podržavljeni, in za svoje navedbe o teh objektih predložijo dokaze, enako tudi glede nepremičnin, v kolikor niso bile zajete v aktih iz časa podržavljenja, da predložijo dodatne dokaze, iz katerih bo mogoče ugotoviti, ali je bila žaga, ki je bila med vojno požgana, ob nacionalizaciji (6. 12. 1946) v celoti obnovljena in je obratovala ter v kolikor vztrajajo pri zahtevi za denacionalizacijo podjetja A., A.A., ... predložijo dokaze o podržavljenju tega podjetja. Kot izhaja iz opredelitev v ponovnem postopku vlagatelji vztrajajo na stališču, da je njihov primarni zahtevek za vrnitev nepremičnin v k.o. ... kot osebnega premoženja A.A. utemeljen, ker ovire za vračilo teh nepremičnin v naravi po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) niso izkazane. Zavezanka C. pa nasprotno navaja, da je treba zahtevek vlagateljev zavrniti, ker tako, kot je postavljen, ni utemeljen na določbah ZDen, ki urejajo denacionalizacijo podjetij, sicer pa vztraja, da so s predloženimi dokazi zatrjevane ovire za vračilo v naravi v celoti izkazane. Upravni organ dalje navaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin vseskozi obravnavana kot zahteva za denacionalizacijo dela premoženja nacionaliziranega zasebnega podjetja A.A., B. Posebej je navedbe vlagateljev ob podržavljenju premoženja A.A. po dveh različnih pravnih temeljih že presodilo Upravno sodišče v sodbi U 1051/2001 z dne 1. 6. 2004; sodišče je navedlo, da je brez podlage v spisni dokumentaciji zatrjevanje vlagateljev, da gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo po dveh pravnih temeljih, in sicer na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP), ki naj bi zajelo stroje, inventar, skladišče, delavnice, žage, jermena in zaloge podjetja, ter kot nacionalizacija nepremičnin v lasti lastnika podjetja. Sodišče je navedlo, da iz akta o podržavljenju (odločba S-nac.46/16-50 z dne 25. 10. 1951) izhaja, da je prešlo v last D. podjetje A.A., B., skupaj z naštetimi nepremičninami, za katere vlagatelji netočno zatrjujejo, da so bile podržavljene lastniku podjetja kot fizični osebi po drugem pravnem temelju. Ne glede na to vlagatelji v predmetnem ponovnem postopku vztrajajo, da gre v tem primeru za vračanje podržavljenega nepremičnega premoženja A.A. kot fizične osebe. Ker je upravni denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, je upravni organ pri odločanju vezan na zahtevke strank. Po že navedenem vlagatelji zahtevajo denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih A.A. kot fizični osebi. Glede navedenega zahtevka pa iz spisne dokumentacije izhaja, da so prvi vlagatelji v vlogi z dne 31. 5. 1994 (prvič) postavili zahtevek za vrnitev nepremičnin vl. št. 493, 568 in 595, vse k.o. ..., v skupni izmeri 14.698 m2 v naravi upravičencu A.A. kot fizični osebi. Ker se je rok za vlaganje zahtev za denacionalizacijo za fizične osebe iztekel z dnem 7. 12. 1993, je tedaj vložena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A. kot fizični osebi, prepozna. Po obeh skupinah vlagateljev pa je sicer bila v zakonskem roku vložena zahteva za denacionalizacijo premoženja zasebnega gospodarskega podjetja A.A., B. Drugi vlagatelji so pravočasno zahtevali tudi denacionalizacijo podjetja A., A.A., ..., vendar brez vsakih dokazov v smislu 62. člena ZDen. Zahtevka vlagateljev z dne 31. 5. 1994 pa tudi ni mogoče obravnavati kot dopustne modifikacije obstoječega zahtevka za denacionalizacijo podjetja na podlagi 130. člena ZUP/86. Upravni organ dalje navaja, da v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo podjetja A., A.A., ... tudi v ponovnem postopku niso bila predložena dokazila v smislu 62. člena ZDen, niti niso stranke zaprosile za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, zato je organ presodil zahtevek za denacionalizacijo navedenega podjetja kot neutemeljen. Zahtevo bi moral kot nepopolno vlogo zavreči, vendar ker je že uvedel postopek, je o zahtevku meritorno odločil in ga zavrnil. Organ dalje navaja, da je komisija za denacionalizacijo na seji 27. 10. 2011 sprejela poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve ter ga posredovala v opredelitev strankam postopka; v poročilu je predlagala, da se zavrne tako zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin, ki so jih vlagatelji zahtevali iz naslova denacionalizacije premoženja, podržavljenega prejšnjemu lastniku A.A., kot tudi zahtevek vlagateljev za denacionalizacijo podjetja A., A.A., ... Na poročilo so podali pripombe prvi in drugi vlagatelji ter se s predlogom odločitev o zahtevi za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin niso strinjali. Pripombe je upravni organ zavrnil kot neutemeljene. Navedbe vlagateljev v postopku so bile jasne (pripravljalna vloga prvih vlagateljev z dne 28. 7. 2011, pripravljalna vloga drugih vlagateljev z dne 8. 8. 2011): zahtevajo denacionalizacijo nepremičnin v k.o. ... kot osebnega premoženja A.A. in vztrajajo, da je bil postopek denacionalizacije podjetja v njegovi lasti že v celoti pravnomočno končan. Glede na to organ nima več podlage za vodenje postopka denacionalizacije podržavljenega podjetja A.A., B., saj bi nasprotno pomenilo odločanje brez zahtevka strank, kar pa je razlog za ničnost odločbe po 4. točki 267. člena ZUP/86; zato je organ navedeni denacionalizacijski postopek s sklepom ustavil. Zavezanka C. pa je v pripombah navedla, da je predlog odločitve Komisije za denacionalizacijo pravilen, saj je zahtevek za denacionalizacijo nacionaliziranih nepremičnin prepozen, sprememba zahtevka na podlagi 130. člena ZUP/86 pa ni dopustna. Ker je organ presodil pripombe vlagateljev kot neutemeljene, je odločil v skladu s predlogom Komisije za denacionalizacijo.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 30. 3. 2012 zavrnilo pritožbi prvih in drugih tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Prvi tožniki vlagajo tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega zakona ter kršitve ustavnih pravic in pravic po Evropski Konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), in sicer pravice do zasebne lastnine, do poštenega sojenja in do učinkovitega pravnega sredstva. Uvodoma navajajo, da so bila v postopku kršena temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer načelo zakonitosti, načelo varstva pravic občanov, načelo učinkovitosti, načelo materialne resnice, načelo zaslišanja strank, kršeni pa sta bili tudi določbi 149. člen ZUP (razpis obravnave) in 159. člena (izvedba drugih dokazov). Tožniki dalje navajajo, da predmetni denacionalizacijski postopek teče že od leta 1993, da je v zadevi že trikrat odločalo tudi Upravno sodišče, in sicer s sodbami U 1051/2001, I U 398/2010 in I U 404/2010. Navajajo, da je bila v postopku zadnja obravnava glede nepremičnin razpisana za 24. 1. 2008. Kljub izrecnim zahtevam in pripombam upravni organ ni opravil nobenega naroka več in ni izvedel nobenih dokazov. Tožniki povzemajo potek postopka od leta 2009 dalje. Menijo, da bi moral prvostopenjski organ glede na napotke drugostopenjskega organa in Upravnega sodišča v ponovnem postopku presoditi zgolj, ali so podane ovire za vrnitev nepremičnin v naravi. Tožniki navajajo, da so sledili zahtevi prvostopenjskega organa, naj podatke o podržavljenih objektih oziroma nepremičninah dodatno konkretizirajo. Organ pa nato ni opravil nobenega naroka ter ni ravnal po napotkih Upravnega sodišča. Nato pa je brez podlage zaključil, da zahtevek za denacionalizacijo ni bil postavljen pravočasno. In to ob tem, ko dotlej ne v pritožbenih postopkih ne v postopkih pred sodiščem ni bilo ugotovljeno, da zahtevek za denacionalizacijo ne bi bil pravočasen in pravilen. Prvi tožniki so zahtevo za denacionalizacijo vložili že 3. 3. 1993. Njihov primarni zahtevek je bil vseskozi na vrnitev zemljišč v naravi. Podržavljene nepremičnine so bile vknjižene kot last A.A., za tem nacionalizirane in nato vpisane kot družbena lastnina v uporabi različnih gospodarskih organizacij – na koncu C. d.o.o.. Dejstvo, da je obrat A.A. ob nacionalizaciji uporabljal vse parcele, ki so bile osebna last A.A., je razvidno tudi iz odločbe MLO z dne 9. 8. 1951. Vlagatelji z dopisom z dne 31. 5. 1994 niso zahtevka v ničemer spremenili, niti ga umaknili. Zahtevek so le podrobno specificirali, sicer pa so vztrajali pri njem, kot je bil postavljen in pri opredelitvah na narokih v letu 1993. Prvi tožniki dalje navajajo, da je v zadnjih osmih letih pred prvostopenjskim organom tekel postopek zgolj za vrnitev nacionaliziranih nepremičnin, ki jih je uporabljalo podjetje A.A., B. in ki so bile v lasti A.A. (zapisnik z naroka z dne 6. 2. 2007). Ugotavljal se je obstoj ali neobstoj ovir za vrnitev v naravi. V postopku v zadnjih osmih letih ni bil udeležen SOD kot zavezanec niti D., ki je lastnik premoženja, ki je bilo na podlagi začasne odredbe izvzeto iz privatizacije. V tem času je prvostopenjski organ imenoval tri izvedence za ugotovitev, ali obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi ali ne. Izvedenec B.B. je jasno povedal, da je vrnitev nepremičnin v naravi možna in da za tako vrnitev ne obstajajo nobene ovire. Ugotovitev upravnih organov obeh stopenj, da obstajajo ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, je v nasprotju s podatki spisa; tak zaključek pa je tudi nezakonit in neutemeljen. Prvi tožniki dalje navajajo, da so nekajkrat opozorili, da je zavezanka C. d.d. 24. 10. 2002 predlagala spremembo zazidalnega načrta zaradi opustitve svoje žagarske dejavnosti ter je predlagal, da se zato za območje, na katerem se nahajajo podržavljena zemljišča, predvidi ukinitev osnovne dejavnosti in določitev območja za gradnjo obrtnih, servisnih in poslovno proizvodnih dejavnosti. Tožniki v nadaljevanju navajajo, katere nepremičnine vse je zavezanka C. od svojih zemljišč prodala. Navajajo, da od leta 1947 dalje ni bil zgrajen na novo noben objekt, nekateri so bili le delno adaptirani s strani prednikov C. C. za objekte ni skrbela in so v razpadajočem stanju. Investicije, izvršene od 20. 12. 1991 dalje, pa niso relevantne in so neupoštevne. Navajajo, da je izvedenec B.B. v svojih mnenjih v letih 2006 in 2008 ugotovil zelo slabo zasedenost odprtih skladišč, vendar zavezanec zdaj trdi nasprotno ter navaja, da bi z vrnitvijo parcel moral opustiti žagarsko dejavnost in tehnološko opremo. Tožniki zahtevajo, da se jim vse nepremičnine v celoti vrnejo v last in posest; morebitna dokazana in potrebna vlaganja pa so pripravljeni odplačati skladno s pravili ZDen. Zatrjujejo, da ne obstajajo nobene ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, niti po 32. členu, niti po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Tožniki dalje opisujejo stanje glede zemljišč in objektov, ki so predmet denacionalizacije in ki po njihovem mnenju ne utemeljuje sklepanja o tem, da je podana ovira za vrnitev nepremičnin v naravi. Tožniki sodišču predlagajo, naj opravi glavno obravnavo in na tej izvede vse predlagane dokaze, vključno z izvedencem in ogledom na kraju samem ter nato tožbi ugodi in izpodbijana odločbo in sklep odpravi, nato pa samo odloči, da se A.A. kot upravičencu v naravi vrnejo nepremičnine, ki jih je ob nacionalizaciji uporabljalo njegovo podjetje. Podrejeno uveljavljajo zahtevek za odškodnino v obveznicah v vrednosti 703.16,33 DEM, sodišče pa naj za skrbnika za posebni primer imenuje C.C. Podrejeno tožniki sodišču predlagajo, naj zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo prvih tožnikov ni odgovorila.

C. d.d. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prvih tožnikov prereka tožbene navedbe. Ne strinja se s tožniki, da bi organ kršil pravila postopka; po njenem mnenju je izpodbijana odločba zakonita ter ni v nasprotju z Ustavo in mednarodnimi konvencijami. Upravni organ, ki je moral odločati o postavljeni zahtevi, je, ker je bil zahtevek za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A., vložen prepozno, zahtevek pravilno zavrnil, postopek za denacionalizacijo podržavljenega podjetja pa ustavil. Tudi v primeru meritornega odločanja pa bi zahtevek za denacionalizacijo organ po mnenju stranke z interesom moral zavrniti. Meni namreč, da prvi tožniki ne morejo biti aktivno legitimirani za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin v naravi, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča U 1658/94 z dne 15. 1. 1997 ter 13. člen ZDen. Po mnenju stranke z interesom pa vrnitev v naravi preprečuje tudi določba 34. člena ZDen. Podana pa je tudi ovira po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi U 1737/94). Ob pritrjevanju odločitvi prvostopenjskega organa stranka z interesom še navaja, da so se prvi tožniki sami prostovoljno odločili, da bodo prvi zahtevek vložili na vrnitev podržavljenega podjetja in šele kasneje, po izteku roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo – še zahtevek za vrnitev nepremičnin, podržavljenih pok. A.A. Stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

SOD kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo prvih tožnikov pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa kot pravilni, prereka tožbene navedbe ter prereka podrejen zahtevek tožnikov za plačilo odškodnine v obveznicah ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Prvi tožniki v naknadnem pripravljalnem spisu prerekajo vse navedbe strank z interesom v odgovorih na tožbo kot neresnične, netočne, neutemeljene in neizkazane. Dopolnjujejo tudi tožbene navedbe. Vztrajajo pri podanem tožbenem predlogu.

V pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2012 drugi tožniki priglašajo stransko intervencijo, navajajo, da se pridružujejo navedbam in dokaznim predlogom, ki so jih podali prvi tožniki ter podajajo še lastne navedbe o kršitvah, ki jih očitajo prvostopenjskemu organu v postopku za izdajo izpodbijane odločbe. Po tem ko je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 426/2012 z dne 7. 11. 2012 razveljavilo sklep tega sodišča I U 682/2012 z dne 9. 7. 2012, pa predlagajo združitev zadeve z zadevo, v kateri sami izpodbijajo odločbo prvostopenjskega organa.

Drugi tožniki v tožbi navajajo, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da so vlagatelji v predmetnem denacionalizacijskem postopku zahtevali denacionalizacijo odvzetega premoženja – podjetja A.A., B., z nepremičninami vl. št. 493, 568 in 595, vse k.o. ... ter izplačilo protivrednosti za odvzete premičnine in opremo ter inventar podjetja. Z delno odločbo o denacionalizaciji z dne 6. 2. 2003 je bilo odločeno zgolj o denacionalizaciji premičnin. Z izpodbijano odločbo pa organ tožnikom denacionalizacije nepremičnin ni priznal. Glede na navedeno je izpodbijana odločba sama s seboj v neskladju. Zato je napačna ter predstavlja kršitev načela pravne države in posega v lastninsko pravico tožnikov. Upravni organ je zmotno presodil navedbe vlagateljev, „da je bilo o denacionalizaciji premoženja podjetja A.A., B. v dosedanjem postopku že v celoti odločeno, konkretno z odločbo z dne 6. 2. 2003, in da vlagatelji zahtevajo le še denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin v k.o. ... kot osebnega premoženja A.A.“. Gre za izkrivljanje navedb vlagateljev. Dikcija „osebnega premoženja“ je uporabljena iz razloga, ker je bilo nepremično premoženje v zemljiški knjigi osebno vknjiženo na upravičenca, tako kot je to danes pri samostojnem podjetniku. Na podlagi poziva upravnega organa v ponovnem postopku z dne 23. 5. 2011 so vlagatelji ponovno navedli listine, iz katerih je razvidno, katero premoženje je bilo upravičencu podržavljeno; vlagatelji so izrecno zatrjevali, da je bilo odločeno le o premičnem premoženju podjetja. Nepravilen je zaključek v izpodbijani odločbi, da upravni organ nima več podlage za vodenje postopka denacionalizacije podjetja A.A., B. Tožniki grajajo tudi postopanje drugostopenjskega organa, ki prvostopenjske odločbe kot nepravilne in nezakonite ni odpravil. Drugi tožniki sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči, tako da denacionalizacijo z vrnitvijo v naravi v last in posest tam navedenih nepremičnin prizna oziroma podrejeno, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo drugih tožnikov ni odgovorila.

C. d.d. kot stranka z interesom v odgovorih na tožbo drugih tožnikov navaja, da so tožniki v svojih vlogah zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 10. 2009 zatrjevali, da ne obstajajo z ZDen določene ovire za vračanje nepremičnin v naravi in da vztrajajo, da se podržavljene nepremičnine upravičencu vrnejo v naravi; kar pomeni, da tožniki svoj zahtevek za denacionalizacijo temeljijo na določbah 17. - 31. člena ZDen, ki pa ureja vračanje podržavljenih nepremičnin. Vračila nepremičnin, ki so bile sestavni del podržavljenega podjetja, pa ni mogoče zahtevati kot vračilo stvari po določbah 17. - 31. člena ZDen, temveč bi tožniki lahko zahtevali, da se vrne upravičencu podjetje tako, da se na nepremičnini zavezanca, glede katere ne obstajajo ovire po določbah ZDen, vzpostavi lastninska pravica za upravičenca v vrednosti podržavljenega podjetja. Vračanju podjetja po določbah 34. - 38. člena ZDen pa so tožniki izrecno nasprotovali, kar jasno izhaja iz njihovih vlog z dne 1. 7. 2011 in 8. 8. 2011 ter iz pripomb na poročilo z dne 17. 11. 2011. Stranka z interesom se ob tem sklicuje na sodbo tega sodišča U 1051/2001 z dne 1. 6. 2004 ter na sodbo Vrhovnega sodišča U 1658/94. Zato je bila odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih kot prejšnjemu lastniku fizični osebi, pravilna in zakonita. Navajajo, da o vračanju premoženja podjetja A.A., B., ni bilo v celoti odločeno. Vendar pa je razlog za tako stanje izključno na strani tožnikov, ki niso sledili pozivu upravnega organa, kako naj opredelijo svoj zahtevek. Stranka z interesom dalje navaja, da je neutemeljena tožbena trditev, da je upravni organ nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje glede vprašanja, katero premoženje je spadalo v aktivo podjetja; tožniki skupaj z drugimi vlagatelji so bili namreč tisti, ki so trdili, da so bile nepremičnine last A.A. kot fizične osebe in da ne spadajo v premoženje podržavljenega podjetja. Stranka z interesom navaja, da tožba ni sklepčna, saj iz tožbene naracije ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

SOD kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo drugih tožnikov pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa. Navaja, da je pravilno stališče drugostopenjskega organa, da tožniki niso vložili pritožbe zoper delno odločbo z dne 6. 2. 2003, ki je postala pravnomočna, s tem pa denacionalizacijski postopek zaključen. V 3. točki izreka navedene pravnomočne odločbe z dne 6. 2. 2003 je namreč navedeno, da odškodnina 169.891,90 DEM predstavlja odškodnino za neto aktivo podržavljenega zasebnega podjetja A.A., B. Navedeno pomeni, da je bila odškodnina določena za celotno podjetje. Neto aktiva podjetja pomeni vrednost podjetja kot celote. Pri tem ni pomembno, da je v navedeni odškodnini bilo upoštevano le premično premoženje (kar izhaja iz obrazložitve). Gre namreč za načelo pravnomočnosti, ki zajame le izrek odločbe, ne pa tudi njene obrazložitve. Zaradi tega se upošteva pravnomočnost v mejah, kot izhaja iz izreka, pri čemer je treba izrek brati strogo formalno, kot je zapisan. SOD sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

K točki I izreka: Sodišče je zadevi I U 672/2012 in I U 1713/2012 združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je v obeh zadevah izpodbijan isti upravni akt. K točki II izreka: Tožbi sta utemeljeni.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih kot prejšnjemu lastniku A.A. in za denacionalizacijo podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja A., A.A., ..., z izpodbijanim sklepom pa postopek za denacionalizacijo (preostalega dela) podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja A.A., B., ustavil. Sporno je, ali je organ mogel zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih A.A., kot prepozno zavrniti in ali je mogel postopek za denacionalizacijo (preostalega dela) podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja A.A., B., ustaviti glede na navedbe vlagateljev, da je bilo o denacionalizaciji podržavljenega podjetja že v celoti odločeno.

Iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 398/2010 z dne 14. 12. 2010 (s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba z dne 21. 10. 2009 v 1. točki izreka) in drugostopenjske odločbe z dne 25. 2. 2010 (s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba z dne 21. 10. 2009 v 2. do 7. točki izreka). Z odločbo z dne 21. 10. 2009 pa je bilo o zahtevi za denacionalizacijo podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja A.A., B., odločeno, da se zahtevek za vrnitev nepremičnin v naravi zavrne (v 1. točki izreka), da se upravičencu prizna (za preostali del neto aktive podržavljenega podjetja) odškodnina v obveznicah SOD v višini 138.859,23 DEM ter da se zahtevek za višjo odškodnino zavrne (v nadaljnjih točkah izreka). V sodbi I U 398/2010 z dne 14. 12. 2010 je sodišče, ob odpravi prvostopenjske odločbe z dne 21. 10. 2009 v 1. točki izreka, navedlo zgolj kršitev pravil postopka, ki je bila razlog za odpravo odločbe (da o zahtevi za denacionalizacijo s primarnim zahtevkom za vrnitev nepremičnin v naravi ter podrednim, naj se določi odškodnina, ni mogoče odločiti tako, da se v izreku odloči o obeh zahtevkih, kot je ravnal organ, ki je zahtevek za vrnitev nepremičnin zavrnil, zahtevku za odškodnino za iste nepremičnine pa ugodil ter odškodnino priznal), ni pa podalo pravnih mnenj ali (drugih) stališč glede postopka, ki bi jih organ moral upoštevati v ponovnem postopku. V odločbi drugostopenjskega organa z dne 25. 2. 2010 pa je ta organ ob odpravi odločbe z dne 21. 10. 2009 v 2. do 7. točki izreka dal za ponovni postopek napotke, naj organ vlagatelje pozove, naj predložijo dokaze v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega podjetja A., A.A., ..., v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega podjetja A.A., B., pa, da naj konkretizirajo svoje navedbe o podržavljenih objektih, ki niso zajeti v popisu z dne 5. 12. 1946 ter zapisniku z dne 20. 3. 1947 ter o tem predložijo ustrezne dokaze ter da naj organ ugotovi stanje in (ne)obratovanje žage v času nacionalizacije ter dokazno oceni poročilo o razvoju z dne 23. 12. 1949; podal pa je tudi stališče, da se vrednost podržavljenih nepremičnin ugotavlja na podlagi 4. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) - to je na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja ter Navodila - in v zvezi s tem dal še napotek, da je mogoče v postopku uporabiti katero od izdelanih cenitev cenilca B.B., ki pa jo mora organ predhodno preizkusiti glede uporabljene metodologije za vrednotenje, če je namreč bil upoštevan 4. člen Navodila.

Iz navedenega izhaja, da ne sodba I U 398/2010 z dne 14. 12. 2010 in ne drugostopenjska odločba z dne 25. 2. 2010 prvostopenjskega organa nista napotovali, naj zadevo denacionalizacije podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja A.A., B., pri ponovnem reševanju zahtevka za vrnitev v last in posest oziroma vzpostavitev lastninske pravice na nepremičninah pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja (podredno za odškodnino), obravnava drugače. Ne glede na to je prvostopenjski organ reševanje zadeve denacionalizacije podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja A.A., B., zaključil z izdajo izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka (in se pri tem skliceval na vlogi tožnikov z dne 28. 7. 2011 in 8. 8. 2011, iz katerih je izhajalo, da zahtevajo denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih kot prejšnjemu lastniku A.A. ter da štejejo zadevo denacionalizacije podjetja za končano), o (drugi) zadevi denacionalizacije nepremičnin, podržavljenih kot prejšnjemu lastniku A.A., pa odločil z izpodbijano odločbo tako, da je zahtevo, ker je bila vložena 31. 5. 1994 in tako po izteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, zavrnil. Vendar pa bi postopek denacionalizacije podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja A.A., B., mogel ustaviti le na podlagi izjave vlagateljev o (delnem) umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP). Organ pa se na izjavo o umiku zahteve ne sklicuje; kolikor pa se sklicuje na (zgoraj povzete) navedbe v vlogah vlagateljev (tožnikov), pa po zakonu za ustavitev postopka to ne zadostuje (prvi in drugi odstavek 132. člena ZUP/86, 136. člen ZUP). Če izrecne izjave vlagateljev o umiku zahteve za denacionalizacijo podržavljenega podjetja ni bilo, bi tako organ zahtevo moral reševati, dokler ne bi o njej odločil v celoti. S takim ravnanjem bi organ tudi sledil stališču sodišča v sodbi U 1051/2001 z dne 1. 6. 2004, na katero se sicer v izpodbijani odločbi sklicuje, da namreč vlagatelji brez podlage v spisni dokumentaciji zatrjujejo, da gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo po dveh pravnih temeljih podržavljenega premoženja, in sicer na podlagi ZNZGP nacionaliziranih strojev, inventarja, skladišča, delavnic, žage, jermen in zalog podjetja ter nacionaliziranih nepremičnin v lasti lastnika podjetja. Sodišče je v sodbi še navedlo, da iz akta, ki izkazuje podržavljenje (odločba S-nac.46/16-50 z dne 25. 10. 1951), izhaja, da je prešlo v last D. podjetje A.A., B., skupaj z naštetimi nepremičninami, za katere vlagatelji netočno zatrjujejo, da so bile podržavljene lastniku podjetja kot fizični osebi po drugem pravnem temelju. Tudi če so se tožniki v ponovnem postopku sklicevali na odločbo R – 22/51 z dne 14. 11. 1951, ta ne daje podlage zaključevanje, da naj bi nepremičnine, ki so predmet zahteve tožnikov za denacionalizacijo, ne bile nacionalizirane v sklopu zasebnega podjetja A.A., B., kot sicer izhaja iz prej navedene odločbe S-nac.46/16-50 z dne 25. 10. 1951. Tudi za navedbo v prej omenjeni odločbi S-nac.46/16-50 z dne 25. 10. 1951, da je bil zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin pred podržavljenjem A.A., pa ni mogoče razlagati, da pomeni, da tam navedene nepremičnine niso bile podržavljene v sklopu nacionalizacije podjetja; to izhaja tudi iz ZNZGP, ki je v 4. členu določal, da nacionalizacija podjetij obsega vse premično in nepremično premoženje ter vse premoženjske pravice, ki pripadajo podjetju ali ki jih podjetje uporablja. Ob vsem navedenem bi moral organ, ne glede na navedbe tožnikov v vlogah z dne 28. 7. 2011 in 8. 8. 2011, ob pravilnem materialnem (138. člen ZUP) in procesnem vodenju postopka (146. člen ZUP), da bi s tem omogočil vlagateljem zahteve za denacionalizacijo, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice (oziroma pravice upravičenca do denacionalizacije), z meritornim reševanjem zahteve za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja nadaljevati ter ga zaključiti. Le na ta način bi ustrezno varoval pravice vlagateljev zahteve za denacionalizacijo, k čemur ga zavezuje temeljno načelo upravnega postopka iz 14. člena ZUP/86 oziroma 7. člena ZUP. Ker tako ni ravnal, je organ kršil pravila postopka, kršitve pa so bistvene, saj so mogle vplivati na odločitev v zadevi.

Kot neutemeljene presoja sodišče navedbe SOD v odgovorih na tožbi, da je z izdajo delne odločbe z dne 6. 2. 2003 (s katero je bila v zadevi denacionalizacije podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja A.A., B. upravičencu za neto aktivo navedenega podjetja priznana odškodnina v obveznicah SOD) o denacionalizaciji navedenega podržavljenega podjetja odločeno v celoti. Navedena odločba je namreč izdana kot delna; tako odločbo pa se po ZUP izda, kadar je le posamezen zahtevek ali del zadeve primeren za odločitev (215. člen ZUP/86, 219. člen ZUP). Tudi iz obrazložitve delne odločbe z dne 6. 2. 2003 izhaja, da del zahteve za nepremičnine ni predmet odločbe ter da je bilo o navedenem delu zahteve že odločeno, vendar odločba (iz podatkov spisa bi izhajalo, da z dne 6. 7. 2000) zaradi tožbe v upravnem sporu ni pravnomočna. Tudi če se izrek odločbe z dne 6. 2. 2003, ki se glasi, da priznana odškodnina v obveznicah SOD predstavlja odškodnino za neto aktivo podržavljenega podjetja (pri čemer SOD kot pomembno izpostavlja, da neto aktiva pomeni vrednost podjetja kot celote), razlaga v pomenu (kot sodišče meni, da ga je potrebno razlagati), da se priznava odškodnino iz naslova neto aktive podržavljenega podjetja, se po mnenju sodišča v določnost izreka v ničemer ne posega. Zato sodišče stranki z interesom SOD tudi ne pritrjuje, da zaradi načela pravnomočnosti, ki zajame le izrek odločbe, o zahtevi za denacionalizacijo podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja (o delu glede nepremičnin) ni več mogoče odločati.

Čeprav na odločitev v zadevi to ne vpliva, pa sodišče dodaja, da so protispisne navedbe prvih tožnikov, da bi glede na napotke drugostopenjskega organa prvostopenjski organ v ponovnem postopku moral ugotavljati, ali obstajajo ovire za vračilo nepremičnin v naravi. Drugostopenjski organ se je namreč v odločbi z dne 25. 2. 2010 že opredelil do zaključka prvostopenjskega organa v odločbi z dne 21. 10. 2009, da so ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen izkazane, da je pravilen. Kar pomeni, da bi v ponovnem postopku predvsem morebitna nova dejstva ali okoliščine lahko vplivale na drugačen zaključek glede obstoja ovir za vrnitev nepremičnin v naravi. V zvezi z navedbami stranke z interesom C. d.d. v tem postopku o (ne)možnosti vračanja v naravi nepremičnin, podržavljenih v sklopu nacionalizacije zasebnega gospodarskega podjetja oziroma vprašanjem aktivne legitimacije tožnikov za uveljavljanje denacionalizacije nepremičnin v naravi, pa sodišče odgovarja, da ZDen z določbo prvega odstavka 38. člena omogoča, da se podržavljeno podjetje lahko vrne (upravičencu, to je lastniku podjetja oziroma družbeniku oziroma delničarju) tudi na način, da se v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice upravičencu vrne nepremičnina pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja; pri tem je treba upoštevati določbe ZDen, ki se nanašajo na vračanje nepremičnin, kar pomeni, da je treba upoštevati določbe ZDen o ovirah za vračanje nepremičnin v naravi. Glede na navedeno se tako C. d.d. brez podlage sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča U 1658/94, ki se po pravnem in dejanskem stanju razlikuje od obravnavane zadeve. Navedena sodba namreč temelji na stališču, da delničar delniške družbe ni upravičenec do denacionalizacije nepremičnin, ki so bile podržavljene delniški družbi; kdo je upravičen uveljavljati denacionalizacijo v takem primeru, je določeno v 9.a členu ZDen. V obravnavanem primeru pa nepremičnine niso bile podržavljene zasebnemu gospodarskemu podjetju, pač pa je bilo zasebno gospodarsko podjetje, vključno z nepremičninami, podržavljeno lastniku podjetja; upravičenca za uveljavljanje denacionalizacije pa v tem primeru določa 13. člen ZDen.

Ker je sodišče ugotovilo, da so bila v postopku za izdajo izpodbijanih odločbe in sklepa kršena pravila postopka, je tožbama na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter odločbo in sklep odpravilo (zaradi vsebinske povezanosti izreka) v celoti, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem bo ta moral pri ponovnem odločanju o zahtevah za denacionalizacijo podržavljenih zasebnih gospodarskih podjetij A.A., B., in A., A.A., ... upoštevati v tej sodbi podana pravna mnenja in stališča sodišča glede postopka; če bo ostal pri oceni, da vloga prvih tožnikov z dne 31. 5. 1994 predstavlja zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih A.A., pa bo moral odločiti tudi o tej. Sodišče dodaja, da se do navedb strank v postopku, ki za odločitev v tem upravnem sporu niso pravno pomembne, kot nepotrebno (praviloma) ni opredeljevalo. Ker je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, pa sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave in izvedlo predlaganih dokazov.

K točkama III in IV izreka: Sodišče je prvim in drugim tožnikom stroške priznalo, ker je tožbama ugodilo, na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, in sicer vsakemu v višini iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečani za 20 %-ni DDV, ker sta pooblaščenca tožnikov zavezanca za DDV. Ker ZUS-1 v prej navedeni določbi priznava povrnitev stroškov le tožniku, ki je s tožbo uspel, je na tej podlagi tudi zavrnilo stroškovne zahtevke stranke z interesom C. d.d.