Jedro

Tožnik, ki v prvotnem postopku po lastni navedbi svoje istospolne usmerjenosti ni omenjal, ker ni mislil, da bi mu to lahko pomagalo, ni izpolnil pogoja iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Kot to utemeljeno izpostavi tudi toženka, je tožnik imel ves čas postopka kvalificirano zastopanje in tolmačenje, zato ni mogoče akceptirati takšne argumentacije in gre torej za razlog, ki je, če je resničen, izključno v sferi samega tožnika. Sodišče še dodaja, da tožbene navedbe, ki se v tej zvezi širijo preko zatrjevanega v zahtevku, in sicer da tožnik svoje istospolne usmerjenosti v prvotnem postopku ni omenjal, ker se je bal, da bo zato v azilnem domu, če kdo za to izve, pretepen in zaničevan, tožbena novota, pri čemer pa tožnik ni pojasnil, zakaj tega dejstva in tega dokaza ni navedel oz. predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Sodišče zato te tožbene novote ne bo obravnavalo skladno z 20. in 52. členom ZUS-1. Tožbeni ugovor, da so bile tožnikove pravice kršene, ker mu toženka ni omogočila sporazumevanja v njemu primarnem jeziku, sodišče zavrača. Primarno iz razloga, ker gre tudi v tem delu za razširitev v primerjavi s tem, kar je tožnik ustno na zapisnik povedal ob podaji svojega zahtevka. Tedaj je namreč dejal le, da ne govori dobro arabsko, zato ne zna dobro povedati, vse pa v zvezi z njegovo domnevno boleznijo - istospolno usmerjenostjo. Tožba pa je v tej zvezi širša, in sicer uveljavlja kršitev tožnikovih pravic pri presojanju pogojev za podelitev mednarodne zaščite, ker tožniku ni bilo omogočena raba berberskega jezika, kot njegovega primarnega jezika. Tožnik torej v resnici uveljavlja procesno kršitev v postopku s prošnjo, česar pa v upravnem sporu v postopku z zahtevkom več ni moč uveljavljati. Toženka je v izpodbijanem sklepu jasno navedla, da je tožnik navedel arabščino kot jezik, ki ga razume, ves čas postopka pa imel na voljo tudi tolmača, vendar nikoli ni izpostavil nobenih težav pri sporazumevanju v arabskem jeziku, nikoli ni dejal, da česa ne razume, in tudi ni nikoli podal pripomb na tolmačenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite (v nadaljevanju zahtevek). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila v prvotnem postopku tožnikova prošnja za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je kot glavni razlog, zaradi katerega je zapustil Alžirijo, navajal tamkajšnjo slabo ekonomsko situacijo. Tožnik je zahtevek utemeljil z razlogi, ki naj bi obstajali že ob vložitvi njegove prošnje, vendar naj jih tedaj upravičeno ne bi mogel navesti. Dejal je, da ima psihične težave, ker je istospolno usmerjen, kar je njegova bolezen, vendar pa, ker ne govori dobro arabsko, o tem ne zna dobro povedati. Ker je Berber in ne Arabec, ne govori dobro arabsko, pa tudi arabski dialekti se med seboj razlikujejo. Da je istospolno usmerjen, je ugotovil že pred več kot 10 leti, vendar pa tega v prošnji ni omenil, saj ni mislil, da bi mu to lahko pomagalo pri njenem reševanju. Ker pa je nekdo drug iz centra za tujce od svoje odvetnice izvedel, da je istospolna usmerjenost eden od možnih razlogov za pridobitev pravice do mednarodne zaščite, je to tožnik sedaj povedal. Zaradi istospolne usmerjenosti je imel težave s svojo družino, ki je za to okoliščino izvedela pred štirimi leti in so ga zaradi tega pretepali, vendar pa zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel od tam. Po presoji toženke ta novo uveljavljana okoliščina glede istospolne usmerjenosti pomeni novo dejstvo, glede katerega pa ni mogoče zaključiti, da bi ga tožnik ne mogel uveljavljati že v času prvega postopka. Tožnik pri svojem zahtevku tudi ni predložil nobenih novih dokazov. Tožnik je ves čas postopka s prošnjo imel na voljo pravno pomoč, večkrat pa je tudi bil opozorjen na svoje trditveno breme ob hkratnem pojasnilu o zaupnosti postopka. Tožnikovega pojasnila, da že prej ni izpovedal o svoji istospolni usmerjenosti, ker ni mislil, da bi mu to lahko pomagalo, ni mogoče šteti za opravičljivega, temveč kaže na njegovo preračunljivost. Tudi v upravnem sporu vsled zavrnitve tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene tožnik ni navedel ničesar v zvezi z njegovo istospolno usmerjenostjo. Nasprotno pa je v osebnem razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja (op. sodišča: ki je bil datumsko po tem, ko je tožnik že podal zahtevek) dejal, da ga je bilo sprva sram govoriti o istospolni usmerjenosti, sedaj pa temu več ni tako, saj želi, da ga izpustijo iz Centra za tujce, kjer ne more živeti. Toženka zavrne tudi tožnikove navedbe glede domnevnega slabšega izražanja v arabskem jeziku, ki jih je izpostavil v zahtevku. Pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru v postopku omejitve gibanja tožnik česa takšnega ni izpostavil, tudi čez tolmačenje nikoli ni imel pripomb, tudi niti enkrat ni izpostavil, da česa ne bi razumel. Zato to ne more imeti vpliva na morebitno drugačno odločitev toženke. Vsled navedenega je toženka tožnikov zahtevek v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da svojo istospolno usmerjenost smatra za bolezen, saj je v njegovi državi vsakdo s takšnimi nagnjenji preganjan. Če bo vrnjen v Alžirijo, bo zato ponovno izpostavljen nasilju in zaničevanju, saj je prepričan, da je njegova družina razkrila njegove osebnostne težave s spolno usmerjenostjo. Pri prošnji teh okoliščin ni navedel, ker se je bal, da bo tudi v azilnem domu zaradi tega pretepen ali zaničevan. Razlog, da tega ni omenil, torej ni le v njegovi sferi, temveč je to storil iz strahu pred posledicami, kakršne je doživel doma. To bi bilo treba torej razlagati širše, to je to storila toženka, in naj se sodišče opredeli do tega, kakšne posledice bo tožnik utrpel, v kolikor mednarodne zaščite ne bo deležen. Tožnik nadalje navaja, da je v Alžiriji vsesplošno znana nestrpnost do Berberov, ki jih v zaporih mučijo, trpinčijo, pretepajo in z njimi surovo ravnajo. Če bi tožnika vrnili v Alžirijo, bi ga policija preganjala, saj spada po svoji pripadnosti med Berbere in bi mu grozila resna škoda ter bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Ker tožnik spada med Berbere, je diskriminiran in preganjan v Alžiriji. V dokaz za razmere glede Berberov se tožnik sklicuje na štiri članke. Tožnik tudi navaja, da mu je toženka kršila pravice s tem, ko mu ni omogočila sporazumevanja v njemu primarnem jeziku, glede na to, da je povedal, da je Berber, berberski jezik pa je v Alžiriji uradni jezik. Sicer je tožnik res dejal, da razume tudi arabsko in francosko, vendar ga ni nihče vprašal, v katerem jeziku se bolje sporazumeva in popolno razume, o čeme teče pogovor. Tožnik se je zato moral prilagoditi možnostim, ki so mu bile ponujene, saj ni nihče ponudil možnosti sporazumevanja v berberskem jeziku. Predlaga razveljavitev (op. sodišča: pravilno odpravo) izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožnikove tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu upravnega spisa in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) nanj tudi sklicuje, še posebej glede vprašanja tožnikove istospolne usmerjenosti in vprašanja, ali je tožnik to okoliščino v času prvega postopka z njegovo prošnjo brez svoje krivde mogel uveljavljati ali ne, samo pa glede tožbenih navedb, še posebej kolikor le-te razširjajo razloge iz tožnikovega zahtevka, dodaja, kot sledi.

6. Po prvi alineji prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, ki želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da takšna oseba izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po tretjem odstavku istega člena morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa gre tudi za dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času prvega postopka, če jih oseba brez svoje krivde tedaj ni mogla uveljavljati. Po prvem odstavku 65. člena istega zakona mora vložnik takšne zahteve sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek.

7. Tožnikova prošnja v prejšnjem postopku je bila pravnomočno zavrnjena, o čemer med strankama ni spora.

8. Glede tožnikove istospolne usmerjenosti med strankama tudi ni sporno, da ne gre za dejstvo, nastalo po izdaji predhodne odločitve. Sporno pa je, ali je tožnik izkazal, da zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že v prejšnjem postopku, kar je glede na citirane določbe ZMZ-1 v obravnavnem primeru pogoj za vsebinsko obravnavo tožnikove ponovne prošnje. Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik, ki v prvotnem postopku po lastni navedbi svoje istospolne usmerjenosti ni omenjal, ker ni mislil, da bi mu to lahko pomagalo, ni izpolnil pogoja iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Kot to utemeljeno izpostavi tudi toženka, je tožnik imel ves čas postopka kvalificirano zastopanje in tolmačenje, zato ni mogoče akceptirati takšne argumentacije in gre torej za razlog, ki je, če je resničen, izključno v sferi samega tožnika. Sodišče še dodaja, da tožbene navedbe, ki se v tej zvezi širijo preko zatrjevanega v zahtevku, in sicer da tožnik svoje istospolne usmerjenosti v prvotnem postopku ni omenjal, ker se je bal, da bo zato v azilnem domu, če kdo za to izve, pretepen in zaničevan, tožbena novota, pri čemer pa tožnik ni pojasnil, zakaj tega dejstva in tega dokaza ni navedel oz. predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Sodišče zato te tožbene novote ne bo obravnavalo skladno z 20. in 52. členom ZUS-1. 9. Tožnik je svoj zahtevek utemeljil na svoji istospolni usmerjenosti, drugih razlogov zanj izrecno ni navedel. Nasprotno pa v tožbi pravi, da je dodatno treba upoštevati, da bi bil v Alžiriji preganjan tudi, ker sodi med Berbere in naj bi mu grozila resna škoda. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da gre ravno tako za nedopustno tožbeno novoto, saj tožnik v svojem zahtevku tega ni navajal kot relevantno okoliščino. Po prvem odstavku 65. člena ZMZ-1 je treba trditveno in dokazno breme v zvezi z zahtevkom izpolniti že ob njegovi vložitvi in naknadno dopolnjevanje v upravnem sporu ni mogoče. Posledično tudi sodišče ne bo izvajalo dokaznega postopka v tej smeri (pri čemer pa sodišče tudi konstatira, da so bili tozadevni dokazni predlogi v tožbi v vsakem primeru neustrezni, saj članki, na katere se je tožnik skliceval, tožbi sploh niso bili priloženi, ampak je bila samo navedena referenca na spletne strani, kjer naj bi domnevno bili dosegljivi, prav tako pa tožnik tudi ni predložil prevoda v slovenski jezik).

10. Tožbeni ugovor, da so bile tožnikove pravice kršene, ker mu toženka ni omogočila sporazumevanja v njemu primarnem jeziku, sodišče zavrača. Primarno iz razloga, ker gre tudi v tem delu za razširitev v primerjavi s tem, kar je tožnik ustno na zapisnik povedal ob podaji svojega zahtevka. Tedaj je namreč dejal le, da ne govori dobro arabsko, zato ne zna dobro povedati, vse pa v zvezi z njegovo domnevno boleznijo - istospolno usmerjenostjo. Tožba pa je v tej zvezi širša, in sicer uveljavlja kršitev tožnikovih pravic pri presojanju pogojev za podelitev mednarodne zaščite, ker tožniku ni bilo omogočena raba berberskega jezika, kot njegovega primarnega jezika. Tožnik torej v resnici uveljavlja procesno kršitev v postopku s prošnjo, česar pa v upravnem sporu v postopku z zahtevkom več ni moč uveljavljati. V tej zvezi je tožnik imel na voljo pravna sredstva v postopku s prošnjo. Kolikor pa tožnik meri na kršitve v postopku z zahtevkom, pa sodišče sodi, da ta tožbeni ugovor ni plavzibilen in tudi ni utemeljen. Toženka je v izpodbijanem sklepu jasno navedla, da je tožnik navedel arabščino kot jezik, ki ga razume, ves čas postopka pa imel na voljo tudi tolmača, vendar nikoli ni izpostavil nobenih težav pri sporazumevanju v arabskem jeziku, nikoli ni dejal, da česa ne razume, in tudi ni nikoli podal pripomb na tolmačenje. To potrjuje tudi upravni spis in sodišče temu sledi, upoštevaje tudi, da je skladno s prvim odstavkom 6. člena ZMZ-1 treba tolmačenje zagotoviti za jezik, ki ga subjekti razumejo, ne pa za „primarni“ jezik, na katerega se sklicuje tožba.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Tožnik na pravno upošteven način ni upravičil, zakaj argumenta istospolne usmerjenosti ni brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku s prošnjo, in torej ni izpolnil pogoja po tretjem odstavku 64. člena ZMZ-1, nova oz. razširjena dejstva in novi dokazi, ki jih je navedel oz. predlagal tožnik v svoji tožbi glede diskriminacije Berberov in kršitve določil o uporabi jezika v postopku, pa so nedopustne tožbene novote, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka in 2. alinee drugega odstavka 59. člena v zadevi odločilo brez glavne obravnave.