Jedro

Tožbena podlaga tožnikovega zahtevka na zvišanje rente je bila, da je bil tožnik premeščen 1.9.1989 na drugo delovno mesto, in da je to v zvezi s posledicami prometne nesreče. Med dokaznim postopkom sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da premestitev na drugo delovno mesto (1.9.1989) ni posledica tožnikovih poškodb v prometni nesreči leta 1972, temveč je treba razloge iskati drugje.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in glede na zatrjevano tožbeno podlago, revizijsko sodišče ugotavlja, da v odločujočem času, to je ob koncu glavne obravnave, niso bile podane spremenjene okoliščine, ki so pogoj za zvišanje rente (196. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala zvišanje mesečne rente v skupnem znesku 20.886,80 SIT s pripadki. Toženo stranko je tudi obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je odločalo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tako je bilo ugotovljeno, da je tožnik invalid III. kategorije, s tem da je k invalidnosti prometna nesreča prispevala 90 %, njegove bolezni pa 10 %. Te okoliščine so se spremenile: najprej je postal invalid II. kategorije, tekom te pravde pa I. kategorije in je invalidsko upokojen. Upoštevaje izvedniško mnenje, je tožnik upokojen zaradi posledic prometne nesreče in bolezni. Razlika med plačo, ki bi jo prejemal, in pokojnino, je renta. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da niso podane spremenjene okoliščine iz 196. člena ZOR. V pravdi je lahko sporno le razmerje med razlogi, ki so pripeljali do upokojitve. Izvedenec dr. M.K. je v mnenju navedel, da je tožnik spoznan za invalida I. kategorije zaradi bolezni, izvedenec-internist pa je to izrecno zanikal. Po njegovem mnenju je tožnik invalidsko upokojen zaradi posledic nesreče in zaradi spondiloze hrbtenice, pri čemer je, da je prispevek nove bolezni lahko le 50 %, pa še to je sporno.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja.

Tožena stranka smiselno trdi, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri tem se smiselno sklicuje na nasprotja v izpodbijani sodbi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini mnenj dr. M.K. in dr. J.D., in med samimi mnenji. Revizijsko sodišče je opravilo primerjavo obeh mnenj (l. št. 36 in 51-52) ter razlogov sodbe sodišča druge stopnje (l. št. 71) in ugotovilo, da zatrjevanih nasprotij ni. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki se je oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca ortopeda) glede razlogov za tožnikovo premestitev na drugo delovne mesto. Izvedenec internist, dr. J.D. je v mnenju le predlagal, da naj se stranki dogovorita za tožnikove posledice tako, da so 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi posledic nesreče. Nato pa je dodal (l. št. 52), kar je tudi sodišče druge stopnje v sodbi povzelo, da v primeru če do sporazuma ne bo prišlo, predlaga klinični pregled tožnika pri izvedencu ortopedu.

Pred odgovorom na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je treba toženi stranki pojasniti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja na prvi in drugi stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP). Za preizus na revizijski stopnji je še ena omejitev in sicer prepoved nedovoljenih novot (387. člen ZPP). Tako tožena stranka v reviziji prvič navaja, da je tožnik upokojen in trdi, da tožniku nastaja škoda zaradi razlike med plačo, ki bi jo prejemal in pokojnino. Tako teh navedb revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Sodišče je pri odločanju vezano tako na postavljeni tožbeni zahtevek kot na trditveno podlago (1. odstavek 2. člena ZPP).

Tožbena podlaga tožnikovega zahtevka na zvišanje rente je bila, da je bil tožnik premeščen 1.9.1989 na drugo delovno mesto, in da je to v zvezi s posledicami prometne nesreče. Med dokaznim postopkom sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da premestitev na drugo delovno mesto (1.9.1989) ni posledica tožnikovih poškodb v prometni nesreči leta 1972, temveč je treba razloge iskati drugje. Pri tem je sodišče opravilo tudi primerjavo z okoliščinami, ki so bile podlaga za prvo določitev rente (pravdni spis istega sodišča P ../81) in sedanjim tožnikovim stanjem.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in glede na zatrjevano tožbeno podlago, revizijsko sodišče ugotavlja, da v odločujočem času, to je ob koncu glavne obravnave, niso bile podane spremenjene okoliščine, ki so pogoj za zvišanje rente (196. člen ZOR).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).