Jedro

Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi odvetnikovih navedb o ovirah, ki izvirajo iz sfere upravičenca za BPP, ki mu onemogočajo korektno opravljanje dela. Ne iz izpodbijane odločbe niti iz predloženih upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bil tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z odvetnikovo vlogo oziroma predlogom, da se ga iz razlogov na tožnikovi strani razreši kot izvajalca BPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3550/2011 z dne 19. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se razreši odvetnik A.A., ki je bil z odločbo istega organa Bpp 3550/2011 z dne 30. 5. 2013 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (1. točka izreka), in da tožniku preneha pravica do redne brezplačne pravne pomoči (BPP) na podlagi odločbe z dne 5. 9. 2012 ter se šteje, da mu BPP ni bila odobrena (2. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku za isto pravdno zadevo III P 2145/2011 zaradi plačila odškodnine kot izvajalec za BPP določen odvetnik B.B. Ta je bil zaradi razlogov na strani upravičenca z odločbo z dne 30. 5. 2013 pravnomočno razrešen, namesto njega pa določen odvetnik A.A. Organ je 24. 1. 2014 prejel tožnikov predlog za razrešitev A.A., ta pa je 27. 1. 2014 tudi sam predlagal, naj se ga razreši. Organ meni, da tožnikova prošnja za razrešitev odvetnika ni utemeljena, utemeljena pa je odvetnikova, saj zaradi razlogov na strani upravičenca ni mogel v redu opravljati svoje dolžnosti. Slednji kljub večkratnim pozivom, ki so v obrazložitvi odločbe podrobneje opisana, odvetniku ni predložil izvirnika pooblastila z zastopanje v pravdni zadevi, tega ni vložil niti v pravdni spis, niti se ni udeležil osebnega srečanja z odvetnikom. Glede na navedeno so podani razlogi za razrešitev odvetnika iz desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ker gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca, za postavitev drugega odvetnika ni pravne podlage in se šteje, da tožniku BPP ni bila odobrena (enajsti odstavek istega člena).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je odvetnik neupravičeno zahteval svojo razrešitev. Poslal mu je originalno pooblastilo, „enkrat po faksu pa še enkrat kopijo poslal sodišču“, in od njega večkrat zahteval, naj vloži vloge, česar pa ni storil. To pomeni, da nima nobenega razloga, da odvetniku ne bi izdal pooblastila. Meni, da je ZBPP protiustaven in opozarja, da gre za odločanje na podlagi dopisa ter da upravičenec v več kot 90 % ne dobi možnosti, da se o tem izjasni. Nepravična in lažna je tudi sodna praksa, saj stranka nima pravice zaslišanja. Tako na podlagi navadnega pisma in odvetnikove trditve, da stranka ni prišla in da ne sodeluje, stranka izgubi odvetnika, v nasprotju s 25. členom Ustave RS pa še pravico do pravnega sredstva, do enakosti pred zakonom in do enakega varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo „razveljavi ali odpravi ali odloči, da je upravni akt nezakonit in se postopek ustavi ali vrne nazaj v novi postopek in novo odločanje in se toženki naloži: da izvirni vlogi ugodi; plačilo stroškov postopka tožniku; ter plačilo odškodnine tožniku v višini 5.000,00 EUR zaradi kršenja ustavnih pravic“.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločitev temelji na desetem in enajstem odstavku 30. člena ZBPP. Navedeni člen določa, da lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca; namesto razrešenega odvetnika pristojni organ postavi drugega (deseti odstavek). Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka (kot je to v obravnavanem primeru), se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabijo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP (enajsti odstavek). V drugem odstavku 34. člena je pristojnemu organu naloženo – če ZBPP ne določa drugače –, da postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta med drugim določa, da mora uradna oseba stranki omogočiti, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku (1. točka tretjega odstavka 146. člena). Gre za konkretizacijo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki predpisuje, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ svojo odločitev sprejel na podlagi odvetnikovih navedb o ovirah, ki izvirajo iz sfere upravičenca za BPP, ki mu onemogočajo korektno opravljanje dela. Ne iz izpodbijane odločbe niti iz predloženih upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bil tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z odvetnikovo vlogo oziroma predlogom, da se ga iz razlogov na tožnikovi strani razreši kot izvajalca BPP. Kot je razvidno iz predloženih spisov, je organ pri razrešitvi odv. A.A. ravnal drugače, kot v prvem primeru v isti zadevi, ko je predlog za razrešitev vložil odvetnik B.B. Ta je bil tožniku poslan in mu dana možnost, da se do odvetnikovih navedb opredeli.

S tem ko organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Ker se postopek izdaje upravnega akta po sodbi nadaljuje, lahko tožnik svoj odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi (drugi odstavek 67. člena ZUS-1).

Tožnik je zahteval tudi povračilo stroškov tega postopka. Ker se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1), tožnik tega stroška ni imel. Drugih stroškov, ki bi mu nastali v zvezi s predmetno tožbo, pa ni priglasil. Ker torej ni stroškov, ki bi jih sodišče lahko naložilo toženki v plačilo, je njegov zahtevek neutemeljen.