Jedro

36. člen ZOdvT se nanaša na vse primere, ko je treba izplačati nagrado postavljenemu ali dodeljenemu odvetniku, ne glede na to, ali je bil pri zastopanju svojih strank uspešen ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka izreka).

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plače za čas od maja 2009 do aprila 2010, regres za prehrano med delom in potne stroške, odpravnino, regres za letni dopust za leto 2009 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je zahtevek po presežku vtoževanih zakonskih zamudnih obresti in obračun in plačilo prispevkov od prisojene odpravnine. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 280,50 EUR na račun delovnega sodišča v Celju, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka (2. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 154. in 155. člen Zakona o pravdnem postopku, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da so vsi priglašeni stroški bili potrebni in bi jih glede na uspeh v postopku moralo sodišče v celoti naložiti v plačilo toženi stranki. Pritožuje se zoper omejitev priznanih stroškov po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi, saj je uporaba tega zakonskega določila v tem primeru materialnopravno zmotna. Meni, da bi ji bilo potrebno priznati vse stroške brez omejitve po 36. členu ZOdvT. V skladu s 36. členom ZOdvT se nagrade odvetnikov omejijo le v primeru, ko se izplačujejo iz državnega proračuna, ne pa v primeru brezplačne pravne pomoči, ko mora stroške povrniti nasprotna stranka. Tožeča stranka je v tem postopku uspela, kar pomeni, da ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka. V primeru, da bi ostajala ustrezna materialnopravna podlaga in tožbeni zahtevek za plačilo v dobro sodišča, pa bi jih v vsakem primeru morala plačati v dobro sodišča in se torej stroški v nobenem primeru ne bi izplačevali iz proračuna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo vse priglašene stroške postopka ter ji naloži tudi priglašene pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi se sme v skladu s prvim odstavkom 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. V konkretni zadevi je tožeča stranka izpodbijala le odločitev o stroških, zato je pri presoji utemeljenosti pritožbe pritožbeno sodišče v skladu s 366. členom ZPP smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo in je tako v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo prvostopenjsko odločitev v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 154. in 155. člena ZPP. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je postopanje sodišča prve stopnje nepravilno, ker je odmerilo nagrado pooblaščenca na podlagi 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji). Določba 36. člena ZOdvT je povsem jasna in ne omogoča tolmačenja, kakršnega predlaga tožeča stranka. V skladu s citirano določbo se v primerih, ko so nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, pri čemer vrednost predmeta presega znesek 3.000,00 EUR, kot gre tudi v tej zadevi, namesto nagrad po 12. členu ZOdvT določijo nagrade po tabeli 36. člena ZOdvT. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZOdvT se odvetniku postavljenemu po uradni dolžnosti in odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz državnega proračuna. Navedeno pomeni, da se odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada v vsakem primeru izplača iz državnega proračuna, ne glede na to ali jo je pri tem tja nakazala nasprotna stranka, ki je v sporu propadla. 36. člen ZOdvT se torej nanaša na vse primere, ko je potrebno izplačati nagrado postavljenemu ali dodeljenemu odvetniku, ne glede na to, ali je bil pri zastopanju svojih strank uspešen ali ne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (2. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).