Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo skupnega premoženja, brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen.

Zakonska zveza formalno sicer ni bila razvezana, je pa tožencem uspelo dokazati, da je njuna življenjska skupnost sporazumno trajno prenehala, v posledici česar tožnik nima dedne pravice po pokojni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v prvem odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se ulomek "854/10000" nadomesti z ulomkom "1000/10000".

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu in v izreku o stroških, potrdi.

III. Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje tožnika in njegove pokojne žene K. P. spada delež nepremičnin parc. št. 489/12 travnik, 233 m2, dvorišče 213 m2 in parc. št. 489/27, stanovanjska stavba 85 m2, obe vpisani v vl. št. 000 k.o. X, do 1424/10000, delež tožnika znaša 854/10000 navedenih nepremičnin; kar je zahteval tožnik v okviru zahtevka za ugotovitev skupnega premoženja in deležev, več ali drugače, pa je sodišče zavrnilo (1. točka izreka); zavrnilo tožbene zahtevke na ugotovitev, da je darilna pogodba, ki so jo dne 21.11.2011 sklenili pokojna K. P. in toženca T. P. in M. P., s katero je K. P. podarila T. P. 2/3 in M. P. 1/3 zgoraj navedenih nepremičnin, nična, kolikor je z njo darovalka razpolagala s temi nepremičninami v deležu večjem od 1/2; da sta toženca T. P. in M. P. dolžna v roku 15 dni tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižil kot solastnik spornih nepremičnin do 1/2; na ugotovitev, da je tožnik nujni dedič po pokojni ženi K. P. in da znaša njegov nujni dedni delež 1/8 njene zapuščine; da sta toženca T. P. in M. P. dolžna vrniti darilo, ki sta ga prejela z darilno pogodbo z dne 21.11.2001 od pokojne K. P. v delu, s katerim je prikrajšan nujni dedni delež tožnika in sta dolžna tožniku izročiti v last in posest T. P. 1/24, M. P. pa 1/48 spornih nepremičnin; da sta toženca T. P. in M. P. dolžna v roku 15 dni izdati tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri spornih nepremičninah vknjižil kot solastnik do 1/16 (2. točka izreka). Odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe je pravočasno pritožbo vložil tožnik "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba neživljenjska, ne more sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da njegov solastni delež znaša le dobrih 8 %, saj gre za nepremičnine, ki so bile v pretežni meri zgrajene v trajanju zakonske zveze s pokojno ženo, v tem obdobju je tožnik opravil tudi številne dozidave, predelave in izboljšave nepremičnin. Vrednost zemljišča ne more biti večja kot vrednost celotne nepremičnine. Splošno znano dejstvo je, da zemljišče predstavlja manj kot 50 % vrednosti nepremičnine. Neživljenjsko je izvedensko mnenje, da je v konkretnem primeru zemljišče vredno 60, 17 % celotne nepremičnine. Če bi sodišče zemljišče vrednotilo tako kot je treba, bi v skupno premoženje sodilo 29, 36 % nepremičnine. Pri tem je potrebno upoštevati obroke kredita pokojne in njene matere, kot skupno premoženje. Odplačevanje kredita matere pokojne je bilo v breme skupne družinske blagajne. Posojilo za nakup montažne hiše se je začelo odplačevati v letu 1970, zato je mati pokojne, če je iz svojega plačevala obroke kredita, tudi te prispevke dala kot darilo oziroma pomoč obema zakoncema. Napačen je zaključek sodišča, da je mati pokojne najela posojilo v višini 20.000,00 DIN za dobo 30 let, pokojna pa posojilo v višini 10.000,00 DIN za dobo 20 let. Edino logično je, da je pokojna vzela posojilo za višji znesek in za daljše obdobje, saj je bila pred njo še daljša delovna doba, medtem, ko je bila mati pokojne v času najemanja posojila, tik pred upokojitvijo. Pri zapisu kreditnih pogodb je tako očitno prišlo do zamenjave imen. Priče so potrdile, da je bil tožnik tisti, ki je imel glavno vlogo pri organizaciji, izvedbi in financiranju del potrebnih za dokončanje gradnje, pri dozidavah, izboljševanju in vzdrževanju skupnega premoženja. Tožnikova pokojnina je bila bistveno višja od pokojnine, ki jo je prejemala pokojna, obenem pa je zaslužil tudi z delom na črno. V zvezi z vrednostjo nepremičnine, bi moralo sodišče upoštevati in dokazno oceniti prodajno pogodbo sosednje nepremičnine, iz katere izhaja, da je bila prodana za bistveno nižjo ceno, kot je sporno nepremičnino ocenil izvedenec. Tožnik je pravno pomoč najprej poiskal pri očitno napačni osebi, RS, zato je bil prepozen z zahtevkom na izpodbojnost pogodbe. Svojo nevednost je zato drago plačal. Tožnik dedne pravice po pokojni ženi ni izgubil. Z njo je živel v isti hiši in jo vse do smrti štel za svojo ženo, on je bil tisti, ki je skrbel za njeno zdravje in je bil zaradi njene odvisnosti čustveno prizadet. Če bi do nje ne imel nobenih vezi v smislu zakonske zveze, bi jo že davno zapustil. Obstajala je tudi ekonomska skupnost, saj je tožnik plačeval vse račune. Ni bila podana volja obeh zakoncev za prenehanje skupnosti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje tožnika in njegove pokojne žene (K. P.) sodi 1424/10000 nepremičnine - parcel št. 489/12 in št. 489/27 k.o. X. Upoštevaje, da gre za starejšo montažno hišo (tip Jelovica iz leta 1967), hkrati pa lego nepremičnine (skrajni del naselja R., ob gozdu, s celodnevno osončenostjo - stran 7 izvedenskega mnenja, list. št. 107), ni nenavadno, da vrednost zemljišča (ki sodi v posebno premoženje pokojne K. P.), predstavlja 60, 17 % celotne vrednosti nepremičnine. Kaj drugega tožnik tudi ni uspel izkazati. Izvedenec je ugotavljal vrednost zemljišča s pomočjo evidence Geodetske uprave RS za leto 2010, na podlagi konkretnih prodaj in ponudb na območju R.. Opredelil se je tudi do prodajne pogodbe, ki jo je predložil tožnik, iz katere pa izhaja le skupna vrednost nepremičnine in ni mogoče ugotoviti kolikšen delež procentov te vrednosti odpade na vrednost zemljišča, zato sklicevanje na to pogodbo ni pravno relevantno.

5. Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sredstva, ki jih je mati pokojne K. P. (pred sklenitvijo zakonske zveze tožnika s K. P.), namenila za nakup montažne hiše, predstavlja darilo pokojni hčerki, čeprav je mati kredit, na podlagi katerega je ta sredstva pridobila, odplačevala še tekom trajanja zakonske zveze hčerke in tožnika. Da je mati pokojne najela posojilo v višini 20.000,00 DIN, pokojna pa posojilo v višini 10.000,00 DIN, je tudi za pritožbeno sodišče nesporno, iz razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje (6. stran sodbe). Kaj drugega tožniku, s stopnjo gotovosti, ni uspelo dokazati.

6. Zaključek sodišča prve stopnje (pri čemer med pravdnima strankama ni več sporno, da gre za skupno premoženje, niti ni sporen način izračuna njegovega obsega), da v skupno premoženje pravdnih strank sodi delež do 1424/10000 nepremičnine s parcelama št. 489/12 in št. 489/27 k.o. X, je tako pravilen in je sodišče prve stopnje utemeljeno višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

7. Pač pa pritožbeno sodišče meni, da je tožnikov delež na tako ugotovljenem skupnem premoženju (še) nekoliko višji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (60 % proti 40 % v korist tožnika). Upoštevaje vse ugotovljeno - da je imel tožnik ves čas višje dohodke (tako plačo kot pokojnino) kot žena (umrla leta 2005), da je pridobival tudi dodatne zaslužke, da je tudi z delom odločilno prispeval k izboljšavi nepremičnine, da je žena že okoli leta 1982 resneje začela izrabljati alkohol in znaten del svojega dohodka že takrat namenila nakupu alkoholnih pijač, pritožbeno sodišče ocenjuje prispevek tožnika k nastanku skupnega premoženja v višini 70 % (59. člen ZZZDR). Pritožbi je v tem delu delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo delež tožnika na nepremičninah, parcelah št. 489/12 in 489/27 k.o. X, v višini 996 oziroma 1000/10000 (upoštevaje, da pri določitvi deležev ne gre za strog matematični izračun). Odločitev temelji na določbi 458. člena ZPP.

8. Materialnopravno pravilni so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 21. 11. 2011, ki so jo sklenili pokojna K. P. in toženca T. in M. P.. Po ustaljeni sodni praksi je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo skupnega premoženja, brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen (v konkretnem primeru so tudi sicer potekli roki za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe). Pravilni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje, zakaj pogodba tudi ni nična zaradi nedopustne podlage (drugi odstavek 52. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Tožbeni zahtevek iz tega naslova, skupaj s tožbenim zahtevkom na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (pritožba to odločitev tudi sicer le pavšalno izpodbija).

9. Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za vračilo darila zaradi prikrajšanja tožnikovega nujnega deleža in s tem v zvezi vmesni ugotovitveni zahtevek, da je tožnik nujni dedič po pokojni ženi K. P.. Njuna zakonska zveza formalno sicer ni bila razvezana, je pa tožencem uspelo dokazati, da je njuna življenjska skupnost sporazumno trajno prenehala, v posledici česar tožnik nima dedne pravice po pokojni (prvi odstavek 22. člena ZD). Razloge za takšen zaključek (13. do 15. stran sodbe) pritožbeno sodišče sprejema. Ne gre samo za obstoj ekonomske skupnosti (toženec je res zadnja leta v večini sam prispeval k nakupom hrane in plačilom položnic), ampak za to, da med zakoncema kar nekaj let pred smrtjo pokojne ni več obstajala predvsem bistvena komponenta, to je notranja komponenta - ni bilo več medsebojne naklonjenosti, niti ne medsebojnih dogovorov o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko, ohranila nista nobene čustvene navezanosti, kot je vse to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Da bi v času njene bolezni tožnik za ženo skrbel, ji nudil dejansko pomoč ali čustveno oporo, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Dokazni postopek pa je nedvomno pokazal, da je bila pri obeh zakoncih podana tudi volja za prenehanje skupnega življenja.

10.Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11.Glede na doseženi uspeh s pritožbo (v pretežni meri je bila ta zavrnjena), je pritožbeno sodišče še odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).