Jedro

Zakon o izvršilnem postopku nima določb o tem, kako ravna sodišče, kadar meni, da ni krajevno pristojno. V skladu z določilom 14. člena istega zakona je treba v takih primerih uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), ki vsebuje predpise o rešitvi kompetenčnega spora. Po določilu 23. člena ZPP odloči v sporu o pristojnosti med rednimi sodišči neposredno višje sodišče, ki je v tem primeru vrhovno sodišče glede na to, da se spor o krajevni pristojnosti nanaša na dve okrajni sodišči z območja dveh višjih sodišč. Kdaj se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno, določa 20. člen ZPP. Po določilu prvega odstavka navedenega člena se lahko izreče le na ugovor toženca, podanem najpozneje na pripravljalnem naroku (oziroma v ugovoru, če gre za izvršilno zadevo - 4. točka 50. člena v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena ZIP), po uradni dolžnosti pa le v primerih, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, vendar najpozneje na pripravljalnem naroku oziroma dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari (kar pomeni, da se po odločitvi o glavni stvari ne more več izreči za krajevno nepristojno).

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je krajevno pristojno Okrajno sodišče v S.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v S. se je potem, ko je že dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine, izreklo na predlog upnika za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v T., kjer naj bi imela dolžnica prebivališče. Okrajno sodišče v T. pa je menilo, da ni krajevno pristojno za odločanje v izvršilni zadevi, ker da je pristojno sodišče, ki je dovolilo izvršbo ter je zato po določilu 22. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) sprožilo kompetenčni spor.

Vrhovno sodišče, ki je po 5. točki prvega odstavka 106. člena zakona o sodiščih, pristojno za reševanje kompetenčnega spora, je o sporu o krajevni pristojnosti odločilo tako, da je za odločanje v tej zadevi krajevno pristojno Okrajno sodišče v S. Zakon o izvršilnem postopku nima določb o tem, kako ravna sodišče, kadar meni, da ni krajevno pristojno. V skladu z določilom 14. člena istega zakona je treba v takih primerih uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), ki vsebuje predpise o rešitvi kompetenčnega spora. Po določilu 23. člena ZPP odloči v sporu o pristojnosti med rednimi sodišči neposredno višje sodišče, ki je v tem primeru vrhovno sodišče glede na to, da se spor o krajevni pristojnosti nanaša na dve okrajni sodišči z območja dveh višjih sodišč. Kdaj se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno, določa 20. člen ZPP. Po določilu prvega odstavka navedenega člena se lahko izreče le na ugovor toženca, podanem najpozneje na pripravljalnem naroku (oziroma v ugovoru, če gre za izvršilno zadevo - 4. točka 50. člena v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena ZIP), po uradni dolžnosti pa le v primerih, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, vendar najpozneje na pripravljalnem naroku oziroma dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari (kar pomeni, da se po odločitvi o glavni stvari ne more več izreči za krajevno nepristojno). V skladu s procesnimi določbami, ki jih je navedlo, je vrhovno sodišče v kompetenčnem sporu sodišč odločilo tako, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.