Jedro

Tožena stranka je tožnici s sklepom o določitvi letnega dopusta priznala 20 dni minimalnega dopusta in 3 dneve iz naslova invalidnosti. Glede na to, da tožničina skupna delovna doba znaša 34 let, da je tožnica stara več kot 50 let in je pri toženki delala na delovnem mestu III. skupine oz. zahtevnosti, tožnici poleg odmerjenih 23 dni letnega dopusta dodatno pripada še 13 dni letnega dopusta v skladu s 25. členom Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o določitvi letnega dopusta pravilno razveljavilo in ugotovilo, da tožnici za leto 2015 pripada dopust v skupnem trajanju 36 dni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna soba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep toženke z dne 31. 3. 2015 o določitvi letnega dopusta za leto 2015 nezakonit in ga je razveljavilo (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožnici za leto 2015 pripada dopust v trajanju 36 dni (II. tč. izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 212,35 EUR s pp (III. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V obeh primerih naj tožnici naloži plačilo pritožbenih stroškov toženke. Toženka navaja, da je prvostopno sodišče izpodbijano sodbo sprejelo z obrazložitvijo, da toženka pri odmeri letnega dopusta ni upoštevala Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti (Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), ki naj bi jo zavezovala in na podlagi katere naj bi tožnici poleg že priznanih 23 dni letnega dopusta pripadalo še dodatnih 13 dni, in sicer 6 dni iz naslova skupne delovne dobe, 2 dni iz naslova strokovne zahtevnosti delovnega mesta ter 5 dni iz naslova socialno zdravstvenega kriterija, ker je stara več kot 50 let. Vendar je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za toženko KP grafične dejavnosti ne velja. Po čl. 10/1 ZKolP posamezna KP velja le za stranki KP in člane strank. Toženka pa ni ne podpisnik KP grafične dejavnosti niti članica katere od strank. Ena od podpisnic KP grafične dejavnosti je bila sicer tudi Gospodarska zbornica Slovenije, toženka pa že vse od 12. 2. 2007 ni več njena članica. V zvezi z izstopom iz združenja pa čl. 10/3 ZKolP določa, da KP obvezuje stranki KP oz. njune člane, tudi kadar podpisnik izstopi iz združenja, vendar najdalj eno leto. Prav tako toženka ni članica prostovoljnega Združenja delodajalcev Slovenije. Minister pristojen za delo pa za KP grafične dejavnosti njene veljavnosti skladno z 12. in 13. čl. ZKolP ni razširil na vse delodajalce v grafični dejavnosti. Poleg tega tožnica v tožbi ni zatrjevala niti izkazala, da KP grafične dejavnosti za toženko velja, niti to ne izhaja iz listinskih dokazov v spisu. Zato je prvostopno sodišče nepravilno štelo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. S tem je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter 15 tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo poudarja, da zamudna sodba temelji na domnevi o priznanju toženke glede dejanskih navedb tožnice. Tožnica je podala zadostno in ustrezno podlago, da se glede na zatrjevano in ugotovljeno dejansko stanje, v konkretnem primeru uporabljajo tudi določbe KP grafične dejavnosti. Zato je izpodbijana sodba pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene, nedokazane in tudi nedovoljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6. Toženka izpodbija zamudno sodbo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami tega zakona, saj je nepravilno štelo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. To kršitev naj bi storilo s tem, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo ob uporabi KP grafične dejavnosti, čeprav se tožnica v tožbi nanjo ni sklicevala oz. ni nikjer zatrjevala ali izkazala, da KP grafične dejavnosti za toženko sploh velja. Tudi iz pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa iz izpodbijanega sklepa o določitvi dolžine letnega dopusta za leto 2015, niti iz drugih dokazov, ki so bili priloženi tožbi, ne izhaja, da KP grafične dejavnosti velja za toženko. In ker KP grafične dejavnosti toženko dejansko ne zavezuje, prvostopno sodišče pa je svojo odločitev oprlo prav nanjo, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, s čimer je podan pritožbeni razlog iz 2. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP.

7. Neutemeljeno je sklicevanje na 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz tožbi priložene pogodbe o zaposlitvi, redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter sklepa o določitvi dolžine letnega dopusta za leto 2015 res ni razvidno, da bi toženko zavezovala KP grafične dejavnosti. Se pa je tožnica nanjo sklicevala v pozivu na odpravo kršitev iz delovnega razmerja z dne 20. 8. 2015, kjer je navedeno, da pri odmeri dopusta ni bila upoštevana določba 4. odst. 25. čl. KP grafične dejavnosti. Poleg tega se je tožnica v II. tč. tožbenih navedb izrecno sklicevala na omenjeno določbo KP grafične dejavnosti. Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo se šteje, da so vsa dejstva, navedena v tožbi, resnična. Zaradi tega je sodišče prve stopnje moralo šteti tudi to, da toženka pri odmeri letnega dopusta ni upoštevala določb KP grafične dejavnosti.

8. Na podlagi zgoraj navedenega je prvostopno sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo in ugotovilo, da toženka pri odmeri letnega dopusta ni upoštevala 4. odst. 25. čl. KP grafične dejavnosti, ki določa, da delavcu pripadajo tudi dnevi letnega dopusta po naslednjih kriterijih: - skupne delovne dobe (za vsakih dopolnjenih 5 let po 1 dan); - strokovne zahtevnosti delovnega mesta (2 dni na delovnih mestih III. in IV. skupine); - socialnozdravstveni kriterij (5 dni za delavce, ki so dopolnili 50 let).

Da navedeni kriteriji niso bili upoštevani je razvidno iz sklepa o določitvi letnega dopusta z dne 31. 3. 2015, kjer je bilo tožnici priznanih le 20 dni minimalnega dopusta in 3 dnevi iz naslova invalidnosti. Ob nadaljnji ugotovitvi iz listin v spisu in iz neprerekanih trditev tožnice je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožničina skupna delovna doba znaša dobrih 34 let, da je stara več kot 50 let in je pri toženki delala na delovnem mestu III. skupine oz. zahtevnosti, je tožnici poleg odmerjenih 23 dni letnega dopusta dodatno priznalo še 13 dni oz. skupaj 26 dni. Ob tem je pravilno kot nezakonitega razveljavilo tudi sklep toženke z dne 31. 3. 2015. 9. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni pogoji, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

10. Toženka na pravilno vročeno tožbo v postavljenem roku ni odgovorila. Zahtevek, ki je bil s tožbo postavljen, ni zahtevek s katerim tožnica ne more razpolagati, utemeljenost zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je priložila tožnica, pa tudi s splošno znanimi dejstvi ne.

11. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo tožničinemu zahtevku pravilno ugodilo, je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče prve stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje skladno s 353. členom ZPP.

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno s čl. 154 ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tudi tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispevala k rešitvi pritožbe (155. čl. ZPP).