Jedro

Prvo tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornih mesecih ni izplačala plače, stroškov za prehrano in prevoz, zato je tožničin zahtevek iz tega naslova utemeljen. Na podlagi Pogodbe o izčlenitvi in prevzemu, sklenjeni med prvo toženo in drugo toženo stranko, v kateri je bilo določeno, da drugo tožena stranka vstopi kot univerzalni pravni naslednik v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem, ki ga je nanjo prenesla prvo tožena stranka, pa je za izpolnitev obveznosti odgovorna tudi drugo tožena stranka kot solidarni dolžnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu zahtevka, da je prvo tožena stranka dolžna tožnici obračunati neizplačani del plače za mesec januar 2012 v višini 1.149,13 EUR bruto, plačo za mesec februar 2012 v višini 1.505,31 EUR bruto ter del plače za mesec marec 2012 v višini 565,60 EUR bruto (točka I izreka). S sodbo je prvo in drugo toženi stranki nerazdelno naložilo, da sta dolžni tožnici obračunati bruto plače za mesec januar 2012 v višini 1.149,13 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, zmanjšano za že izplačanih 186,35 EUR ter ji povrniti stroške dela v višini 99,59 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2012 dalje do plačila; za mesec februar 2012 v višini 1.505,31 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, zmanjšano za že izplačanih 542,78 EUR, ter ji povrniti stroške dela v višini 89,02 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2012 dalje do plačila; za mesec marec 2012 v višini 565,60 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, zmanjšano za že izplačanih 201,49 EUR, ter ji povrniti stroške dela v višini 53,55 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila; plačati zakonske zamudne obresti od zneska 186,35 EUR od 17. 2. 2012 do 3. 4. 2013, zakonske zamudne obresti od zneska 542,78 EUR od 17. 3. 2012 do 3. 4. 2013 in zakonske zamudne obresti od zneska 201,49 EUR od 19. 4. 2012 do 3. 4. 2013 v roku 8 dni; (točka II izreka). Odločilo je tudi, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni tožnici nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 428,10 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo (točka II in III izreka odločitve) se pravočasno pritožujeta prvo in drugo tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da izpodbijana sodba svoje teze, da delodajalec ni imel pravice znižati izhodiščne plače po kolektivni pogodbi, ni utemeljila. Po stališču pritožbe ima sodno varstvo le izhodiščna plača po kolektivni pogodbi in ne osnovna plača po pogodbi o zaposlitvi, če je ta višja od izhodiščne. Zato ima delodajalec v primeru, da se poslovanje drastično poslabša, pravico, da osnovne plače zniža do ravni izhodišče plače, kar je v obravnavanem primeru tudi storil. Tožena stranka je tožnici plačala vse prispevke, kar bi sodišče lahko preverilo pri ustreznih institucijah in ker ni, odločitev ni pravična. Sodišče je obema toženima strankama neutemeljeno naložilo obračun plače, saj jo sme obračunati le tisti, pri katerem je bil delavec v delovnem razmerju. Jamstvo tožene stranke za terjatve, nastale pred oddelitvijo, ni utemeljeno, prav tako pa je sodišče tožnici neutemeljeno priznalo zamudne obresti. Zaradi navedenega pritožba predlaga, da ji pristojno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da so pritožbene navedbe skope in je iz njih moč izluščiti le, da se toženi stranki pritožujeta. Navaja, da je pritožba neutemeljena, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ugotovitve sodišča prve stopnje so: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 10. 6. 2005 do 13. 3. 2012, - da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, - da sta tožnica in prvo tožena stranka sklenili Dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v katerem je bilo dogovorjeno, da prvo tožena stranka tožnici kot njen delodajalec dolguje plačo za mesec januar v bruto višini 1.149,13 EUR, stroške hrane in prevoza v višini 99,59 EUR, plačo za mesec februar 2012 in del plače za mesec marec 2012, - da sta prvo in drugo tožena stranka dne 20. 4. 2012 sklenili Pogodbo o izčlenitvi in prevzemu, kjer je določeno, da drugo tožena stranka vstopi kot univerzalni pravni naslednik v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem, ki ga je nanjo prenesla prvo tožena stranka in sicer celotne dejavnosti posredništva pri prometu z nepremičninami. Za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa izčlenitve v register, poleg družbe, ki ji je v tej pogodbi dodeljena obveznost, je kot solidarni dolžnik odgovorna tudi druga družba, udeležena pri izčlenitvi, torej gre za solidarno obveznost obeh strank, - da je skladno z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, delodajalec delavcu dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo (42. člen ZDR), izplačati plačo (126. člen ZDR) in mu povrniti stroške v zvezi z delom (130. člen ZDR), - da toženki nista dokazali, da sta tožnici za sporno obdobje plačali prispevke, - da iz potrdila o višini plače Zavoda RS za zaposlovanje, ki ga je podpisal zakoniti zastopnik obeh strank, izhaja, da sta tožničini bruto plači za januar in februar 2012 znašali 1.505,31 EUR in - da iz trditve pravdnih strank ne izhaja, da bi bil sklenjen kakšen dogovor o znižanju plač.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo, saj je ugotovilo, da je vtoževani znesek plače za mesec januar 2012 enak znesku, ki izhaja iz Dogovora o medsebojnih pravicah in obveznostih med tožnico in prvo toženo stranko, vtoževani znesek plače za mesec februar 2012 znesku iz Potrdila o višini plače, vtoževani znesek plače za marec 2012 pa sorazmernemu delu plače za mesec februar 2012. Te zneske je zmanjšalo za že prejete zneske s strani drugo tožene stranke. Vtoževanim zneskom iz naslova prehrane med delom in stroškov prevoza pa je ugodilo, ker jih toženi stranki nista prerekali. Pravilno je tožnici dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov. Zaradi zamude pri plačilu, je bila tožena stranka zakonskih zamudnih obresti upravičena na podlagi 1. odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Pritožbeni očitki, da sodišče svojih tez o tem, da delodajalec ni smel znižati izhodiščne plače po kolektivni pogodbi, so neutemeljeni, saj te iz izpodbijane sodbe ne izhajajo. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje lahko pri ustreznih institucijah preverilo, da je tožena stranka tožnici plačala vse prispevke. Tega dokaznega predloga tožena stranka ni podala, sodišče pa po uradni dolžnosti, skladno s 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) izvede dokaz po uradni dolžnosti le, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Ker tožena stranka ni predlagala izvedbe dokaza s poizvedbami o plačilu pri pristojnih institucijah, ga ni izvedlo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo solidarno odgovornost obeh strank, je tudi utemeljeno solidarno toženima strankama naložilo obračun vtoževanih plač, prav tako pa je tožnici tudi utemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in na 155. členu istega zakona. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.