Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba in sklep Pdp 1326/2010

ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1326.2010 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

plača razlika v plači bruto znesek neto znesek plačilni dan zakonske zamudne obresti stimulacija
Višje delovno in socialno sodišče
4. marec 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka je s plačilom razlike v plači do plače, kot je bila določena s pogodbo o zaposlitvi, v zamudi, saj bi morala tožniku plačo v neznižani višini izplačati najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Iz tega razloga je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti in sicer od 19. dne v mesecu za znesek razlike iz prejšnjega meseca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3 izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliki v plači za meseca maj 1999 v bruto znesku 41,80 EUR in april 2002 v bruto znesku 19,22 EUR ter po odvodu prispevkov in akontacije dohodnine izplačati tožniku neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na dosojeni znesek iz točke 2 izreka sodbe, šteje kot predlog za izdajo popravnega sklepa.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati in plačati zakonske zamudne obresti od neto zneskov razlik v plači izračunanih iz bruto zneskov, ki izhajajo iz točke 1 izreka sodbe od 20. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca in od teh bruto zneskov obračunati in plačati akontacijo dohodnine in predpisane davke (točka 1 izreka), da je dolžna tožniku iz naslova odtegljajev pri plači plačati znesek 1.032,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih iz točke 2 razvidnih zneskov (točka 2 izreka). Višji zahtevek za znesek 29.974,05 EUR s pp je zavrnilo (točka 3 izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 3.806,29 EUR, v 8 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (točka 4 izreka). Sklenilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti priči S.B. stroške v znesku 116,00 EUR, tožeča stranka pa pričama F.T. 126,20 EUR, B.Č. pa 24,40 EUR, obe v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe (točka 5 izreka).

Zoper sodbo se v zavrnilnem delu in zoper odločitev o stroških postopka pravočasno pritožuje tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje v točki 1 ni odločilo o tožnikovem zahtevku iz naslova prikrajšanja pri plači za mesec maj 1999 in za mesec april 2002 torej za prvi in zadnji vtoževani znesek. Tako se prvostopna sodba v tem delu ne more preizkusiti in je zato sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Za izračun je sodišče uporabilo prenizko osnovo in sicer le 165.000,00 SIT bruto. Prav tako ni pravilen tek zakonskih zamudnih obresti, ki bi morale teči najmanj do 12. 5. 2003 in seveda še od zapadlosti posameznega mesečno premalo izplačanega zneska, kar doslej še ni bilo upoštevano in ne odločeno. Poudarja, da je bila tožnikova plača določena v neto višini 165.000,00 SIT, kot je izpovedal tožnik, vendar mu sodišče ni poklonilo verodostojnosti in ga s tem opredelilo kot lažnivca. Tožnik ima sicer res obsežno dokumentacijo, vendar nima dokumentacije tožene stranke, ker je zanjo skrbel sam direktor, ki jo je sproti prilagajal potrebam poslovanja tožene stranke in jo vedno skrival pred ostalimi zaposlenimi. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze presodilo napačno in verodostojnost podelilo napačnim osebam, saj niti direktor tožene stranke in niti M.I. nista verodostojni priči, ker nista znala pojasniti, kako sta računala plače, tožena stranka pa je tekom pravde v spis vlagala različne izračune plač. Tudi ni resnična trditev sodišča prve stopnje, da so imeli vsi zaposleni pri toženi stranki določeno plačo v bruto zneskih, saj je imel A.L. določeno plačo v neto znesku, prav tako pa tudi M.I., D.J. in še drugi. Sicer pa je sodišče druge stopnje že odločilo, da je bila tožnikova plača 165.000,00 SIT neto in je ta odločitev že pravnomočna, zato sodišče prve stopnje ne more spreminjati svoje odločitve, ker je tožniku že na podlagi te osnove priznalo razliko v plači s pravnomočno sodbo z dne 16. 11. 2007. Tožnik je dejansko opravil toliko nadur, kot jih vtožuje, vendar je sodišče prve stopnje sicer zapisalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravil več ur kot znaša redna obveznost po zakonu, vendar je po mnenju prvostopnega sodišča prejel ustrezno plačilo v obliki stimulacije, kar pa ni res. Stimulacijo so prejemali tudi ostali delavci, ki nadur sploh niso opravljali. Tako je nepravilno in nepravično primerjanje tožnikovega dela in njegove plače z ostalimi delavci, saj je tožena stranka zaposlenim plače očitno obračunavala tako, kot je izpovedal direktor tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 31. 8. 2010 in sicer, da so punce kvačkale, da so prišle do takšne številke pri plači. Tako je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini opravljenih ur tožnika zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in odločilo v nasprotju z dokazi, uporabilo pa je tudi napačno materialno pravo. Sodišče tožniku ni priznalo niti ene nadure, ker ni predložil nobenega naloga za opravljanje nadur. Predložiti ga ni mogel, ker mu ga delodajalec ni nikoli dal, tožnik pa zato, ker je delodajalec kršil materialne predpise ne sme biti prikrajšan za plačilo nadur, ki jih je dejansko opravil. Če bi bila trditev sodišča prve stopnje utemeljena, je vprašanje, zakaj je tožnik prejel za mesece maj, junij in julij vsak mesec med 70.000,00 in 77.000,00 SIT dnevnic in kako naj bi prevozil toliko kilometrov, če ne zato, ker je bil ves čas v službi. Tožnik je sodišču predložil le toliko dokumentacije, kolikor jo je imel, ker pa tožena stranka ni vodila vseh evidenc, pa tožnik ne more biti prikrajšan. Tožnik je za potrditev opravljenih nadur predlagal tudi, da tožena stranka predloži seznam vseh delovišč v vtoževanem obdobju, saj sam z njim ne razpolaga, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo in temu dokaznemu predlogu, pri katerem tožnik še vedno vztraja, ni ugodilo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo v točki 2 izreka, saj sta napačno zapisana tako znesek 247.534,15 SIT kot tudi znesek 1.32,94 EUR. V znesku 247.534,15 SIT ni upoštevan odtegljaj 24.500,00 SIT, ki je v tej točki zapisan, in bi moralo sodišče toženi stranki naložiti v plačilo znesek 272.034,15 SIT oziroma 1.135, 178 EUR. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Ker ima delodajalec obveznost izračuna plač in nadomestil, bi moralo sodišče prve stopnje znesek nagrade izvedencema naložiti v plačilo toženi stranki. Ker pa ni pojasnilo, katerih vlog strank ni upoštevalo, se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo, da je bila pritožba potrebna in bi to moralo upoštevati pri odmeri stroškov po uspehu. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku tožnika ugodi v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka ter dopolnitev točke 1 in 2 sodbe oziroma dopolnitev v zavrnilnem delu in vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Toženi stranki pa naj naloži tudi plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala vse pritožbene navedbe tožeče stranke, saj je po njenem mnenju pritožba v celoti neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v novem sojenju v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča in odločalo v mejah razveljavljenega dela in napotil pritožbenega sodišča. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo in sprejelo deloma napačno odločitev, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo in sicer je s sodbo opr. št. Pd 208/2003 z dne 16. 11. 2007 tožniku iz naslova razlik v plači dosodilo 2.078,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2003 do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Po pritožbah obeh strank je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 224/2008 z dne 28. 1. 2009 sodbo delno razveljavilo in sicer v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških postopka ter jo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, potrdilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, t.j. v prvem odstavku izreka. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je tožniku dosodilo zakonske zamudne obresti od 13. 5. 2003 dalje in ne od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo, kot je to zahteval tožnik, preuranjeno pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo plač od neto osnove 165.000,00 SIT in plačilo nadur. V novem sojenju je tako sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku za plačilo razlik v plači od neto osnove 165.000,00 SIT, o teku zakonskih zamudnih obresti od dne zapadlosti do 12. 5. 2003, o plačilu nadur in dnevnic.

Pritožba tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki 1 izreka sodbe ni dovoljena, saj tožeča stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe v ugodilnem delu. Sodišče prve stopnje je v točki 1 izreka tožniku dosodilo zakonske zamudne obresti od dni zapadlosti posameznih s prvo sodbo pravnomočno dosojenih mesečnih zneskov razlik v plači v plačilo do vključno 12. 5. 2003, saj so bile tožniku zakonske zamudne obresti od 13. 5. 2003 do plačila že pravnomočno dosojene. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu štelo kot pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, t.j. točko 3 izreka.

Napačne so pritožbene navedbe, da je pritožbeno sodišče že odločilo, da je bila tožnikova plača določena v neto znesku 165.000,00 SIT in da je o tem že pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 224/2008 z dne 28. 1. 2009 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je tožniku dosodilo razlike v plači na podlagi osnove 165.000,00 SIT bruto. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj v novem sojenju ugotovi, kolikšna plača je bila tožniku odločena s pogodbo o zaposlitvi in nikakor ni odločilo, da je bila plača določena v neto znesku, zato v tem postopku ni bilo pravnomočno odločeno, da je bila s pogodbo o zaposlitvi tožniku določena neto plača v višini 165.000,00 SIT. V novem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo in s to ugotovitvijo se pritožbeno sodišče strinja, da je v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pri toženi stranki veljal bruto sistem plač, kar izhaja tudi iz tega, da se je tožena stranka pri sklepanju pogodb o zaposlitvah sklicevala na Kolektivno pogodbo gradbene dejavnosti (Ur. l. RS, št. 7/98). Poleg tožnika je imel tudi M.P., ki je pogodbo za enako delovno mesto kot tožnik, t.j. vodja operative, sklenil 14. 7. 1997 (B145), določeno plačo v višini 165.000,00 SIT bruto in za enako plačo je sklenil pogodbo o zaposlitvi tudi A.L. za delovno mesto gradbeni inženir, ki sodi v VII tarifno skupino po navedeni kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bila tako določena osnovna plača znatno višja od osnovne plače za V., VI. in VII. tarifni razred, saj je bila za VIII. tarifni razred določena osnovna plača v višini 167.931,00 SIT bruto. Tako je bila s pogodbo o zaposlitvi tožniku določena bruto osnovna plača v višini 165.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba v delu, ki se nanaša na izplačilo razlik v plači za maj 1999 in april 2002 utemeljena. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek po izplačilu razlike v plači za meseca maj 1999 in april 2002. Kot izhaja iz priloge 2 dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenke M.K. (l. št. 268) je bil tožnik ob upoštevanju bruto plače 165.000,00 SIT in minulega dela oziroma stimulacije v mesecu maju 1999 prikrajšan za 10.018,29 SIT bruto oziroma 41,80 EUR in pri plačilu za mesec april 2002 za 4.607,00 SIT bruto oziroma 19,22 EUR. Tožena stranka je dolžna od teh bruto zneskov obračunati prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek razlike iz prejšnjega meseca z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97), ki je v spornem obdobju veljala, v 3. odstavku 42. člena določala, da se plače izplačujejo najmanj enkrat mesečno in sicer najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, zato je tožena stranka s plačilom razlike v zamudi in je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, zakaj tožnikovim evidencam opravljenih ur (A3 in A36) ne verjame in tudi, zakaj izjavam nekaterih naročnikov in delavcem tožene stranke, ki se nahajajo v prilogah pod A16 ni pripisalo kakšne posebne teže. Iz tožnikovih zapiskov in gradbenih dnevnikov (A18) pa ne izhaja, koliko časa se je tožnik na posameznem delovišču zadržal in ali je bilo to izven rednega delovnega časa ali ne. Ob upoštevanju izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da so imeli v družbi dva sistema plač in sicer enega, ki je veljal za režijske delavce, ki so bili plačani po dogovoru in jih pri delu ni nihče kontroliral, nadur pa jim niso plačevali in drugega, ki je veljal za fizične delavce, ki so bili plačani po opravljenih urah, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku dela nad redno delovno obveznostjo ni nihče odrejal in ga pri delu tudi ni kontroliral. Glede na sistem, ki so ga imeli pri toženi stranki, je bil tožnik plačan za vse opravljeno delo tudi s stimulacijo. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da so režijskim delavcem stimulacijo delili po občutku glede na to, kako je bil posamezni vodja obremenjen pri delu ali pa kako uspešno je komuniciral z investitorjem. To so potrdile tudi zaslišane priče R.V., M.I., F.T. pa tudi predložene listine v prilogah od B125 do B128. Tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik do plačila nadur ni upravičen.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dnevnic, saj za to, da je do tega izplačila upravičen, ni predložil nobenega dokaza.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev primerno obrazložilo in pravilno o stroških postopka odločilo ob uporabi 155. člena ZPP glede na uspeh strank v pravdi. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo stroške za izvedbo dokaza z izvedencem naložiti toženi stranki. Tožnik v postopku ni predlagal, da pripravi izračun prikrajšanja pri plači oziroma plačila nadur tožena stranka, ampak je izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke predlagal že v prvi pripravljalni vlogi na l. št. 52 – 59. Tako je sodišče prve stopnje tudi stroške nagrade izvedencu pravilno štelo med stroške postopka tožeče stranke, ki je predujem založila in o njih odločalo skladno z načelom uspeha v pravdi. Prav tako je pravilno upoštevalo tudi stroške pritožbenega postopka.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači za maj 1999 in april 2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (3. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Pritožbo v delu, ki se nanaša na dosojene zneske v 2. točki izreka sodbe, je šteti kot predlog za popravo sodbe.

Ker se uspeh tožnika v pravdi zaradi delne spremembe sodbe v izpodbijanem delu ni bistveno spremenil, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka ni posegalo.

Tožnik je s pritožbo uspel 0,20 %, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da skladno z 2. odstavkom 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP, tožnik krije svoje pritožbene stroške.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia